Se dekle zaveda, v kaj se spušča? Seveda ne, ne more se zavedati. Ona je tista, ki bo morala zamenjati planet, kaj planet, celo štetje let. Skoči v neznano, slepa in vznemirjena, neustrašna in nevedna. To stori za tiste oči in tisto bradico, za tisti nasmeh in nenavadno atmosfero, za rumeno čepico na njegovem temenu, za neznano in fatalno vabljivo avanturo, za tisti oblak oslepljujočih isker v svoji zbegani glavi. Videla je belega samoroga in drvi skozi gozd starih prepovedi.
Davidovi starši so daleč, prebiva v študentski sobici v ješivi in ima precej svobode. Seveda nadzoru ne uide popolnoma, za to poskrbijo znanci višjega rabina. Ima pa tudi prosti čas, čas za smeh, pitje, sprehod po poljih ob prostih dneh, pravzaprav ima čas za vse. V mestu so bordeli in beznice. Celo izbrani meščani diskretno vodijo tako imenovane ženske hiše, zaprte hiše za dekleta, ki so stopile na napačno pot in tam igrajo kurtizane. Dajo jim streho nad glavo in jih od tam pošljejo dalje, v klošter, nekatere pa vse življenje ostanejo lahkožive. Kdo pravi, da ti mladeniči niso obiskovali zaprtih hiš, in pri tem zamolčali, da so Judje? Edina, ki bi lahko z gotovostjo pričala o njihovi istovetnosti, so bila dekleta sama, ki so jim bili ti obrezani fantje pravzaprav pri srcu. One pa so znale molčati. O dekletih študentje gotovo vsaj sanjarijo, se pogovarjajo o njih, zbijajo šale. Vse dokler David Todros nima dovolj teh šal, se zapre vase, med pogovori je zmeden, noče več v pivnico, obscene šale se mu zdijo neprimerne, z mislimi ni pri študiju Tore, v študijski sobici v prvem nadstropju strmi skozi okence, izgubi apetit in se k jutranji molitvi privleče neprespan.
*
Kako jima uspe začeti razmerje, ostaja uganka, a nekako jima uspe. Nekega jesenskega dne se dobita na trgu. Neopazno se odpravita proti hiši Davidovega prijatelja in se jecljaje pomenkujeta. Ker ji zaradi pogovora prične tako zelo razbijati srce, da iz sebe ne spravi niti besede več, zbeži. Jokaje priteče k zaskrbljeni guvernanti. Čez tri dni se dobita drugič. Obljubi ji, da bo opoldne naslednjega dne prisedel k njej v zapuščeni cerkvi, z judovskimi simboli skrbno skritimi pred radovednimi pogledi.
V hladni senci cerkve mu vročično zašepeta, da bi se rada naučila hebrejsko. Zaprepadeno se obrne k njej. Rad bi prijel njeno lepo okičeno bledo dlan; ona jo skrije pod dragoceno laneno tkanino, ki ji zakriva telo. Tako zelo je zbegana, da se ji zvrti. Svetoskrunstvo pred očmi preljube Matere Božje, medtem ko plamen Duha migota v tabernaklju, le kaj si je vbila v glavo; odpusti mi moj greh, Bog, ne znam drugače. Judovski mladenič je ob njenih besedah pretresen, a tudi ganjen. Že zdavnaj je izgubil glavo zaradi te mladenke, ki postavlja na kocko svoje življenje, ko se sestaja z njim. Jecljaje ji obljubi, da jo bo poučeval.
*
V mesecih, ki sledijo, se skrivaje srečujeta ob zgodnjem mraku. David je o dekletu govoril z enim od rabinov in jo predstavil kot prozelitinjo. To je delovalo: spreobrnjenci so bili v judovskem svetu dobrodošli, razlika med Judi in Nejudi je bila manjša kot dandanes. Kdor se je bil voljan spreobrniti, je bil sprejet kot Jud in ni vse življenje ostal goj. Tako se lahko Vigdis, vsakič ko tvega in zakrita smukne v judovsko hišo, kjer se srečujeta, razmeroma svobodno pogovarja. Preko Davida spozna tudi druge judovske študente. Ti ji namenjajo čudne poglede, a jo vedno pozdravijo. Hitro jim je jasno, da mlada prozelitinja skrivoma študira pri sinu višjega rabina iz Narbonne in da je pod njegovim varstvom. In da je v zraku še nekaj več kot to.
Nekega dne, sklanjata se nad zvitki, on jo uči hebrejskih črk, se zgodi, kar se mora zgoditi. Njuni dlani se dotakneta, njuna obraza se približata, zvitki padejo po tleh, zmanjkuje jima sape za to, kar si v eni sapi želita. David ves iz sebe pobere zvitek, poljubi ga, stik s tlemi ga je onečastil, Vigdis pa nastavi ustnice in zapre oči. Po Seni se v jesenski nevihti zibajo ladje, konec novembra je, ribiči vlečejo svoje čolne k bregu, lastovke so že zdavnaj odletele na jug, ponovno zapiha, ljudem se mudi, radi bi bili doma, še preden se stemni. Vigdis Adelaïs se z rdečimi lici vrača proti domu, kjer jo pričaka jezna mati, ki jo zanima, kje se je potikala, tako sama. V cerkvi, mati, samo v cerkvi, potrpežljivo prenaša sumničav pogled medtem ko vsa drhti.
Prevedla: Staša Pavlović
Odlomek je iz romana Tujka, ki bo pri Beletrini izšel naslednje leto (2019).
