Tulum, pueblo mágico*

 

Foto: Wikipedia

R. je v Tulum prišel po južni cesti, pred tem pa je za neko nepremičninsko agencijo tri mesece pilotiral drone v sosednjem Belizu. Ko je ob Avenidi Tulum zagledal restavracijo Burrito Amor, ki ima v logu namesto drugega o-ja rdečo peterokrako zvezdo, je pomislil, da bi tukaj lahko živel. R. je pol Srb, pol Albanec, ki je prvo polovico svojega življenja pred Tulumom preživel v Srbiji, od koder ga je med Natovim bombardiranjem prek Albanije do Rima pretihotapila albanska mafija, drugo polovico pa v New Yorku. V Tulum je pripeljal svojo glasbeno opremo in postavil snemalni studio. Dva- do trikrat na teden igra avtorsko glasbo v butičnih hotelih. Živi od glasbe. Zase pravi, da je od kapitalizma osvobojeni suženj.

D. je bil eden od mnogih Argentincev, živečih v Tulumu, ki včasih bolj kot na izvorno majevski kraj spominja na argentinsko enklavo. V prejšnjem življenju je delal kot broker na borzi, na banki skrbel za ponudbo in svetovanje strankam v zvezi z milijonskimi posojili, predaval zgodovino na fakulteti, nazadnje pa je bil pomemben člen argentinske levice in imel vidno odgovornost v vojski. Pred tremi leti se je odločil, da prereže s stresno rutino, zaradi katere je spal le po štiri ure na noč, in tako kot mnogo njegovih mladih rojakov krenil prek dobršnega dela Južne Amerike na sever ter se nazadnje ustavil v Tulumu. Devet mesecev je bosih nog živel v kampu na plaži ter izdeloval in prodajal makrame zapestnice. Potem se je preselil v pueblo in se namenil odpreti butik v hotelski coni. Potreboval je denar. Nekega dne je bil na plaži s svojo prenosno izložbo in je svojo idejo zaupal neki osebi. To je bila prva oseba, s katero je naglas spregovoril o butiku. Ta oseba mu je dala 20.000 dolarjev, ki mu jih ni bilo treba vrniti. D. je skupaj s prijateljema odprl butik. Cene oblačil, unikatnega nakita iz srebra in poldragih kamnov, na tajskem kupljenih »bisernih« zapestnic, klobukov, čevljev in drugih dodatkov stila tuluminati, so bile primerljive s cenami v sosednjih butikih. Ročno izdelan črn, temno moder ali bež pončo iz organskega bombaža z gumbi iz kokosove lupine 100 dolarjev, ameriških, kajpak. Prodaja je bila slabša od pričakovanj in prelaganje odgovornosti je načelo odnose med prijatelji-deležniki. D. se je preselil nazaj v šotor na plaži in izstopil iz butika. Pred enim mesecem je odšel v Urugvaj rezat konopljo. Pred odhodom je razmišljal, da je mogoče čas, da se vrne domov, v Argentino.

C. je majevski fant iz bližnjega kraja, kjer živi lokalna majevska skupnost. Ima osem bratov in sester. Najstarejši ima nekaj čez 20, najmlajša slabi 2 leti. C. je peti po vrsti. C. 4 leta dela v majhnem hotelu v Tulumu. B., Švicarka, ki že več kot 10 let živi v Tulumu in je menedžerka hotela, pravi, da nihče ne ve, koliko je C. v resnici star. Ko so ga pred 4 leti starši pripeljali, da bi mu v hotelu dali delo, so B. zagotavljali, da jih ima 17. C. je bil 17 v resnici star lani poleti. Ko bo letos postal polnoleten, se želi poročiti s svojo novio, zaročenko, ki je leto dni mlajša od njega. M., njegov nadrejeni, ki skrbi za splošno hišništvo in kuhinjo, prav tako majevskega rodu, s katerim se med sabo pogovarjata v majevskem jeziku, mu je svetoval, naj s poroko počaka. Vendar je C. odločen in svoji mladosti in nizki postavi navkljub zrel in možat.

A. je moj prijatelj iz Venezuele. Njegova babica je bila lokalna vračarica, bruja. Tudi njega so, ko je bil majhen, obsedali duhovi, da je govoril v neznanem jeziku in gledal z belimi. Njegova družina se je zbrala okrog njega in molila, dokler ni prišel k sebi. V Tulum, kjer je že živel njegov brat, ki je delal v hotelirstvu, je prišel zaradi boljših možnosti za delo, v kratkem jima bo iz Venezuele sledila tudi mati. A. je grafični oblikovalec in fotograf. Trenutno varčuje za nakup boljše leče in za dovoljenje za stalno prebivanje. Pravi, da ga je Tulum naučil, da je postal bolj socialno odprt. Po naravi je introvert z lucidnim smislom za humor. Včasih, ko gleda filme, joka. Joka tudi zaradi Venezuele. Vsake toliko greva z A. ven in se napijeva. Naslednji dan jadikujeva, da je bil prejšnji večer un desmadre in da ne bi smela mešati piv različnih barv.

Desmadre je ena od mojih dveh najljubših besed latinoameriške španščine. V pogovorno slovenščino bi se prevedla denimo kot raztur, vendar mi jo je ljubše razumeti dobesedno, v vsej njeni slovnični dramatičnosti: madre pomeni mati, des- je predpona, analogna naši od- ali raz- in torej s svojim pomenom koren besede, ki ji sledi, negira, nakazuje njegovo odsotnost ali odstranitev. Glagol desmadrar je dobesedno torej razmateriniti oz. narediti takšen raztur, da se počutiš, kot da si ostal brez matere.

Moja druga najljubša beseda je ahorita, pomanjševalnica od ahora – takoj, zdaj, prevedimo jo kot takojci. Ta takojci je tako kot mehiško in splošno latinoameriško pojmovanje časa zelo … raztegljiv. Menda je argentinski ahorita krajši kot mehiški oziroma se uresniči prej. Tudi tukaj moja naklonjenost tej besedi izvira predvsem iz lingvističnega užitka; nekaj prikupnega je v slovničnem pomanjšanju časovne enote, ki naj v čustvenem dojemanju komunikacijskega sprejemnika naredi čakanje znosnejše, da se zgodi ahorita, ki se v praksi kakor avtobus, ki v resnici še ni niti krenil z začetne postaje, počasi približuje iz neke prihodnosti.

P. je Mehičan iz prestolnice. Na vprašanje, kaj je zanj Mehika, izstreli: moja družina, moji prijatelji, moja zemlja. Ko je bil pred dvema letoma prvič v Tulumu, je med rutinskim jutranjim sprehodom s prijateljem po obali biorezervata Sian Ka’an med valovi opazil v črno plastiko zavit paket. Pokazal ga je prijatelju. Prijatelj je takoj vedel, za kaj gre. Imel je prav. Bil je kilogram nerazredčenega kokaina, ki ga je bil nek kartelovec preventivno odvrgel v morje. P. in njegov prijatelj sta paket zakopala v trdo zemljo manglarja, mangrovske džungle. Čez nekaj časa sta poiskala vezo, kontakt, ki jima je uredil sestanek s članom znabiti istega kartela, ki mu je paket prvotno pripadal. Ponudba je bila 5.000 dolarjev ali nič. Vzela sta denar in odšla na počitnice v Kalifornijo.

Droge in teritorialni prepiri med karteli so razlog, da se v Tulumu vsake toliko zaslišijo streli. Ponudba sledi povpraševanju, menda. Število celonočnih rejvov ob cenotejih sredi džungle se je v zadnjih letih povzpelo s 3 na leto na 30 v visoki sezoni. Ljudje, ki tukaj živijo ali se v kraj vračajo več let in so lahko spremljali preobrazbo Tuluma iz zaspanega hipi raja na plaži in prav tako zaspanih nekaj makadamskih ulic v mestu, kjer je pred 15 leti domovalo tri, štiri tisoč ljudi, v eno najbolj zaželenih turističnih destinacij, na katere 10-kilometrski obalni pas zone hotelere se letno zgnetejo do 4 milijoni turistov. Lokalci-veterani pričajo, da se je njihov profil v zadnjih letih spremenil: če so v preteklosti obiskovali Tulum predvsem zaradi naravnih lepot, plaž belega peska in turkiznega morja, drugega največjega koralnega grebena na svetu, impresivnih majevskih piramid na vrhu pečine, s katere so leta 1518 tamkajšnji Maji zagledali prve španske ladje, karibske džungle in njenega bogatega rastlinstva in živalstva, danes Tulum privablja z zabavami, glasbenimi festivali, visoko kulinariko tipa Redzepijeva pop-up kuhinja sredi džungle ali pač zgolj z idealnim ozadjem za instagram vplivneže.

Tulum je sicer že v preteklosti privlačil takšne in drugačne vplivneže. Tukaj je denimo deloval eden od Oshovih ašramov, svojo posest pa naj bi na tulumski plaži imel tudi Pablo Escobar. Zgolj marketinški trik ali resnica, da naj bi pot skozi džunglo, ki je danes Carretera Tulum-Boca Paila, edina cesta, ki povezuje Tulum z njegovo obobalno hotelsko cono, ob kateri drug zraven drugega na obeh straneh ozke ceste brez pločnikov in z nešteto luknjami v asfaltu vznikajo hoteli, restavracije in butiki, izsekali prav zaradi dostopa do Escobarjeve Case Malce, ki je danes hotel višjega cenovnega razreda, obdan z ograjo iz masivnega lokalnega lesa, in tako kot večina drugih hotelov svojim gostom med drugim ponuja jutranjo jogo na terasi stolpa z razgledom na morje na eni in manglar na drugi strani. Kot večina njegovih konkurentov se najbrž tudi Casa Malca oglašuje kot eco-chic hotel; fraza, ki naj bi jo skovala Američanka, ki je solastnica številnih uspešnih hotelov in restavracij v zoni hoteleri, naj bi označevala tako arhitekturno-dekorativno plat kot tudi ekološko osveščenost hotelirjev. Eco-chic je tako kot mnogo stvari v Tulumu veliko videza in malo vsebine. Iluzija, ki te s svojo konsistentno estetiko, ki izdelke majevske obrti– masivno pohištvo iz čudovitega lokalnega lesa, senčila iz pletenega trsja, viseče mreže in lovilci sanj – kombinira z aktualnimi zapovedmi dizajna, ter te s pridušenim valovanjem shamanic house-a premami, da zlahka pozabiš, da do hotelske cone ni speljana elektrika, in tako vsak hotel ali restavracijo poganja lasten dizelski generator; vonj tlečega kopala pa prekrije smrad na obali trohnečega sargaza in vonja fekalij, ki se širi z manglarja, kjer hoteli in restavracije izpraznjujejo svoje greznice zaradi neurejene kanalizacije. Odpadne vode ponikajo v podzemni sistem Velikega majevskega vodonosnika in zastrupljajo edino zalogo pitne vode na Jukatanskem polotoku. Ta zaloga je sicer precejšnja. Gre za vodni sistem najdaljše podzemne reke na svetu, ki prepreda kraško podzemlje Jukatanskega polotoka skozi neštete rove in jame, ki jih preraščajo stalaktiti, stalagmiti in stebri. Kjer se je apnenčasti strop predrl, se reka na površju pokaže kot cenote oz. majevsko tz’onot. Cenoteji so bili za stare Maje sveta mesta, portali v podsvet, ki mu vlada Xibalba, bog podzemlja, ki so mu tukaj darovali, med drugim menda – mlade device. Danes se duhovna zgodovina cenotejev izkorišča ali ohranja preko različnih obredov in ceremonij od kakava in ayahuasce do tibetanskih pojočih skled.Predvsem pa so ta telesca sladke vode, katere temperatura sploh po kakšnem daljšem deževju komaj preseže 20 stopinj, za turiste in lokalce kraji osvežitve in oddiha od vlažne vročine in morja, ki razen v zimskih mesecih namesto svojega turkiznega plašča, obšitega s srebrnimi valovi, bruha na plažo ogromne količine rdeče-rjave makroalge sargazo.

Sargazo je velika težava. Za enormno porast alge naj bi bilo krivo onesnaženje morja, prisotnost bakterij iz fekalnih vod, drugi viri pa izvor sargaza pripisujejo veliki količini gnojil, ki se iztekajo v Amazonko in iz njenega ustja širijo proti severu vse do Karibskega morja.

Včasih so zaplate na plažo naplavljenega in tam gnijočega sargaza tako velike, da jih moraš z zaletom preskočiti, če se nočeš do gležnjev pogrezniti vanj. Seveda je sargaza več na javnih plažah kot na hotelskih, kjer ga plačani delavci od zgodnjega jutra odstranjujejo z vilami in samokolnicami. Lani so zaradi alge zabeležili opazen upad v turizmu, gostje so po dnevu, dveh na plažah z rjavkastimi obrobami namesto oglaševanega deviškega belega peska Tulum zapuščali, zato je država namenila milijarde pesov za vzpostavitev zaščitnih mrež trideset metrov od obale, ki naj bi zadrževale sargazo stran od oči in nosov turistov na ležalnikih. Mreže so delovale nekaj dni, vodni tokovi so jih potrgali in kupi sargaza so znova zasuli plaže. Starejša lokalna prebivalka pravi, da je sargazo kazen za pohlep. Pohlep, ki čarobno mesto Tulum in celotno obalno regijo spreminja v ekološko pošast, ki grozi, da bo požrla samo sebe.

****

In S.? S. je prišla v Tulum skoraj povsem na slepo. Odzvala se je nič hudega slutečemu vabilu in gifu komaj izlegle se želvice, ki hiti proti morju, poslanih s strani R., ki ga je kontaktirala, ker je hotela povezati albansko diasporo z naravovarstvenim gibanjem, ki se bori proti gradnji jezov na balkanskih rekah. Ko je pred enim letom prišla v Tulum, se je počutila kot da stoji na prvi stopnici majevske piramide, ki raste iz njenega novega obzorja. S. ljubezen do domovine laže čuti na daljavo, od zunaj. Kljub fizični oddaljenosti od ljudi, ki jih ima za svoje, do njih čuti močno povezanost. Virtualno-telefonska komunikacija ni njena močna plat, zato se ne zgodi pogosto in ob redki govorni rabi materinščine opaža, da se vse bolj pretvarja v gorenjščino, njeno izvorno narečje. Pogreša 10+ sekundne objeme. Na primer z J. J., ki ima družino in menda novo službo ter psa, o katerih S. nič ne ve, ker se že mesece lovita med obveznostmi in časovnimi razlikami za en videoklic. S. pogreša še nekaj drugih dragih ji začetnic in pa, ko je karibska vročina prehuda, skok v Sočo ali Bohinjsko jezero.

 

 

 

*Pueblo mágico – čarobno mesto; Tulum je eno izmed 6 mest na Jukatanskem polotoku, ki jim je Urad za turizem podelil naziv pueblo mágico zaradi njihove kulturne in turistične vrednosti.