Pred kratkim je v sanatorij čisto blizu nemško-nizozemske meje, kjer so bili nastanjeni bolniki, zablodeli v duhu in na koncu z živci, prišel neki zelo pomemben pacient. Da se dogaja nekaj nevsakdanjega, je bilo najprej mogoče opaziti po črnih avtomobilih z visokimi vetrobranskimi stekli, ki so se v nenavadni tišini pripeljali po peščeni stezi in se ustavili tik pred vhodom v mračno dvokrilno hišo, obraslo z bugenvilijami in bršljanom. Iz avtomobila so izstopili uniformirani moški in se kot čudna družba, ki je bolj kot na telesne stražarje spominjala na komedijante, ne da bi kaj rekli drug drugemu, začeli zvijati v pasu, stopati na prste in si z dlanmi zakrivati oči, da bi se lahko zazrli proti nizkemu soncu v daljavi.
Te živčne vojake so opazili tudi bolniki, zablodeli v duhu in na koncu z živci, ter niso vedeli, kako naj si razložijo njihovo navzočnost v sicer udobnem sanatoriju, v katerem je bilo vojno komaj čutiti, saj so se v njem zdravili bogati bolniki, če pa je kdo vendarle zataval tja iz vélike vojne, to nikakor ni bil navaden vojak s prvih frontnih črt, ki je občutil bertolit ali trpel zaradi neznosnih glavobolov, ker so mu pred kratkim izrezali drobec granate iz nore vojaške glave. Ne, v tem sanatoriju so resne bolnike zdravili skupaj z namišljenimi, in majhna skupina zdravnikov, ki so vsi do zadnjega stanovali v sanatoriju, je resno jemala oboje, saj so bili vsi stanovalci tega okrevališča na zeleni gori zaradi nečesa pomembni, zato pa je bila tudi vsaka njihova nevroza ali psihoza zaradi nečesa posebna.
Vsak od pacientov je imel svoj karton, svojega zdravnika, svojo enoposteljno sobo in sestro, ki je – tako se je zdelo – pazila samo nanj. Pa vendar je izbrana družba zablodelih v duhu in tistih na koncu z živci takoj ugotovila, da v njihov sanatorij tudi v primerjavi z njimi samimi prihaja nekdo poseben. O nenavadnem gostu so se začeli pogovarjati tudi tisti, ki so le redko spregovorili, tisti, ki so si samo kdaj pa kdaj zamomljali v brado, in tisti, ki so imeli vsak popoldan goreče govore. In potem je pacient prišel. Minili so trije dnevi, odkar so si skrivnostni vojaki ogledovali stavbo in okolico, kot da telovadijo, in v sanatorij je prišel – tako so trdili vsi – sam cesar Viljem. Le redki, pa še to le za kratek čas, temu niso verjeli, čeprav ni prišleka nihče videl in zato ni mogel ne potrditi ne zanikati njegovega prihoda.
En sam pacient nikakor ni mogel verjeti cesarjevemu prihodu. S teatralno dvignjenim desnim kazalcem, uperjenim v nebo, je trdil, da Nemčiji in polovici sveta vlada cesar, ki sedi v Berlinu, in ponavljal: »Ja lepo prosim, mar obstaja en sam dober razlog, čemu bi cesar Viljem prišel v našo mračno hišo na zeleni gori?« Nazadnje so se vsi umirili in potrdili, da govori razumno, vendar pacient ni imel prav. Po hudih nemirih v zaledju je Nemčija v véliki vojni kapitulirala. Njena vojska, sicer vojaško neporažena, se je umaknila na meje pruskega rajha, in cesar Viljem je bil prestol prisiljen prepustiti zadnjemu nemškemu cesarju Adolfu II., princu pokrajine Schaumburg-Lippe, ki se je nemočen in nevajen vladanja v grenkih okoliščinah obdržal na oblasti teden dni in 15. novembra 1918 vajeti za vselej prepustil voditeljem nemške revolucije.
Torej ni bilo res, da cesar »sedi v Berlinu«, kakor tudi ne, da »vlada« in da ima pod sabo pol sveta. Res je bilo samo to, da je bil pomembni gost, ki je prispel v sanatorij na nemško-nizozemski meji, v resnici cesar Viljem II. Pruski. Zlomljenega zaradi poraza in uničenih živcev so ga pripeljali natančno tri dni potem, ko je odstopil, ga namestili v sobo z malce ironično številko 1 in pustili samega.
In potem je tudi za tega cesarja, tako kot leta 1916 za srbskega kralja Petra, začel teči nekakšen čas-nečas, nekakšne grudaste minute in ure, ki jih nikakor ni mogoče raztopiti v reki časa. Bolnik je dva dni samo gledal skozi okno, in medtem ko so zdravniki za njegovim hrbtom zaskrbljeno pošepetavali, mu ni na obrazu trznila niti mišica. Tri noči ni niti pomislil, da bi legel, kaj šele zaspal, zato so mu predpisali zelo temeljito zdravljenje. Četrti dan ga je premagala utrujenost in je zaspal, v čemer so prepoznali prvo dobro znamenje.
Sen je na začetku resnično napovedoval nekaj dobrega. Cesar je globoko spal in sanjal. Sanjalo se mu je, da je leto 1914 ter da sedi v Berlinu in vlada polovici sveta, ne da bi mu grozila katerakoli stran. Samo prvo noč, ko je spal, je v njegovih sanjah leta 1914 izbruhnila vojna. V teh prvih cesarjevih sanjah je mali oficir izvlekel njegov – cesarjev – razglas in ga začel patetično brati. Glas mu je nekoliko drhtel: »To so mračni časi za našo deželo. Obkoljeni smo in moramo zamahniti z mečem. Bog nam bo dal moč, da ga bomo z dostojanstvom nosili in z njim ravnali, kot je treba. Naprej v boj!«
Že naslednjo noč se je Viljemu Pruskemu spet sanjalo o letu 1914, vendar se tokrat ni vnel vojni požar. Ni bilo njegovega razglasa, nikomur ni bilo treba zamahniti s pravičnim mečem, pruska Nemčija pa je leta 1915 uspevala, leta 1916 doživela nepričakovan industrijski razvoj ter nove uspehe v letih 1917 in 1918 … Potem se je bolnik iz sobe številka 1 kot ličinka metulja prebudil v svojih mokrih satenastih rjuhah. Stresel se je in okrog sebe spet zagledal mračno zdravilišče, železno bolniško posteljo in čisto belo opremljen apartma na koncu dolgega hodnika. Vsenaokrog je bilo leto 1918. Nemčija je izgubila vojno, odstopil je in oblast prepustil slabotnemu princu Adolfu II. Kaj naj drugega počne v tej resničnosti, kot da gleda skozi okno, ne da bi mu enkrat samkrat trznil očesni živec, in spravlja v skrbi svoje zdravnike? Bi bilo morda bolje, če bi spal? Tako je, nekdanji cesar je moral iz resničnosti pobegniti v sanje.
Viljem je že dva tedna skrbel za to, da bi čim manj časa preživel buden. Skoraj nič ni jedel in je strašno oslabel. Zdaj je bila poglavitna skrb zdravnikov njegov čedalje daljši spanec. Ta, ki so ga še imenovali Kaiser, je spal in se prebujal. Sanje, o katerih ni z nikomer govoril, so bile žive kot resničnost sama. V njih je bilo leto 1916, v katerem je doživel velik industrijski razvoj cesarstva, in leto 1917, v katerem so se vrstili uspehi … Potem pa se je pomembni bolnik prebudil in okrog njega je bilo grobo in negostoljubno leto 1918. Kaj je resničnost in kaj so sanje? Odstavljeni cesar je sčasoma čedalje bolj verjel sanjam. Mislil je, da je resničnost vse lépo, vse grdo pa nočna mora. Zbudil se je, toda kdaj je bil zbujen? Spal je, toda kdaj je zaspal? Samo še teden dni je potreboval, da je zamenjal svetova.
Smejal se je, brezskrbno se je smejal. Jedel je jagode črnega grozdja. Njegova levica ni bila več posušena, zato se je z njo tudi prijemal za gumbe. Skozi okno svoje palače je v daljavi videl rjave berlinske hiše, kot da so zgrajene iz čokoladne opeke. In mislil je, da bi bil najsrečnejši vladar na svetu, če bi se le lahko rešil grdih sanj: sanj, v katerih je Nemčija izgubila véliko vojno, on pa je bil skrivaj prepeljan v sanatorij čisto na meji med Nemčijo in Nizozemsko ter imel vsak dan te strašne sanje …
