Tudi ljubezen je stvar izbire

 

Pravkar minuli velikonočni čas že stoletja obhajamo zaradi dveh ključnih dogodkov: smrti in vstajenja, ponovnega življenja, zato morda ni čudno, da se prav v tem obdobju na podoben način odvije uvertura v Ljubeznivca (1999) vzhodnonemške avtorice Julie Franck. V njej se skozi oči mlade poklicne klovnese Beyle, očividke prometne nesreče, v kateri življenje izgubi njena soseda Charlotte, prepletajo elementi tako ljubezenske kot detektivske zgodbe, v katero včasih z učinkom proustovske magdalenice posegajo Beyline sanje, ilustracije njenega cirkuškega udejstvovanja, spomini na otroštvo in erotične zgodbice njenega ljubimca.

Če dekletoma med nekajletnim bivanjem v isti stanovanjski hiši ni uspelo navezati pravega stika, se to po Charlottini smrti občutno spremeni. Ne le zato, ker se Beyla kot opazovalka čuti odgovorno zanjo, ker jo preganja v sanjah in na cirkuških vajah, kjer, opisujoč svoj nastop, od okrušene šminke do žarečih reflektorjev in klovnovskega prekopicevanja, groteskno vleče vzporednice z okoliščinami nezgode, temveč zlasti zato, ker Charlottino življenje, kot bi ta še naprej živela, nenadoma postane del njenega in ga vsaj za nekaj časa usodno zaznamuje. Izkaže se namreč, da imata skupnega več, kot je mislila. A še preden jo splet filmskih naključij dokončno privede do tega spoznanja, ji ob nenehnem premlevanju dogodka, ki mu je bila priča, misli uhajajo k uganki, kdo je bil neznanec, ki je s speljevanjem svojega rdečega forda peško tako prestrašil, da je končala pod tramvajem. Beylina bujna domišljija, ki v dogajanju venomer išče simboliko in skrite povezave ter iz njih prenagljeno vleče lastne, včasih nekoliko paranoične zaključke, do tega »beautiful strangerja« razvije nenavadno naklonjenost, o njem sanjari in je prepričana, da ju na nek način povezuje Charlottina smrt. Ko se naposled na pobudo Charlottine tete preseli iz kletnega v pokojničino stanovanje, se tudi zaradi tega zaplete s čednim sosedom Albertom: »Šele čez tri noči sem uvidela, da je moški iz rdečega forda podoben mojemu novemu spremljevalcu, kar me je napeljalo na misel, da bi ga lahko ljubila.«

 

Ljubeznivec
Julia Franck
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
Mojca Kranjc
23,00 €

V Beylinih besedah vseskozi zaznavamo močno željo, če ne že potrebo po ljubezni. Njeno življenje je, kljub temu da je povsem dobro preskrbljena in ji na prvi pogled nič ne manjka, precej povprečno. Ker je sredi svojih dvajsetih še vedno samska, medtem ko ena njenih najbližjih prijateljic žari od veselega pričakovanja, in ker je odraščala v neurejenih družinskih razmerah, hrepeni po izkušnji brezpogojne in večne ljubezni, ki bi ji s svojo dostopnostjo zagotovila občutek varnosti in ustaljenosti. Da bi to dosegla, je pripravljena deliti in storiti veliko, morda celo preveč, kar že tako nezgovornega in distanciranega Alberta, ki mu je očitno dovolj, da se občasno druži in spi z njo, od nje vedno bolj ali pa – še bolj odvrača. Podrobnosti o Albertu, ki razkrivajo njegovo dejavnost, hkrati pa tudi njegovo povezavo s Charlotte, ne izvemo od njega, temveč jih ponudijo materialni indici ali jih mimogrede navržejo drugi (Charlottin ljubimec Ted, sosedova deklica), medtem ko se šele kasneje izkaže, da žgečkljive epizode, ki jih ima navado pripovedovati Beyli, navsezadnje izvirajo iz njegovega (dvojnega) življenja. Njegova zadržanost je del obrambnega mehanizma, s katerim se kot callboy zateka v mimobežne avanture, ker si ne upa ljubiti, da ne bi s tem izgubil preveč sebe, bil ranjen, oziroma si ne upa še enkrat ljubiti, da ne bi bil spet ranjen, saj je njegova izpoved pri Charlotte naletela na medel odziv, Beyli pa jo je serviral v napačnem trenutku in sploh – prepozno, zato si, če gre verjeti Beylinim fantazijskim predpostavkam, stori konec.

Julia Franck pripada literarni generaciji, ki se je v Nemčiji formirala na prelomu tisočletja. Bolj kot polpretekla zgodovina, s katero je tako rekoč obračunala, jo je zaznamoval padec berlinskega zidu, pa vendar nam ne uidejo prispodoba o prestrašenih potnikih s tramvaja, ki je zadel Charlotte, ki se z njega opotekajo z negotovostjo deportirancev, prispelih na končno postajo, in Beylini spomini na obisk koncentracijskega taborišča Ravensbrück, ki jih pospremi z navedbo grozljivih dejstev in pomislekov, ko se z Albertom, Vzhodnjakom, peljeta mimo. Berlinska slika razmerja dveh navadnih ljudi, naivne klovnese in kvazipianista (Albert v svojem stanovanju pogosto igra na klavir), odstira vsakdanjo in vse bolj aktualno kompleksnost življenja v dvoje, ki od nas v vsakem primeru zahteva določeno stopnjo tveganja in sklepanja kompromisov tako s sabo kot z drugim. Na nas je, ali se bomo s svojimi strahovi soočili ali pred njimi zbežali in posledično žalovali, ko bodo priložnosti že zamujene.

Julia Franck: Ljubeznivec. Prevedla Andreja Brulc. Ljubljana: Beletrina, 2015. 227 strani, 23 €.