SPOILER ALERT: v kritiki so razkrite skrivnosti kriminalke, zato je ne berite, če bi vam to lahko pokvarilo užitek v branju!
Leninov park je roman, ki ponuja številne kritiške vstopne točke, a bržkone bi stežka našli kriminalni roman, ki bi ga bilo bolj zanimivo obravnavati prav skozi prizmo odnosa do žanrske konvencije. Četudi kritičarka vsekakor pripoznava, da znotraj žanra obstajajo podžanri ter da »dobra žanrska besedila« žanrske konvencije pogosto kršijo, si vendarle – čisto s strukturnega vidika – težko zadovoljivo upraviči nekatere izmed postopkov in tehnik v obravnavanem romanu.
V Leninovem parku se, kot je v navadi, zgodi umor. Žrtev je ostarela brezdomka. Primer je dodeljen kriminalistki Tini, sicer diplomantki računalništva in psihologije. Do tu vse v redu. Prvi problem Leninovega parka so neprepričljivi_e osumljenci_ke. Sprva sta na seznamu dva osumljenca: milenijski neonacist Jakin in upokojeni vojak iz tujske legije, Baloh, ki prebivata v bloku, ki gleda na park, v katerem se je zgodil umor. Tina na seznam osumljencev doda še Tarasa, vodjo kriminalistične ekipe, v kateri sodeluje tudi sama, in osrednjega protagonista romana Jezero (in kot bomo videli tudi osrednjega protagonista Leninovega parka), ob njem pa še slikopleskarja, ki je bil – tako kot Taras – v času umora v bližini kraja zločina (v bloku).
Z osumljenci se pojavi tudi prvi venček problemov. Najprej je seveda jasno, da Taras odpade: Taras je osrednji protagonist, vodja kriminalistične ekipe in heroj ljubljanske kriminalistike. Seveda Taras ni kriv. Za nameček mu manjka motiv za umor: Tina sicer predvideva, da bi morda lahko moril iz »usmiljenja« (ker v neki repliki reče, da bi bilo za take ljudi, kot je ta brezdomka, morda celo bolje, če bi bili mrtvi), a tovrsten motiv je preprosto preveč prozoren. Slikopleskar, ki ga odkrije Tina, prav tako nima motiva; sicer je alkoholik in politično konservativen, v opitem stanju je večkrat razgrajal, sicer pa nikoli ni bil resneje obtožen. Je šibek osumljenec, ki se ne zdi posebej zanimiv. Pri Balohu, vojaku iz tujske legije, se najprej pokaže druga velika težava romana: Golob ponudi izjemno šibko psihologizacijo likov in tako o Balohu pravzaprav izvemo le, da je bil nekoč v tujski legiji, da je lastnik orožja in da trpi za demenco (in najverjetneje ne more hoditi). Tudi Balohu manjka (resen) motiv. Nato je tu še neonacist Jakin, ki pa ga Golob uvede kot pretirano očiten red herring: o njem izvemo preveč (a vendarle spet ne na ravni psihološke izgradnje lika): na socialnih omrežjih je načrtoval umor prav te ostarele brezdomke, dogovarjal se je za nakup pištole in po umoru na klop, kjer je bila žrtev ustreljena, zapisal nacistično sporočilo. Če bi bil Jakin res morilec, bi bilo to z vidika odkrivanja uganke storilca preprosto smešno lahko – zakaj nenazadnje bi Jakin za seboj namerno pustil sled? Obenem roman ne ponudi dovolj drugega – npr. razdelave družbeno-političnega ozadja –, da bi tega bralstvo ne razumelo zgolj kot zdrs.
Imamo torej štiri neprepričljive osumljence, pri katerih bodisi umanjka psihologizacija – navsezadnje tudi o neonacistu Jakinu ne vemo, zakaj sploh je nacist (ker je »hudoben«? Hm.) – ali pa je psihologizacije toliko (Taras), da vemo, da ta lik nikakor ni naš morilec. Nadalje umanjka vsakršno trenje na ravni motivov: v kriminalkah prav raznoliki mogoči motivi (npr. (klasika) koristoljubje vs. ljubosumje vs. maščevanje vs. (politično) utišanje) in dobra psihologizacija osumljencev predstavlja bistveni del uganke – iskanja storilca_ke. V tem primeru nam umanjka vse, kar je za tovrstno ugibanje ključnega pomena.
Dalje. V kriminalkah sprotni zasuki v zgodbi, indici, na novo odkriti podatki ipd. zagotavljajo, da se zdi zdaj bolj verjeten_a ta, zdaj oni osumljenec_ka in se zgodba odvija naprej. Golob v Leninovem parku zgodbo načrtno zaustavi. Ker se je pokvaril balistični program, kriminalistična ekipa nima na voljo rezultatov balistične preiskave (in je tudi ne naroči nikjer drugje) in ker ne dobi sodnega naloga za preiskavo pri Jakinu, ne more opraviti razgovora z edinim »smiselnim« osumljencem (če spregledamo zgoraj navedene pomisleke glede Jakinove krivde) in brez tega dvojega se kriminalistična preiskava preprosto ustavi. Na tej točki je odkrit drugi umor v romanu (umor umetnika Vadnala, ki je prebival na Metelkovi), toda ta primer je predan drugi ekipi, zato se z njim kriminalistična ekipa, katere del je Taras, ne ukvarja, čeprav Taras sumi, da sta umora povezana. To je še en velik zdrs na strukturni ravni romana: drugi zločin je preprosto predan v roke druge ekipe, s čemer ga Golob »spravi iz fokusa«, kar je neke vrste obratni red herring; ključni vidik prvega primera pride tudi Tarasu na misel šele, ko se izkristalizira drugi primer – primera sta seveda povezana, četudi morda ne na povsem pričakovan način. Kljub temu ostaja dejstvo, da Golob v roman uvede ne le en, temveč dva umora, nato pa se skorajda lahko zdi, da ne ve niti kaj bi s prvim, niti kaj bi z drugim: noben od primerov se ne zapleta, v nobenem od primerov ne pride do novih indicev, novih ključev, namigov … Strani so tudi v odločno preveliki meri zapolnjene z različnimi oblikami Tarasove rekreacije (Taras kolesari, Taras pleza, Taras plava, Taras teče), Tarasovim ljubezenskim življenjem (Taras gre v kino, Taras gre na kavico, Taras seksa z ljubico, Taras seksa z ženo) in nadrobnostmi iz življenja Brajca in Osterca – drugih dveh kriminalistov v Tarasovi ekipi –, ki v ničemer ne prispevajo k razvoju primera (oz. primerov). Pri slednjem gre za še enega od »umikov« v romanu: Brajc je za primer povsem nekoristen, skorajda se nam lahko zazdi, da avtor preprosto ne ve, kaj početi s četrto osebo v ekipi in tako Brajca zadane infarkt in je bolj ali manj ves čas romana na bolniški.
S tem pridemo do strukturne težave romana, ki presega žanr: Leninov park kar naprej nekaj »odpira«, ampak ničesar ne razvije in ne razdela, zaradi česar daje roman čuden občutek »naštevanja«: najprej so tu omenjene težave v kriminalističnih primerih: en primer je sicer odprt, ampak ker čakamo na rezultate balistične preiskave/na nalog, preiskava bolj ali manj stoji, zlasti primera nikakor ne bi moglo razvozlati bralstvo. Nato imamo tu drugi primer, ki je dobesedno odprt, zato da je umaknjen – in se zastran njega dogaja še manj. Nato imamo podobno težavo tudi na tematski/idejni ravni romana. Golob v roman postavi neonacista, umor brezdomke, umor umetnika z Metelkove, streljanje v lezbičnem klubu, politične afere »zloglasnega slovenskega politika«, zarote v SOVI … in ničesar od tega ne razdela, vse ostane na ravni deklarativnega: nekaj reči se samo »zgodi« (kot npr. streljanje v lezbičnem klubu), druge ostajajo na ravni vključevanja podatkov, ki so nam znani iz medijev, v roman, ampak spet brez posebne kontekstualizacije. Golob se tako ne ukvarja z odnosom različnih skupin do brezdomcev, ne razdela problematike brezdomstva; vključi le nekaj statističnih podatkov, ki jih Taras in Tina prejmeta na uredništvu Kraljev ulic, in to je tudi sicer njegov način obravnave problematik – navede nekaj podatkov/statistike, nič se ne odkriva/oriše skozi zgodbo. Roman zaradi nabora v tem smislu »navedenih« (skorajda bi bilo mogoče reči »naštetih«) problematik vzbuja nekakšen vtis »zavzemanja protifašistične drže«, ampak strukturna zastavitev romana tako držo vsaj v neki meri nevtralizira. Ob tem velja, da a) drža sama po sebi, brez kontekstualizacije, ne zadostuje, b) da roman od pozicioniranja zdrsne k določeni nevtralizaciji pomena neofašizma (oz. pripoznava vsaj še druge grožnje, ki se zdijo nacizmu enakovredne (»uravnoteženo poročanje«, hm, hm) in c) da roman nakazuje nerazumevanje povezanosti različnih oblik zatiranj.
Poglejmo točki b) in c) od bliže, začenši z b): na kakšen način roman zdrsne od pozicioniranja k temu, kar bi lahko imeli za nekakšno nepremišljeno – kontekstualizacija umanjka – nevtralizacijo? V romanu imamo dva umora, ob katerih se pojavi nacističen napis, dva primera umora osebe, ki pripada neki manjšini, imamo sadistične, sovražne zapise nacistov s socialnih omrežij, a izkaže se, da za nobenega od teh umorov niso dejansko krivi (mladi) neonacisti. Seveda drži, da bi bilo z vidika detektivske uganke preenostavno, da bi neonacist, ki ga imamo vse od začetka pred nosom, tudi zares bil morilec, toda to je stvar zastavitve romana; kdo pa nam je tega neonacista podtaknil tako pred nos, če ne avtor? S tem, ko neonacisti »strašijo« in se širokoustijo, a niso odgovorni za nobenega od umorov (in – bistveno! – tudi ne kakršenkoli drug zločin, kvečjemu za šopirjenje in dva grafita) so – vsaj v romanu – naposled lahko tudi nekoliko osmešeni in v neki meri (lahko) izpadejo kot prazna grožnja. (Tudi sicer na širši, politični ravni roman ne preseže ugotovitve, da »je vodja ene od slovenskih strank« nacist – in nevarnost nacizma, kolikor je pripoznava, roman pripisuje predvsem njemu).
»Realna nevarnost« pa v romanu naposled pride s strani nepremišljenega milenijca (Vadnal mlajši), ki se ukvarja s tveganimi »novotarijami«, kakršne so kriptovalute, in se »drogira«. To je še en v vrsti stereotipnih likov, manko psihologizacije pa je tu še bolj problematičen; Jakin naposled ne le ubije svojega očeta, da bi se okoristil z njegovo nepremičnino, temveč tudi ugrabi kriminalistko Tino in se pripravlja na njen umor (zakaj Vadnal Tine ob zaključku romana ne bi uporabil kot talke/ne bi grozil, da jo bo ustrelil in jo tako izkoristil za pogajalsko pozicijo, kar je the oldest trick in the book, ni jasno, razen morda, če je razlog ta, da je »zadrogiran«, kar je preprosto šibko). O Vadnalu razen tega, da se je poslovno uštel in da se drogira, ne vemo ničesar – ni zanimiv lik, ampak easy way out, lik, ki ga je Golob vpletel v roman, nato pa umaknil in potegnil na plano, ko ga je potreboval. Če se še nekoliko ustavimo pri tem »potreboval«; zakaj bi sploh potrebovali ta drugi primer? Povezava med enim in drugim primerom obstaja, ampak, kot rečeno, razkrije se »zgolj« nek ključen vidik za prvi umor, ki bi se Tarasu gotovo lahko razkril tudi brez dodatnega umora … ampak če drugega umora ne bi bilo, kdo bi ugrabil Tino in kako bi jo Taras rešil? Kako bi Taras izpadel heroj? (Več v nadaljevanju.)
Druga »realna nevarnost« v romanu se prikrade v podobi matere, ki bi »ubijala za svojega sina« (tokrat dobesedno), četudi ponovno umanjka psihologizacija, ki bi pojasnila karkoli o tem, na kakšen način je Marija Jakin gradila odnos s sinom, kako ga je vzgajala (Jakin, mimogrede, v tridesetih letih ne spozna, da je njegov domnevni oče umrl deset mesecev pred njegovim rojstvom), kakšna oseba je in kaj jo je privedlo, da celo mori namesto sina. To je tako – najmanj – zelo šibka izpeljava (in, ponovno, šibek motiv za umor). A na tem mestu se zdi smiselno opozoriti še na nekaj drugega.
Precej težko je zaobiti dejstvo, da so v kriminalkah Tadeja Goloba, če vštejemo še Jezero, skupno štirje umori in da tri od teh umorov iz »osebnih« oziroma celo »ljubezenskih« razlogov zagreši ženska, moški pa le enega (in ima pri tem tudi trdnejši, bolj racionalen motiv – koristoljubje). To se zdi problematično ob dejstvu, da so v realnosti ženske storilke kriminalnih dejanj zgolj v približno deset odstotkih, da podobna statistika velja tudi specifično za umore, da v intimnih odnosih pogosteje morijo moški in da so v teh primerih ženske pogosteje žrtve umorov. Seveda romana to, da je storilka ženska, ne more kar tako meni nič tebi nič diskreditirati, je pa to pomenljiv »detajl«, ki ga je v sodobni konstelaciji mogoče primerjati s primeri, ko so bili morilci v detektivkah zlasti »vrtnarji«, »hlapci«, »služkinje«, »črnci« …
Ob »Golobovih morilkah« imamo tudi drug pomemben aspekt romana – odnos med Tino in Tarasom. Če sprva, ko Tina prevzame primer umora brezdomke, lahko upamo, da bo to služilo kot neke vrste »pozitiven zgled« (roman navsezadnje podaja nekakšne levoliberalne nastavke), se kaj hitro izkaže, da nas čaka več sto strani prikazovanja skrajno ponižujočega seksualno-profesionalnega razmerja. Tina je »trapa«, ki osumi »heroja Tarasa« umora in v primeru, za katerega je tehnično gledano odgovorna, ne pride niti na eno pravo sled in k rešitvi primera praktično ničesar ne prispeva (odkrije zgolj, da mož Marije Jakin ni mogel biti oče Jakina mlajšega, kar pa je zgolj posledica branja podatkov, ne kakršnegakoli uvida). Tino pri primeru pravzaprav zanima zgolj, ali je Taras morilec ali ne in ko mu končno zaupa svoje pomisleke, jo prisili, da med vročinskim valom večkrat preteče pot, ki naj bi jo on pretekel na noč umora, pri tem pa meri čas njenega teka ter se norčuje iz nje, da bi »dokazal«, da on ne more biti kriv (zanimivo je, da ni on ta, ki teče, temveč ona – kaj pa, če je on hitrejši in bi lahko dejansko v predvidenem času pretekel razdaljo? Nenazadnje se Taras res veliko rekreira, Tine pa pri tem bralstvo ne zaloti niti enkrat). Ko ona »sprejme«, da ni kriv, se gre domov tuširat, on pa pozvoni in jo pride še enkrat pofukat. Taisti Taras seveda ni nikakor pripravljen upoštevati, da Tina vodi primer, nenehno deluje po svoje in brez njene vednosti (četudi je za primer pravno odgovorna ona), pa tudi vsi drugi sodelavci (Tina je edina ženska tako med ostalimi kriminalisti kot tudi drugimi strokovnimi sodelavci), naslavljajo le Tarasa in podatke o primeru posredujejo le njemu. Tako je s temi tremi »dejavniki« orisan primer strukturnega seksizma in ageizma (Tina ni le ženska, temveč je tudi mlada oseba) in morebiti bi bilo mogoče izpisati roman, ki bi to strukturo uporabil zgolj kot »primer seksizma« (in ga problematiziral), toda ta roman tega ne stori in tega tudi ne more storiti, saj se tekst dejansko pretežno opira na Tarasovo psihologijo z vsemi njenimi specifikami, ki je poglavitno gonilo dogajanja, v njej pa se skriva tudi (edina) rešitev.
Taras (gr. »tisti, ki se upira«), ki je v grški mitologiji sin Pozejdona in nimfe Satirion, ima tudi v romanu pravzaprav prej lastnosti mitološkega bitja (npr. zakaj pa ne, pol-boga) kot človeka; Taras je tough (kot detektivi v t. i. trdo kuhanih detektivkah, kot npr. Philip Marlowe), ima izreden dar sklepanja in opazovanja (kot detektivi v t. i. mehko kuhanih detektivkah, npr. Sherlock Holmes), premore pa tudi nezmotljivo intuicijo. Taras tako nima samo ene »posebne moči«; Taras je praktično vse, kar roman – in svet – potrebuje. Taras v romanu kot za šalo pretepe moškega, ki ga zasleduje, in ga sadistično prisili, da požre svojo SD kartico, ter kljub teniškemu komolcu z izkušnjami in intuicijo kot za šalo opravi z oboroženim morilcem in ugrabiteljem, ki ugrabi njegovo ljubico. Taras je za svoje nasilje in nespoštovanje pravilnikov nagrajen s tem, da ljudje zanj krivo pričajo na sodišču in je v medijih razglašen za heroja, njegova suspendacija pa je samo »formalnost«. Taras je nagrajen tudi za svoj mačizem: Tino ves roman podcenjuje in ne spoštuje njene avtoritete v primeru, ki ji je bil zaupan. Ne sodeluje z njo in jo celo – kot opisano – povsem neposredno ponižuje. Naposled ji nezaupanje izkaže tako, da jo zasleduje na misiji, na kateri njej spodleti – da jo Taras lahko reši. (Kaj bi se zgodilo, če bi bila Tina samo malo bolj sposobna?) In ne le to: Tarasov mačizem je tudi edino, nam sporoča roman, kar lahko reši zločin, žensko (Tino) in svet: primer se razreši ravno zato, ker Taras deluje proti Tini, ker sam prevzame primer (ker verjame, da ga ona ne zmore rešiti) in ji ne zaupa. Tina preživi ravno zato,ker je Taras ne le »navaden« agresivnež, temveč tudi zasledovalec. Taras je tako tough in tako inteligenten, da v ekipi ne potrebuje nikogar: Brajc doživi infarkt, Osterc prispeva eno samo informacijo, sicer pa prestavlja papirje, Tina je tu samo za to, da ima Taras v romanu »pravično« protiutež: Tina je tako neumna, da ne le, da sumi napačno osebo in ne zmore z ekipo rešiti primera in se za nameček pusti ugrabiti, ampak je celo tako zabita, da od vseh ljudi na svetu za umor sumi prav Tarasa. Celo povsem druga ekipa kriminalistov, ki dela na primeru na Metelkovi, je odveč, ker je tu Taras, ki primer reši prav mimogrede (in ne da bi se sploh smel ukvarjati z njim). Taras pa ne bi bil Taras, če ne bi bil agresiven – na trenutke celo sadističen – mačist (to ga preprosto temeljno določa.) Vsekakor se ob vsem tem velja vprašati, zakaj so Tino v Jezeru sploh zaposlili in pravzaprav se izkaže, da zato, da bi lahko bila Tarasova ljubica in v drugem delu njegova neumna protiutež: Tina ob koncu romana namreč da odpoved; odslužila je svoje. In zato je sporočilo romana posredno pravzaprav to, da je mačizem nujen, če želimo, da se karkoli naredi, da se kaj premakne in/ali da se koga (ali kaj) reši. S tem roman, ki se želi politično prikazati kot »protifašistično besedilo«, »rešitev« prepoznava v drugi obliki zatiranja.
A če zaključim s tistim, s čimer sem pravzaprav pričela: strukturno roman krši številne žanrske konvencije in ne zdi se, da bi to počel na bralstvu zanimiv način; namesto razreševanja uganke nam je ponujeno občudovanje pol-boga Tarasa. Mnjeh – pass.
