Paolo Giordano (1982) je eden izmed redkih sodobnih italijanskih pisateljev, ki ima v slovenščino preveden celoten opus. Od velikega uspeha Samotnosti praštevil, ki smo jo dobili leta 2010, je namreč postal eden izmed ljubljencev slovenskega bralstva, ki je z navdušenjem sprejelo tudi najnovejši prevod, roman Raztrgajmo nebo. Pričakovanja za roman so bila visoka, saj se Giordano po kratkem ekskurzu v odraslost (Človeško telo, Črnina in srebro) prvič po Samotnosti praštevil vrača k mladostnikom, k njihovim stiskam in idealom. Tokrat se ukvarja z dekletom Tereso in tremi fanti, ki jih spozna med poletjem, ki ga z očetom preživlja v Apuliji. Nicolo, Tommaso in Bern jo začarajo s svojim nenavadnim načinom življenja, s svojo energijo, pa tudi s skrivnostnostjo, še posebej močno pa se zagleda v Berna. Prebivajo na Cesarejevi kmetiji, ki fantom služi kot nekakšen oče, a še bolj kot duhovni voditelj, saj jih uči filozofije in med drugim verjame v metempsihozo (selitev duš). Že nastavek zgodbe daje nostalgičen in misteriozen pridih, ki se skozi poglavja le še okrepi, skupaj z obračanjem mladih k naravi, samooskrbi in sožitju pa se okrepi še občutek idiličnosti, ki jo prinaša mladostniška naivnost, ki verjame, da je nesebična skupnost ne samo mogoča, ampak nujna. Teresa že na začetku komentira, da je bila za fante »le del narave, pojav, ki je prihajal in izginjal z letnimi časi in o katerem je bilo nesmiselno preveč razmišljati.« In čeprav v vloženi zgodbi, ko se srečata odraslejša Teresa in Tommaso, hitro ugotovimo, da je šlo veliko stvari narobe in so se protagonisti odtujili, se je vseeno lepo prepustiti retrospektivnemu opazovanju nenavadne dinamike, kako ustvarja enkratno in neponovljivo najdeno družino.
Fokus romana ostaja na Teresi, tudi največ časa preživimo z njo, a ključna je njena povezava s fanti, pa tudi navezanost mladih na Cesareja, kjer se kaže njihova nesamostojnost, ki vztraja skozi leta. Vsakič, ko pride do težav, se zatečejo k njemu, a ne samo zato, ker je odrasel, ampak zato, ker sami nočejo odrasti, saj to pomeni sprejemanje težkih odločitev in odgovarjanje za posledice lastnih dejanj. Ta potuha, ki jim jo daje, je odličen kazalec tega, kar jih od znotraj uničuje kot skupnost. Veliko lažje se je namreč slepiti in ostati večni otrok, če imaš nekoga, ki se odloča namesto tebe – v nekem trenutku jih Cesare zapusti, a ko je ponovno z njimi in naredi »težko, odraslo stvar«, si vidno oddahnejo, saj je »spet bil tu nekdo, ki je odločal namesto nas«. Tudi Teresa se pogosto počuti brez lastnega mnenja in kmalu postane jasno, da takšni temelji ne bodo dovolj trdni za grajenje močne, dolgotrajne skupnosti. Vseeno pa je pravi užitek prebirati o njihovih načrtih in sanjah, ki jih Giordano tako spretno stke med vrstice. Najbolj izstopa želja mladih po lastni kmetiji, ki bo neškodljiva za okolje. A zaradi svojega plemenitega poslanstva se samo še hitreje in bolj silovito zabijajo ob zidove rigidne družbe in njenih norm, ki jih zato ne samo prevprašujejo, ampak celo kršijo, dokler vse skupaj ne gre predaleč. V prvih letih, ko fantje, Teresa in še nekateri prišleki živijo na kmetiji, tako beremo o uporabi deževnice, filtriranju vode, trajnostnem čebelarjenju, premičnem kokošnjaku, ukvarjanju z nedejavnim kmetijstvom, da bi se zemlja lahko regenerirala, njihov moto pa je (vzet iz knjige Revolucija ene slamice) »Brez obdelovanja tal! Brez gnojenja! Brez kemikalij! Brez pletja in zatiranja plevela!« Kasneje se neizbežno začnejo konflikti s sosedi, s skupnostjo in vsemi, ki ne delajo po njihovo; iz klavnice poskušajo osvoboditi konje, prestrašijo ljudi, ki puščajo odpadke na divjem odlagališču ipd. Njihove akcije so pogosto impulzivne, a strastne in navdihujoče, večji problem pa je vse hujši prepad med njimi, ki se poglablja in stopnjuje na ozadju rušenja družbenih konvencij in spreminjanja sveta na bolje. Boleče je gledati, kako zaradi notranjih nesoglasij (ki jih zaradi mladosti, značajev in vzgoje ne zmorejo preseči), pa tudi zaradi ihtavosti in slepega idealizma, ki jih pehata v obupen boj z zavoženo družbo, njihova idilična skupnost počasi propada. Vidi se tudi njihova nedozorelost, ki je vzrok za mnogo problemov, konec koncev pa tudi paradoksalna ujetost v lastno svobodo, ki je preobširna, da bi jo lahko zares doumeli. Giordano z mnogimi prijemi, različnimi zgodbenimi nitmi in na več nivojih pokaže, kako težko je biti idealist med realisti, kako težko je biti mlad, pa tudi to, kako neusmiljeno te svet zmelje v prah. Vseeno pa roman ni nihilističen, saj v njegovem osrčju ostaja pristna, čeprav zapletena ljubezen med Tereso in Bernom.
Roman najbolj zablesti ravno v tem pogledu, medtem ko je na nekaterih mestih preveč melodramatičen in nerealističen. Giordano se včasih spozabi in o čustvih piše preveč direktno, namesto da bi se držal subtilnosti. Prav tako prerad zapade v prizore, ki so kot iz kakšne žajfnice in se naslaja nad šokantnimi trenutki, ki sploh niso tisto, kar v romanu iščemo, v drugi polovici romana pa zatava in začne nasploh pretiravati z dogajanjem, ki postaja na trenutke že absurdno. Kar je škoda, saj so odnosi med protagonisti pristno zgrajeni, prav tako so živahni in realistično napisani njihovi pogovori, ki jih ne manjka. Sploh pa je tisto, kar zares pritegne, preprosto zgodba o njihovem življenju, zvezanim s sentimentom kmetije, kjer jim skozi prste polzijo zamujene priložnosti in se morajo vsak po svoje soočati z razočaranji in se sprijazniti s tem, kako drugače vidijo svobodo in kako so lahko skupaj samo takrat, ko si lažejo. Trpko, a ravno na to cilja Giordano, ko piše o odraščanju.
Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo, Mladinska knjiga, prevod Anita Jadrič, Ljubljana 2020.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
