Pri založbi Beletrina je izšel četrti roman Draga Jančarja z naslovom Ob nastanku sveta, velika zgodba življenja, ki izriše pred očmi posameznika. Gre za ganljivo, osebnoizpovedno delo z avtobiografskimi elementi, ki ne bo nikogar pustilo ravnodušnega.
Kar nekaj vaših romanov bi lahko označili za vojne: recimo To noč sem jo videl ter In ljubezen tudi. Kako se lotevate pisanja o vojni? Živeli ste v tem povojnem času, nekoliko oddaljeno od nje. Je bilo potrebnega veliko raziskovanja ali ste pisali bolj s pomočjo tega, kar ste slišali, recimo od svojih staršev oziroma širše okolice?
Res se je v mojem okolju veliko govorilo o vojni. Pa seveda tudi v šoli. Kljub temu se mi je zdela vojna nekaj zelo oddaljenega. Šele po vojni v Sloveniji v devetdesetih, po obisku obleganega Sarajeva, Dubrovnika, hrvaške Krajine in tudi Beograda po bombardiranju, sem spoznal, da se to lahko zgodi tudi danes. Tematika se mi je približala, vstali so moji spomini iz otroštva in mladosti, srečanja s partizani, nemškimi mobiliziranci, mnogimi, ki so preživeli surovo okupacijo Maribora. S temi temami sem prihajal v stik tudi s svojimi poznejšimi branji in srečanji z avtorji, ki so pisali o vojni: Pahorjem, Kocbekom, Zupanom, Pirjevcem, Hacetom itd. Takrat sem začutil, da bi lahko o tem pisal, vojna je postala del moje izkušnje. Neposredno pa jo je doživel moj oče, ki je bil v koncentracijskem taborišču. Danes se mi zdi, da vojne sploh nikoli ni bilo konec, da smo samo mi živeli v nekem srečnem mirnem presledku. A ob koncu tega presledka sem na lastne oči videl izstrelke nad Sarajevom, porušene vasi na Hrvaškem. In na dan, ko se je začela vojna v Ukrajini, mi je poštar prinesel ukrajinski prevod romana In ljubezen tudi. Torej romana o vojni.
Nekateri se obdobja Jugoslavije, kljub temu da je bila totalitarna država, še danes spominjajo kot zlate dobe. Kako jo vidite vi?
Zlata doba – za koga? Gotovo ne za tiste, ki so preživeli, če so jih, strahote Golega otoka, ki so po vojni izgubili očete in sinove, ki so jih odvedli neznano kam, danes vemo, kam. Tudi ne za tiste, ki so jim pobrali premoženje ali jih zmetali iz služb. Seveda pa je večina nekako živela in mladi ljudje tudi srečno. Pozneje so se odprle meje in Jugoslavija je bila vsaj v primerjavi z drugimi komunističnimi državami veliko bolj svobodna. Prav v času mojega literarnega zorenja je prišlo do velikega sproščanja, v umetnosti ni bilo mnogo ovir, veliko se je prevajalo, izhajale so knjige, ki si jih na Poljskem ali Madžarskem ni bilo mogoče zamisliti. Močno, drzno gledališče, tudi film in likovna umetnost. Na področju političnega združevanja, tudi medijev, pa je bila to še zmeraj kar solidna diktatura. A Jugoslavija kot prostor mnogih kultur je bila zame zelo privlačna. Navsezadnje so takrat izšle moje knjige tudi v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu itd., dramo Veliki briljantni valček pa so uprizorili v dvanajstih gledališčih Jugoslavije. Moji spomini na to so lepi, a to mi ne more zastreti pogleda na to, da smo ves čas živeli v diktaturi.
Vaš nov roman je prežet s svetopisemsko tematiko, na začetku tudi zapišete, da so v romanu na nekaterih mestih uporabljeni citati iz standardne slovenske izdaje Svetega pisma, ki so ponekod tudi svobodno predelani. Protagonist Danijel je soimenjak s prerokom sanj iz Stare Zaveze. Ali so vam bile svetopisemske zgodbe največji navdih pri pisanju?
Uporabil sem jih, ker sodijo v svet zorenja mojega junaka Danijela. To je svet opazovanja in čudenja nad lepotami sveta in življenja, ki pa se lahko po spletu okoliščin v hipu spreobrnejo v jezo, sovraštvo, brutalnost, celo zločin. V atmosferi povojnega časa sta si svet ljubezni in sovraštva zelo blizu. In Stara zaveza je polna silovitih človeških blodenj in iskanja, pogosto se končajo z nasiljem in tudi kaznijo, kajti Bog iz Stare zaveze zna biti zelo hud, včasih pokonča cela mesta, Sodoma in Gomora. V svoji majhni, predmestni okolici Danijel začne spoznavati, kako razmerja med ljudmi segajo v daljne začetke civilizacije in da se lahko podobne stvari zgodijo tudi tukaj, v njegovem okolju.
Z romanom se vračate v svoj rodni Maribor. Protagonista zgodbe, Danijela, bi lahko nekako označili za vaš alterego. Kje pa je ta meja med resničnostjo in otroško domišljijo, če se ozrete nazaj na svoje otroštvo in vaše doživljanje povojnega dogajanja?
Roman na nekaterih mestih izstopi iz resničnosti in na krilih Danijelove domišljije odplava v neznane pokrajine. Tudi sam jih nisem poznal, dokler me pisanje ni zaneslo vanje. Drobci romana, ki so resnični, so vzeti iz dna nekega daljnega spomina, po njem hodijo sence resničnih ljudi. V tem spominu pa so tudi mogočni domišljijski izleti, podobni tistim, na katere se Danijel odpravi v trenutkih stiske ali ob težkih doživetjih.
Po vaših besedah Ob nastanku sveta ni avtobiografski roman, a vseeno je v njem veliko osebnih izkušenj. Kakšen je vaš odnos z Danijelom, protagonistom zgodbe?
Seveda je evidentno, da sem tokrat vključil v zgodbo, bolje rečeno zgodbe, tudi samega sebe. Od tod tudi nekaj ironije in celo črnega humorja. V vsakem mojem pisanju so osebne izkušnje, tokrat jih je toliko več in so toliko bolj izrazite. Če pa že vgradiš nekatere avtobiografske trenutke, potem ni mogoče, če se samemu sebi ne bi vsaj nasmehnil, nekoliko pa tudi posmehnil ali spisal kakšno prizemljeno ali metafizično šalo na svoj račun.
Danijel se skozi zgodbo nenehno sprašuje in je razdvojen med vero ter zanikanjem le-te. Na eni strani ima mamo, ki hodi v cerkev, na drugi očeta, ki je član zveze borcev, in povsem indoktriniran šolski sistem. Tudi sami ste odraščali v času ideoloških pritiskov. Kako danes gledate na to razdvojenost?
Tako, kot je napisano. Moj takratna »razdvojenost« ni bila tako huda, v romanu je vse skupaj nekoliko potencirano. V resnici je nekaj tega bilo in svetovnonazorska tehtnica se je nagnila na očetovo in šolsko, se pravi »pionirsko« stran. Že v srednji šoli pa mi je postajalo jasno, da svet ni tako enostaven. Dokler nisem spoznal, kar vem še danes: življenje in svet sta nekoliko zapletena, dobro se meša z zlim, normativni ideološki okvirji nimajo nobene moči, da bi človeka omejili in zares usmerili. Razen tistih, ki znajo samo korakati in poslušati povelja.
Ali bi rekli, da usoda v vaših delih igra pomembno vlogo? Veliko vaših romanov se recimo konča s smrtjo, samomorom ali celo ubojem in Ob nastanku sveta ni izjema. Pri tem se zdi, kot da bi bil umor, ki ga zagreši Lena, neizogiben.
Meni se ne zdi. Lahko bi tudi srečno živela. Toda iz ljubezni je nase vzela krivdo svojega ljubimca. Površnega človeka, malega podleža. In ko jo kljub temu prevara, vsaj ona misli, da jo je, se v njej dvigne nekaj temnega, nekaj, česar ne pozna in kar je tudi v njej, kot pri vseh v romanu, podaljšana senca vojnega zla.
Roman Draga Jančarja Ob nastanku sveta, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
