AirBeletrina - V imenu odkritosti
Refleksija 7. 1. 2014

V imenu odkritosti

Običajno zagovarjam stališče, da je treba knjige recenzirati, dokler so še vroče, in žalostno dejstvo sodobnega sveta je, da je ta čas izjemno kratek. Dober mesec po izidu so knjige že z eno nogo v skladiščih knjižnic, suhe žemlje, pripravne samo še za drobtine. O prvencu Dijane Matković, zbirki kratkih zgodb (črtic? pesmi v prozi? aforizmov? fejsbuk statusov? je sploh zares pomembno, katero oznako jim nadenemo?) z naslovom V imenu očeta se je že pisalo in knjiga, še včeraj najstnica, zdaj že postaja stara gospa, ob katero se ne obregnemo več na vsakem koraku. Zato se počutim dolžno razložiti, zakaj sem s pisanjem recenzije odlašala tako dolgo.

Dolgo časa sem verjela, da je odreči se obravnavi del, ki so jih napisali ljudje, med katerimi živiš, edina moralno zares higienična odločitev. Vendar se je kmalu izkazalo, da ima moje izhodišče določeno pomanjkljivost. Težava slovenskega kulturnega bazena je namreč v tem, da v s svojimi kraki nenehno zadevamo ob soplavalce. Vsi smo prijatelji, znanci, sorodniki, partnerji, ljubimci in kar je še tega, skupaj kosimo, pijemo kavo in popivamo, skupaj se valjamo po zakuskah in opravljamo, skupaj smo ena velika, srečna incestuozna družina. Skoraj odveč je reči, da živimo v okolju, ki tistega, ki sprejme zavezo, da o bližnjih ne bo pisal, sili v dosmrten molk. Po daljšem premisleku sem ugotovila, da se mi zdi tovrstna molčečnost simptomatična in škodljiva, zato sem se odločila, da jo prekinem.

Vse recenzije, ki sem jih prebrala o prvencu Dijane Matković, so bile knjigi izrazito naklonjene, medtem ko meni knjiga ni bila všeč. Ker živim v svetu ljudi, ki književnost spremljajo in se o njej tudi izrekajo, vem, da v svoji sodbi nisem bila osamljena. Vendar ni kazalo, da se bo o tem kdorkoli izrekel javno, saj bi to, bog ne daj, lahko vodilo v konflikt.

V imenu očeta
Dijana Matković
Izdaja:
Založba Goga

Prevajalec:

Zadrega, ki se nas je vseh polotila ob misli, da bi bili do nečesa kritični, mi je dala misliti, da v slovenskem kulturnem prostoru ne razumemo koncepta civiliziranega nestrinjanja in da v svoji preprostosti zmoremo samo neosnovano sovraštvo in nepremišljeno odobravanje. Včasih se zdi, da se vsi tisti Slovenci, ki nismo cepljeni na sovražni govor, iz strahu pred konfliktom zatekamo v nerazločno jecljanje, iz katerega je zelo težko razbrati karkoli stališču podobnega. Kdor je imel možnost poslušati kakšno poslanico predsednika države, bo vedel, o čem govorim. Človek si tako zelo prizadeva, da se ne bi nikomur zameril, da že leta ni povedal ničesar, kar bi imelo kakršnokoli vsebino.

V tem duhu tudi slovenska literarna kritika dela slovenskih avtorjev obravnava z nekakšno topo prizanesljivostjo, ki na dolgi rok rojeva več škode kot koristi, saj briše kriterije in proizvaja morečo uravnilovko, v kateri so mojstrovine skupaj z neumnostmi spravljene v fascikel, na katerega je nekdo z leno roko napisal »kar v redu«.

Morda se motim, a osebno bi rada verjela v to, da je smisel literarne kritike v tem, da je kritična. In da je, ko je kritična, kritična do literature, ne pa do človeka, ki za literaturo stoji. In da zato izreči ostro sodbo ne bi smelo biti tabu in ne bi smelo biti osebno dejanje, temveč nekaj, kar literaturi koristi, saj ji daje merilo in odpira prostor razpravi.

Zdaj pa k stvari sami: V imenu očeta je zbirka izpovedi človeka, ki živi med ljudmi. Človeka, ki ga je zaznamovala družina, pa družba, pa partnerji, knjige in domače živali. Je zbirka o pratravmi, ki nas zasleduje v odraslost, in o načinih, kako ji ubežati, pa tudi zbirka o vsakdanjih banalijah. Zbirka, katere protagonistka je tako zelo podobna avtorici, da nepozoren bralec včasih zameša eno z drugo.

Do izpovedne proze nimam nobenih posebnih zadržkov. Pravzaprav nimam nobenih posebnih zadržkov do kakršnekoli proze, če si le prizadeva dati od sebe največ, kar lahko da. Na tem mestu se je morda smiselno vprašati, koliko in kaj je avtor take proze bralcu pravzaprav dolžan.

Od izpovedne proze hočemo predvsem resnico neke izkušnje. Hočemo slišati nekaj, kar poznamo, vendar tega nikoli nismo zmogli poimenovati. Od avtorja, ki se take proze loteva, zahtevamo, da je pogumnejši od nas, da si upa dlje in globlje, zato da mi, leni bralci, lahko hvaležno sprejmemo njegova spoznanja in jih apliciramo nase. Hočemo, da je naš idealni prijatelj – nekdo, ki se izpostavi prvi, da se sami lahko zgolj strahopetno strinjamo, da rečemo »res je, tudi sami smo tako čutili in zdelo se je, da smo v tem sami, zdaj pa vemo, da je tam zunaj še nekdo, ki nas razume, čeprav nas ne pozna«.

Avtor, ki nam lahko ponudi zgolj venček izjav za javnost, ne more nasititi naše bralske lakote in odgovorimo mu lahko le z razočaranjem. Težava s protagonistko Dijaninega prvenca je, da ne dosega globine izkušnje resničnega človeka. Ne pelje nas dovolj daleč, ponudi nam samo obrise stanj, odnosov, dogodkov in nas pusti lačne. Zdi se, kot da bi nenehno pazila, kako je videti, in bi se zato izogibala resnični globini stvari, ki je vedno nekoliko grša, kot bi si je želeli.

V imenu očeta sestavljajo trije deli. V prvem se odvije otroštvo. Nek oče zapusti neko družino, nek otrok je zaznamovan z izgubo. Zaznamovan je tudi z družinsko preteklostjo, s preteklostjo starih staršev, ki jih je dvajseto stoletje zapackalo s krvjo, zaznamovan s svojim poreklom, ki gre v nos ksenofobi okolici. V drugem izvemo, da ima protagonistka romantična in erotična razmerja, kar je za mlado žensko najbrž precej običajno. Izvemo, da ni vsak seks dober, da si z bližnjimi nismo vedno blizu in da se včasih poljubljamo iz golega dolgočasja. V tretjem delu ne izvemo nič novega. Protagonistka je včasih sama in razmišlja, včasih ji je tesno in včasih je srečna, včasih sadi sončnice in včasih gre v mkdonalc. Nič posebnega, skratka. Osemdeset strani v družbi dekleta, ki živi življenje, kot ga živijo tisoči, življenje, polno bolečine, radosti in brezzveznih malenkosti, brez katerih bi zlahka shajali. S tem samo po sebi ni nič narobe. Nihče me ne bo prepričal, da mora književnost pripovedovati o nečem izvenserijskem, da bi bila dobra. Čisto vseeno je, o čem pripoveduje, je pa zato odločujočega pomena, kako to počne. Kdor bi rad naredil nekaj vrhunskega iz literarizacije svojega življenja, ima dve možnosti. Prva je, da osupne s slogom, ki je v Dijaninem primeru resnici na ljubo precej preprost. Slovenščina kot slovenščina, pač. Brez velikih spodrsljajev, brez posebnih presežkov. Druga možnost pa je, da gradi na odkritosti. V imenu očeta z odkritostjo žal ne nagrajuje, čeprav se zdi, da si za to prizadeva. V besedilu pogosto piše, da nekaj prizadene in boli, vendar se zdi, da vse to ostaja na papirju in bralca ne doseže. Kot kaže, je treba za prepričljivo pripoved o nekem življenju narediti več, kot zgolj priznati, da čustvujemo. Show, don’t tell, bi verjetno rekli na delavnicah iz scenaristike.

V zadnji etapi besedila protagonistka očetu, ki si z literarno teorijo očitno ni na ti in ne ve, da literarna oseba in empirični avtor nista eno, reče: »pa nisam to ja!«. Jaz nisem protagonistka svoje knjige. In res ni.  Glas, ki pripoveduje V imenu očeta, ni celovito 3-D človeško bitje, marveč okrušek ali fragment neke osebnosti. Žal ne najbolj zanimiv, ne najbolj detajlen ali najbolj prepričljiv.

Delati književnost iz odnosov, predvsem temačnih in travmatičnih, je hudičevo zahtevna naloga, ki spodleti marsikomu. Če si želimo, da nam uspe, moramo svoje samoljubje pustiti ob strani, kar ne pomeni samo tega, da pišemo tudi o tem, kar boli in ni lepo, temveč predvsem to, da poskušamo pozabiti nase, da pustimo, da v ospredje stopita izkušnja in tekst, avtor in bralec pa zbledita v ozadje. Verjamem, da bi morala dobra literatura poskušati predvsem čim bolj jasno zadeti svoj predmet in čim bolj pozabiti, da tudi s pisanjem, kot z vsakim drugim človeškim dejanjem, poskušamo na nekoga narediti vtis.

Ko sem razmišljala o tem, kdo je za moj okus nalogo uspešno opravil, sta mi na misel prišla dva primera:

Prvi je Učiteljico klavirja nore Jelinkove, do katere imam sicer svoje zadržke in če bi bilo podeljevanje Nobelovih v moji pristojnosti, bi jo verjetno preskočila, vendar pa ji je treba vsemu navkljub čestitati – uspela je namreč iznajti spektakularen jezik za poročanje o travmi. Ker je o mučnih stvareh zelo težko, včasih pa celo nemogoče govoriti naravnost, je Jelinkova izumila nekakšno socio-psihologizirajočo govorico, ki je zmožna patologijo zgrabit pri korenu in o njej poročati s skoraj nevzdržno doslednostjo.

Drugi primer pa je Ozri se v gnevu Johna Osborna, ki mu je uspelo še nekoliko bolje, saj za poročanje o enem najbolj mučnih odnosov sploh ni uporabil potujitve. Vrgel ga je na oder, čisto takega, kakršen je, z likalnikom, cajtngom in psihološkim nasiljem prve vrste vred. Ko so me v gimnaziji prisilili, da sem dramo najprej pogledala, nato pa še nekajkrat prebrala, sem vedela, da je nočem prebrati nikoli več v življenju, vedela pa sem tudi, da je ravno zato mojstrovina. Brati Osborna je bilo podoživljati družinsko nasilje, ki smo ga želeli umakniti iz prvega plana v varno zaodrje nezavednega in pustiti, da ga leta pozabe preobrazijo v humus. Bilo je mučno, neznosno in ogabno in bilo je do bolečine res. Vse zlo, ki ga ljudje v medsebojnih odnosih zlivamo drug po drugem, je dobilo svojo podobo in svoj glas, nam pogledalo globoko v oči in reklo »tudi vi ste taki, nikar se ne slepite«. In smo se za trenutek nehali slepiti in morda je bil to trenutek, v katerem smo postali malo boljši ljudje.

Predstavljam si, da mi bo kdo oponesel, zakaj pri zdravi pameti bi kdorkoli hotel primerjati prvenec mlade slovenske avtorice z literarno klasiko velikega formata. Na ta namišljen očitek lahko odgovorim le s tem, da se mi zdi do pisca dosti bolj spoštljivo, da se ga obravnava v kontekstu vsega, kar lahko kot umetnik postane, kot da se zanj že vnaprej zniža kriterij na podlagi tihega pripoznanja, da je slovenska književnost nekakšna paraolimpijada, v kateri so tudi zmagovalci nekoliko hendikepirani. Močno dvomim, da kdo postane pisatelj zato, ker bi si želel biti povprečen, kdor pa ne bi bil rad povprečen, mora stremeti dlje od tega, da bo zadostil okusu slovenske literarne kritike.