Ali se strinjate, da je znanje vrednota? Ali da bi morali izkoreniniti mišljenje, da je ocenjevanje fakultet po njihovi produktivnosti nujno? Da mora biti visoko šolstvo brezplačno in dostopno vsem? Menim, da bi tovrstne teze podprlo veliko število študentov, tudi profesorjev, morebiti predvsem z družboslovnih oddelkov. Kot študent družboslovja, ki stopa v četrto leto študija, tega ne morem podpisati. Preprosto: ker že več kot tri leta spremljam način funkcioniranja, ki je nevzdržen. Zame, za moje najbližje, za tiste, ki ga podpirajo in za tiste, ki se mu postavljajo po robu. Za vse državljane. Danes vsi govorijo o abstraktnih formulah – solidarnosti, kakovostnem šolstvu, itn., na dejanskih primerih pa velikokrat ne znajo diagnosticirati problema. Kot študent psihologije bi se zato rad vrnil k študiji primera, metodi preučevanja posamične situacije, iz katere se lahko naučimo največ. Družbeno angažirano delovanje je zame delovanje posamičnih rešitev in posamičnih zavesti, ne pa razglašanje nekakšnih splošnih družbenih resnic ali podobnih floskul, ki funkcionirajo kot fetiši. Nekaterih oblik sedanjega študija preprosto ne moremo braniti. Gremo po vrsti.
Preveč študentov. Premalo delovnih mest.
Prvič, študentov je preveč. Ko sem želel po koncu letnega semestra opraviti zgolj 60-urno prakso, sem le s težavo našel institucijo. Večina mest je zapolnjenih že leto v naprej. V prvi magistrski generaciji, kjer je bilo število zahtevanih ur prakse še veliko večje, so tako magistrirali samo trije študentje, pri čemer se jih je vpisalo 45, v generaciji kasneje pa 60. V Mariboru je ena najboljših magistrskih študentk odšla še na en magistrski študij v tujino. Ne poznam njenih osebnih razlogov. Bi pa dal roko v ogenj, da tega ni storila, ker bi se ji tu obetalo kakšno kvalitetno profesionalno mesto bodisi na univerzi ali v kakšni instituciji. Na trgu preprosto ni prostora za tolikšno število ljudi. Ne samo zaposlitve, tudi povsem normalnega dela študijskega procesa, tj. prakse, študentje ne morejo opraviti v zglednem roku. Gre za strukturni problem. Slovenija ne potrebuje več kot 130 psihologov na leto (v Kopru 30 vpisnih mest, v Ljubljani 60 in v Mariboru trenutno 45). Oblikovati bi morali strokovne sekcije, ki bi ocenile, koliko psihologov naša država sploh želi in tudi zmore zaposliti in na podlagi tega bi lahko razpisali vpisna mesta. Ne verjamem, da bi to preseglo eno tretjino sedanje številke na generacijo (torej 40), tudi v ekonomsko relativno urejeni situaciji. To pomeni, da država na leto šola 90 študentov preveč. Če upoštevamo, da gre na študentsko glavo v petih letih študija približno 20 tisoč evrov, znese to na eno generacijo več kot milijon in pol evrov samo za študij psihologije.
So predavatelji odveč?
Ideja, da mora država mladim omogočati izobraževanje za vsako ceno, bi bila utemeljena, če bi še vedno živeli v času, ko znanje prenaša samo ustno. Ali če ne bi poznali tiska in interneta in študent ne bi mogel dostopati do knjig v knjižnicah ali po raznih Amazonih, ki so seveda bolje založeni kot sleherna knjigarna. S tem je povezana zastarelost predavateljske funkcije. Vsaj v humanističnih vedah je tako. Večina predavateljev danes zgolj bere s svojih PowerPoint prosojnic. Bolje rečeno, citirajo različne zapise drugih avtorjev. Ko človek vstopi v predavalnico, se počuti neumnega. Ne zato, ker bi to dejansko bil, ampak ker pred njim stojijo ljudje, ki mu ponavljajo stvari, ki so zapisane v knjigah. Ponavljajo jih taisti profesorji, ki so doktorirali z nalogami, ki jih je nek moj kolega zelo prijazno označil za »zbirke citatov«. Na nekaterih doktorskih študijih se denimo dogaja, da profesorji pred študenti prebirajo tekste, ki so jih ravnokar izdali v knjižni obliki, brez kakršnekoli debate ali digresije. Ali profesorji menijo, da ne znamo brati? Da ne zmoremo sami poiskati literature in je naštudirati? Kdor trdi, da je znanje pravica, živi v preteklosti. Znanje je danes, vsaj v zahodnem svetu, dostopno vsem, zato ne potrebujemo nekakšnih posrednikov. Vsaj ne v trenutni obliki, ko so profesorji velikokrat zgolj papige, ki teden za tednom ponavljajo iste ustaljene fraze, ki so jih prevzeli od drugih, brez kakršnekoli refleksije.
Nevarnost »splošnega znanja« in znanstvenih revij
Psihologi nenehno poslušamo, da je splošno znanje nujno in da brez njega ne gre. Pa je res tako? Če nekdo ne pozna konkretnih stvari, bo svoja stališča vselej oblikoval zgolj po družbenih stereotipih. Za primer lahko samo vzamemo učbenike, v katerih lahko študent prebere, da je Freud definiral podzavest in Elektrin kompleks, da Helmholtzova iluzija nastane zaradi vertikalnih črt in ne horizontalnih, itn. Takšne formule so tako splošne, da se dejansko orientirajo po družbenih stereotipih (mistična podzavest in biološka determiniranost spolnih preferenc; ženska, ki nosi vertikalne črte na obleki in je na videz višja in bolj suhljata), ne pa po dejanski literaturi in spoznanjih.
Splošno znanje je velikokrat vulgarno abstraktno, saj je tako splošno, da ga domala ne moremo ovreči, hkrati pa sam ne vem več, kako si naj z njim pomagam. Manjka mu kompleksnosti, s katero bi se dejansko dotaknil vsakdanjega življenja. Eden najbolj citiranih psiholoških člankov na svetu, tisti Roya Baumeistra, govori denimo o tem, da je težnja po medosebni pripadnosti temeljna človeška motivacija. Takšna teza je seveda po nujnosti resnična. A če jo primerjamo s stavkom nedavno nagrajene kratke zgodbe, v katerem študentka primerjalne književnosti, Nika Jurman, zapiše, da je ljubezen odvisna od tega, kako spretno znamo manipulirati z iskrico sovraštva, se postavi vprašanje. Ali ne najdemo kompleksnejših spoznanj v literaturi kot v branju znanstvenih člankov? Sledeč tej tezi je znan belgijski psihiater, Dirk de Wachter, svoje zadnje znanstveno delo osnoval na branju Houllebecqa.
Tovrstna vulgarna abstraktnost ima svoje posledice na področju spoznanj. Vzemimo za primer polje psihopatologije. V njem se od tridesetih let prejšnjega stoletja ni oblikovala skoraj nobena pomembnejša diagnoza, večina jih temelji na osnovah devetnajstega stoletja. Še več, zaslug za večino zadnjih odkritij niti ne moremo pripisati nekomu s splošnim psihološkim znanjem. Odkritja avtizma leta 1943, Aspergerjevega sindroma 1944, Münchausenovega sindroma 1951, transeksualizma 1953, Typusa melancolicusa 1961, sindroma Lasthénie de Ferjol 1967 in Münchausenovega sindroma po namestniku leta 1977 lahko zgolj v manjšini pripišemo ljudem z znanjem psihopatologije, saj sta bila zgolj Kanner (avtizem) in Tellenbach (Typus melancolicus) psihiatra, ostali pa so bili endokrinolog, hematolog, zdravnik splošne medicine, dvakrat pa je šlo za pediatra. Še več, zdi se, da splošno znanje psihologije onemogoča nova odkritja ali pa celo prispeva k temu, da nekateri odkrivajo staro v preobleki novega. Ko Heinz Kohut definira narcisistično osebnost, danes precej zloglasno diagnozo, se na vse pretege trudi pokazati, da slednja ne ustreza tradicionalnemu pojmu Freudove prisilne nevroze. Kohutov problem pa je v tem, da prisilno nevrozo zreducira na neke splošne formule (povezane denimo z mehanizmom »izolacije«), ki jih najdemo v učbenikih, nikoli pa verjetno ni odprl Freudove študije Podganarja. Če bi jo, bi že na prvih straneh našel podobnosti s svojim primerom gospoda Z, s tem pa tudi z narcisistično osebnostjo.
Poznati še ne pomeni znati: kdaj začeti z delom?
To nas pripelje do temeljnega dejstva. Študent psihologije po petih letih študija marsikaj pozna, ne zna pa ničesar. Če bo denimo želel svojo smer nadaljevati na kliniki, bo moral opraviti še 7 let pripravništva in nadaljnjega izobraževanja. Prejšnjih pet let je država vrgla stran. Pet let splošnega študija bi lahko strnili v eno ali največ dve leti, tudi v kombinaciji z drugimi predmeti. To ni moja ideja. Francija pozna model, v katerem so denimo klinični psihologi že relativno pripravljeni za svoje delo po petih letih, tekom katerih so seznanjeni tudi s splošnimi predmeti, denimo zgodovino psihologije, statistiko in psihometrijo, nevrologijo, psihologijo organizacij, antropologijo, itn. Celo z epistemologijo, kritičnim premislekom lastne metodologije, ki pri nas dejansko ne nastopi kot samostojen predmet. Pri tem tako pred diplomo kot pred magisterijem temeljito obdelajo nek primer pod budnim očesom supervizorja, s katerim lahko izmenjujejo mnenja in se dejansko tudi izoblikujejo kot razmišljujoče osebnosti. To niti neka francoska posebnost, podobnosti lahko vlečemo tudi s Švico ali Belgijo, vendar jo omenjam, ker jo bolje poznam.
Po mojem mnenju dejansko potrebujemo takšne specializirane študije psihologije. Strokovne skupine naj ocenijo, koliko kliničnih, organizacijskih, šolskih in drugih psihologov potrebujemo in koliko si jih lahko privoščimo na generacijo, država pa naj infrastrukturno zagotovi posamične (štiri-, pet- ali večletne) programe, ki bodo kakovostno izobrazili magistra kliničnih, šolskosvetovalnih, organizacijskih in drugih psiholoških znanosti. Predavanja naj se naj organizirajo na problemsko zastavljen način, kjer študenti sami berejo literaturo, o kateri se da kasneje debatirati na predavanjih in razreševati različne probleme. Še več, ker bi bilo posledično seveda študentov manj, bi se lahko profesorji individualno posvetili vsakemu posamezniku, tako da neke konkretne potrebe po obsežnih predavanjih ne bi bilo. Nasprotno, denar, ki gre sedaj za branje citatov s PowerPointa, bi lahko namenili podpiranju njihovega raziskovalnega dela. Predavanja bi tako lahko obdržali, vendar v obliki seminarjev, kjer bi profesorji soočili svoja novopečena spoznanja in hipoteze z vedoželjnimi študenti. Če bi bili študenti seveda pripravljeni na to, da bodo nekoč to znanje tudi dejansko morali uporabiti v reševanju vsakdanjih problemov, se nikakor ne bi zgolj zadovoljili z empiričnimi preverjanji povsem abstraktnih stavkov.
