Po naključju se je prepoved koncerta hrvaškega pevca Thompsona v Mariboru časovno ujela z mojim ponovnim prebiranjem Knuta Hamsuna. Thompsona ne poznam. Slišal sem, da gre za nacionalista, ki je prepeval ustaške pesmi. Če to drži, mi prepovedi koncerta ni žal, upam pa, da zanjo obstaja pravna podlaga. Ker če ne obstaja, lahko ta gospod našo državo toži, in po svoje bo imel prav. Jasno je namreč, da se moramo zakona držati vsi in ne samo on.
Ampak ta pevec sam na sebi najbrž ni vreden tolikšne pozornosti. Veliko bolj zanimivo se mi zdi vprašanje, kaj narediti s pisatelji, ki so se umazali s podporo nacizmu, a so nedvomno veliki umetniki, na primer s Célinom, čigar Potovanje na konec noči je zame ena največjih literarnih umetnin 20. stoletja? Kaj narediti z antisemitizmom Gogolja? Ste brali Tarasa Bulbo? Bomo tudi to prepovedali? Kako daleč smo pripravljeni iti v svojih prepovedih?
In isto vprašanje se zastavlja v zvezi s Hamsunom, ki ga imam rad že od nekdaj. Vse, kar je prevedeno v slovenščino, sem prebral večkrat. Bral sem tudi dela, ki v slovenščino še niso prevedena. Pred kratkim sem tako poslušal rusko zvočno knjigo V senci zlatega dežja, ki obsega Hamsunove spomine (njegovo zadnje delo Po zaraslih stezah) in spomine njegove žene Marije. Spomini se nanašajo na leta po vojni, ko je bil Hamsun zaradi simpatiziranja s Hitlerjem in nacistično Nemčijo stigmatiziran. Ta del njegovega življenja se iz razumljivih razlogov pogosto sramežljivo zamolčuje (v slovenski Vikipediji v članku o njem to na primer sploh ni omenjeno), ampak po svoje je izjemno zanimiv. Kako je mogoče, da je tako monumentalen pisatelj, v čigar delih nisem nikoli našel nič obsojanja vrednega, med drugo svetovno vojno navijal za nacistično Nemčijo, podaril svoje Nobelovo odlikovanje Goebbelsu, se rokoval s Hitlerjem itn?
Ne bom rekel, da ta knjiga Hamsuna opere krivde, vseeno pa so mi nekatere stvari postale bolj jasne. Do petinosemdesetletnega starca, skoraj gluhega in slabovidnega, ne moreš imeti enakih zahtev kot do zdravega odraslega človeka. Informacije, ki jih je Hamsun dobival med vojno, so bile prečiščene (prek žene, ki je bila članica norveške nacistične stranke), tako da marsičesa enostavno ni vedel, kot je pozneje tudi zatrjeval na sodišču. Ali pa tega morda ni hotel vedeti? Že neštetokrat sem se lahko prepričal, da ljudje, tako preprosti ljudje kot intelektualci, celo velike osebnosti in veliki pisatelji, informacije selekcioniramo in kot resnične sprejemamo predvsem tiste, ki nam najbolj ugajajo.
Hamsun je bil sicer tudi žrtev manipulacij. Nekatere njegove članke so nacisti predelovali in vanje to in ono vstavljali. S Hitlerjem, katerega je pod vtisom nacističnih zločinov prosil, naj odstrani Quislinga in Terbovna (nemškege rajhskomisarja na Norveškem), se je, kot je znano, ob srečanju sprl in nanj celo kričal. Po drugi strani je Hamsun prek svojih zvez marsikoga na Norveškem rešil smrtne kazni, ni bil član nacistične stranke in ni bil antisemit. Zelo pomembna za Hamsunovo medvojno podporo nacistični Nemčiji sta bila njegova stara navezanost na Nemčijo in njeno kulturo (prek nemških prevodov ga je svet spoznal) ter zavračanje Anglije in ZDA, v katerih je videl merkantilno nekulturo.
Hamsunova podpora Nemčiji tako po mojem ni bila odsev stanja njegovega duha, to bi se videlo v knjigah, ampak predvsem posledica notranje (zavestne ali nezavedne) in zunanje filtracije informacij, ki jih je dobival. Drugi razlog vidim v tem, da je bil Hamsun med vojno enostavno prestar, da bi pod vtisom tega, kar je vendarle izvedel o nacističnih zločinih, naredil temeljito revizijo svojih političnih nazorov. Kot je znano, je Hamsun v nacionalsocialistih videl silo, ki se bo postavila po robu civilizaciji, razvoju tehnike in tehnologiji, ki razkrajajo njemu tako ljubo tradicionalno patriarhalno življenje. To so bile seveda naivne pisateljske fantazije, ki bi se morale ob trku z resničnostjo sesuti, vendar so se v Hamsunu ohranjale zaradi čisto starostne inertnosti. Tretjič, iz njegove publicistike je razvidno, da se Hamsun v resnici ni istovetil z ideologijo nacizma in rasizma, ampak je navijal za Nemčijo kot tako. Želel si je, da bi postala imperij, kakršna je bila predvojna Anglija, v tem pangermanskem panteonu pa bi dostojno mesto zasedala tudi Norveška. Njegovo dojemanje druge svetovne vojne je ostalo na ravni razumevanja imperialističnega spopada med prvo svetovno vojno, med katero je prav tako navijal za Nemčijo.
Vse, kar sem naštel, ni opravičilo, ampak bolj poskus razumeti, zakaj je ravnal tako, kakor je. Marsičesa v njegovih takratnih dejanjih še zmeraj ne razumem. Ne gre mi na primer v glavo, zakaj je že po Hitlerjevi smrti o firerju napisal nekrolog, v katerem je Hitlerja imenoval »borec za pravice narodov«. Naredil je še več drugih neopravičljivih neumnosti.
Vse to je slabo, žalostno in vredno (ob)sodbe, vseeno pa mi to nikoli ni moglo preprečiti, da ne bi v Hamsunu še naprej videl velikega umetnika. Njegova dela govorijo sama zase, in v njihovem sporočilu ni ničesar, kar bi namigovalo na nacizem ali se mi kako drugače upiralo. Kar koli že je Hamsun med vojno počel, dela niso kriva. O vsem, kar se je dogajalo zunaj njih, v resničnem življenju, pa mora odločati sodišče.
Spomini tako opisujejo Hamsunovo povojno kalvarijo in zadrego norveške družbe in oblasti, ki nista vedeli, kaj naj z njim. Ženo so vtaknili v zapor, njega pa v dom za ostarele, potem še v psihiatrično bolnišnico in spet v dom za ostarele. Sodbo nad njim, pri kateri je on vztrajal, so načrtno prestavljali v upanju, da bo prej umrl. Takrat se je že bližal svojemu devetdesetemu letu. Sodba se je končala z veliko denarno kaznijo, ki jo je moral izplačati. Glede na okoliščine, visoko starost in zdravstveno stanje obsojenca, je bila to najbrž še najboljša rešitev.
Hamsun je ne glede na gluhoto in vse slabši vid ohranil presenetljivo bistrega duha in v knjigi spominov vse to popisal. Ta proza je prav tako kristalno čista kot njegovi zgodnji romani, za katere je dobil Nobelovo nagrado, ampak čuti se, da je Hamsunu ostala razumljiva in dostopna samo še narava. Svet ljudi mu je postal tuj. Ko to bereš, dobiš občutek, kot da bi bil Hamsun v svoji gluhoti in izobčenosti od preostalega sveta izoliran s stekleno steno.
Ruska izdaja je sicer opremljena z obsežnim predgovorom, v katerem so pojasnjene biografske okoliščine od njegove druge poroke (z Marijo Andersen) naprej. V Hamsunovi biografiji so me presenetile nekatere podobnosti z Levom Tolstojem ‒ nekakšna prav biblijska vitalnost in plodovitost, pozna bistrina duha, navezanost na posestvo in kmečko življenje, v katerem sta oba videla nepogrešljivo vrednoto, njun položaj velike moralne in duhovne avtoritete v družbi, moralizatorska drža glede nekaterih pomembnih družbenih vprašanj (pri Hamsunu detomor), predvsem pa njun zakon. Oba sta se oženila z dvakrat mlajšo žensko (Marija je bila 24 let mlajša) ‒ s še mehko glino, ki sta jo potem gnetla, tako kot jima je v njunih pogosto sebičnih zahtevah najbolj ustrezalo. In obe ženi sta bili razpeti med strežbo genijevim muham, številnimi otroki, upravljanjem posestva in lastnimi ustvarjalnimi ambicijami. Obe sta bili dobri pisateljici otroške literature ‒ Marija Andersen, pred poroko perspektivna igralka, je bila kot pisateljica zelo uspešna, in so jo veliko prevajali. Značilno je, da Hamsun njenih del ni jemal resno in jih niti ni bral. Izjemno zanimivo je moralo biti tudi življenje mladega Hamsuna, njegovo potepuštvo, boj z jetiko, dvakratno potikanje po Ameriki, prvi zakon in druge ljubezenske zveze.
Če se še za hip zadržim pri primerjavi med Tolstojem in Hamsunom: Tolstoja si seveda ni mogoče zamisliti v vlogi podpornika nobenega režima, še posebno ne totalitarnega. Tolstoj je bil s svojim pacifizmom v stalnih konfliktih z oblastjo in v načelni opoziciji do nje. Hamsunova usoda je glede tega bolj podobna usodi Maksima Gorkega ter drugih pisateljev in umetnikov, ki so se z oblastjo spogledovali. Žal je tako, da politika pisatelja, ki se ji preveč približa, nujno skuša spremeniti v sredstvo, s katerim bi lahko vplivala na ume in duše ljudi. Politika drugače sploh ne more. Pričakovati od nje, da bo ravnala drugače, je enako kot pričakovati od lisice, da bo postala vegetarijanka. Takšno orodje politike je po svoji krivdi postal tudi Hamsun.
Nobene potrebe ne vidim po tem, da bi se ta del Hamsunove biografije zamolčevalo, tako kot dela slovenska Wikipedia, prav nasprotno ‒ zdi se mi zelo poučen. Mislim celo, da je čas dozorel za prevod kakšne celovite Hamsunove biografije. Izkušnje s knjigo Pavla Basinskega Lev Tolstoj ‒ Pobeg iz raja kažejo, da biografija znanega pisatelja med našimi bralci zna zbuditi zanimanje, hkrati pa aktualizira avtorjevo ustvarjanje, spodbuja nastanek novih prevodov itn.
Ob tej priložnosti bi rad opozoril na Hamsunov krajši roman Popotnik igra s sordino(288 str.), ki sem ga prebral takoj po njegovih spominih. V slovenščino še ni preveden in je zame pravo odkritje. To je izvrstna variacija na temo Ane Karenine (skrhani družinski odnosi, zakonolom, prebeg k drugemu moškemu, samomor), ki je napisana z gledišča kmečkega hlapca v gosposki hiši. Uporaba tega gledišča je še posebno zanimiva, ker je treba notranje življenje protagonistov, čustva in misli, podati brez notranjih monologov in izpovedi, ki jih ponavadi uporablja psihološki realizem. Hamsunu se je to zelo posrečilo, in njegov »naivni realizem«, če lahko tako rečem, navsezadnje s čisto zunanjimi sredstvi naslika like enako globinsko kot psihološki. Roman Popotnik igra s sordino je skandinavsko zadržana Ana Karenina, prikazana skoz prizmo Hamsunovega svetovnega nazora, ki v preprostem kmečkem življenju vidi vrednoto, v urbanem in gosposkem pa izprijenost in propad.
Sijajna knjiga. Politika je vplivala na Hamsunovo življenje in ga umazala, k sreči pa se ni dotaknila njegovega ustvarjanja, ki je čisto in veliko.
