»Truplo enostavno mora biti prisotno … in bolj kot je mrtvo, boljše je.«

Podalpska deželica je zadnje čase pogosto prizorišče umorov. Fotografija: Wikipedia

Žanrski romani

Žanrski teksti so bili vselej zanimivi. Razlogov za to pa je več – tukaj imam v mislih predvsem naslednje značilnosti žanrskih romanov: lahkotnost branja (načeloma bralce ne utrujajo tako zelo z umetelnim jezikom, metaforiko in zapletenostjo povedi), tematska privlačnost (ljudje radi beremo prozna besedila, ki so tematsko zanimiva in nas intrigirajo, kot recimo seks, umor ipd.) in dostopnost glavnih junakov, s katerimi se bralci radi poistovetijo (zato serije žanrskih knjig tudi dobro funkcionirajo – glavni lik se nam vse bolj razkriva …).

Žanrski teksti so napisani po nekem vzorcu oz. po neki shemi, ki pač velja za določen žanr. Žanri so poimenovani po snovi (pustolovski, ljubezenski, vojni, kriminalni roman …), kar je ljudem načeloma blizu, saj z nakupom/izposojo točno vedo, kaj bodo dobili. In to je pravzaprav glavna prednost žanrskih (proznih) tekstov in tukaj leži tudi (delni) odgovor na vprašanje Zakaj ljudje raje berejo krimiče kot pa poezijo?

Krimi

Kriminalni roman ima v središču kriminalno dejanje – največkrat gre za umor. Spomnimo se recimo besed Avgusta Demšarja, ki je v intervjuju za časopis Delo povedal, da se drži Vin Dinovih pravil za pisanje krimičev: »Truplo enostavno mora biti prisotno … in bolj kot je mrtvo, boljše je.« Po umoru pa seveda sledi odkrivanje motiva in storilca. Celoten prozni tekst torej temelji na napetosti, ko bralec (z glavnim junakom – detektivom, kriminalistom …) išče resnico. Zelo pomembno je, da krimič ne zajadra v polje znanstvene fantastike, pač pa ostane v polju verjetnega in mogočega.

Slovenci in kriminalke nekoč

Za prvega slovenskega pisca kriminalk pri nas velja Jakob Aleševec, ki je (mini)krimiče objavljal v Bleiweissovih novicah od leta 1874 do 1879.

Potem pa so tukaj še: Ura št. 55916 avtorja Frana Milčinskega (leto 1907), Pasti in zanke Iva Šorlija (leto 1922) in morda celo najpopularnejša kriminalka tistega časa – Neznani storilec Ljube Prenner (leto 1939).

Sicer pa za pravo rojstvo slovenskih kriminalk lahko izberemo sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se zgodi majhen razcvet kriminalk. Na tem mestu lahko omenimo predvsem avtorje, kot so Maja Vidmar, Brane Gradišnik, Sergej Verč, Vitan Mal idr. Kljub temu pa večjega razmaha kriminalk pri nas ni bilo zaznati. Nina Florjančič meni, da je »k relativno malemu številu izdanih del verjetno prispevala tedanja socialistična politična ureditev na eni strani, na drugi pa vznik postmodernizma v resni literaturi.«[1]

Kljub vsemu pa so bila sedemdeseta in osemdeseta izrednega pomena za razvoj krimičev pri nas, saj so uspešno zarisala pot za nadaljnje avtorje in ustvarjalce, ki se bodo po njej sprehodili nekoliko kasneje.

Slovenci in kriminalke danes

***

Že v devetdesetih letih so se začeli pojavljati zametke velike zgodbe, ki je sledila. V zbirki KIH-krimi so izšli trije kriminalni romani: Rdečelaska v zrelem žitu Frančka Rudolfa, Umor na plaži Bogdana Novaka in Lovci na Rembrandta Željka Kozinca. Na tem mestu ne smemo pozabiti na Majo Novak, ki jo nekateri štejejo za najpomembnejšo avtorico kriminalk v tem časovnem obdobju. Tudi Igor Karlovšek je v tem času pisal kriminalke.

Toda šele v 21. stoletju se zgodi pravi preboj slovenskih kriminalk. Osrednji avtor, ki je uspešno prodrl na trg, je bil mariborski pisatelj Avgust Demšar (gre seveda za psevdonim, njegovo pravo ime je Tomaž Zupančič, je docent za likovno didaktiko na oddelku za Predšolsko vzgojo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru). Demšar je uspel napisati cikel kriminalnih romanov (Olje na balkonu, Retrospektiva, Tanek led, Evropa, Hotel Abazzia in Obsedenost v času krize) – knjige so izhajale pri založbi Sanje med letoma 2007 in 2012, v vseh pa nastopa višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, ki s pomočjo sodelavcev (Marko Breznik, Ivana Premk, Aleksander Rep, Oskar Brajdič, Luka Levsek idr.) uspešno rešuje umore.

Primeri Inšpektorja Vrenka.

Izredno pomembno je, da so »vse zgodbe umeščene v realno okolje Maribora in realni sedanji čas,«[2] s tem se pisec bralcem karseda približa, jih nagovori in v domišljiji postavi v določen kraj, ki je pomemben za samo zgodbo.

Kriminalni romani Avgusta Demšarja so klasični (whodunit) detektivski romani, ki temeljijo predvsem na skritih ključih in namigih, s katerimi bralec (ob Vrenku) želi razjasniti primer. Na začetku njegovih romanov se zgodi umor, na koncu se pa se le-ta vsakokrat razreši – odkrije se zločinec. Takole na prvo žogo bi lahko rekli, da imajo Demšarjevi romani, sploh ta njegova prva serija, po zasnovi oz. zgradbi še največ podobnosti z Agatho Christe.

Kar štirje njegovi romani so že bili nominirani za nagrado kresnik, prav tako pa je bil Demšar leta 2017 na natečaju RTV Slovenija izbran za televizijsko uprizoritev serije o inšpektorju Vrenku.

V zadnjih letih je Demšar izdal še nekaj kriminalnih romanov, v katerih se pojavi nov kriminalist – Miloš. Nazadnje je pri založbi Pivec izšel že njegov deseti roman z naslovom Cerkev. Gre za njegovo najdaljše delo doslej in predstavlja prvi del prihajajoče trilogije Vodnjaki. V njej se – morda nekoliko nagneteno – pojavijo liki iz vseh njegovih prejšnjih knjig, medtem ko se njegovo pisanje v tej knjigi nekoliko približa pisanju drugega pomembnega pisca kriminalk pri nas – Tadeja Goloba.

***

Tadej Golob je sicer na literarno sceno stopil že veliko pred pisanjem kriminalk. Leta 2010 je za leposlovni roman Svinjske nogice prejel nagrado kresnik za najboljši slovenski roman leta. Leto pozneje je izšel njegov mladinski roman Zlati zob.

Poznamo ga tudi po pisanju številnih biografij – o Petru Vilfanu, Zoranu Predinu, Petru Čeferinu in Mileni Zupančič. Je novinar, avtor intervjujev v reviji Playboy in nekdanji urednik alpinistične revije Grif.

Toda najbolj močno je v literarno polje zarezal s krimi-prvencem Jezero, ki je leta 2016 izšel pri založbi Goga in bil nominiran za nagrado kresnik. Mnogi bralci so kriminalko vzeli za svojo in jo postavili ob bok priljubljenim piscem kriminalk iz Skandinavije (Jo Nesbø, Stieg Larsson, Camilla Läckberg …).

Jezero

Golob se pri Jezeru ni ustavil in je z inšpektorjem Tarasom Birso nadaljeval pohod – leta 2018 je izšlo nadaljevanje z naslovom Leninov park, leta 2019 Dolina rož … in lansko leto (2020) še krimič Virus, ki se – tako kot tudi Demšarjevi romani – lepo zlije s trenutnim časom in prostorom, v tem primeru s soočenjem z novim koronavirusom.

Golobovo pisanje je precej bližje skandinavskim kriminalkam – ne gre namreč za klasičen detektivski roman, to pa je opaziti tudi pri dolžini: roman ima namreč krepko preko 500 strani. Težko sicer rečemo, da gre v Golobovi seriji za (pre)dolge krimiče, a pogosto njegove knjige rahlo obvisijo v zraku, ko se bralec prebija iz ene strani do druge, a se v resnici nikamor ne premakne.

***

In tukaj je seveda še Mojca Širok. Le kako bi lahko pozabili nanjo? Dolgoletna dopisnica za RTV Slovenija iz Rima je unovčila svoje izkušnje in poznavanje terena ter napisala politično kriminalko z naslovom Pogodba, ki govori o politiki, mafiji in vsem vmes. Roman je sicer dobitnik nagrade Modra ptica (leto 2018).

Za razliko od Demšarja in Goloba se Mojca Širok spusti na tuje ozemlje – v Italijo, med mafijo, politične veljake in novinarje. In upravičeno se lahko sprašujemo – gre dejansko za kriminalni roman? Odgovor je – da. Ampak …

Ampak Pogodba ni le to, ni le krimi roman, pač pa je tudi politični roman, ali kot zapiše Anja Radaljac: »Pogodba je družbeno-politični roman, ki si zaradi tematske ustreznosti pri kriminalki marsikaj izposodi – a vendarle ne povsem posvoji. Mojci Širok pravzaprav uspe zaobrniti številna pravila kriminalnega žanra, zlasti pomembno pa je, da ji z naslovitvijo teme prepletenosti italijanske mafijske in državne oblasti, zlasti pa z realističnim potekom dogajanja, uspe obrniti na glavo ključno značilnost kriminalke kot žanra, njeno pogosto opiranje na strukturo države (policijske varnosti) ter pravičnosti in učinkovitosti državnih nadzornih organov oziroma kriminalistov.«

Da pa tudi pri njej ne bo ostalo le pri eni knjigi, je poskrbela že letos (2021), saj je izšla njena druga knjiga v tej seriji – Evidenca.

***

Torej – Demšar, Golob in Mojca Širok. Gre za verjetno največja imena slovenske kriminalke, toda ne smemo pozabiti še nekaterih: Irena Svetek in njena Rdeča kapica (gre pravzaprav za neke vrste psihološko kriminalko), Mirt Komel in Medsočje (ki je navdušil tudi zahtevnejše bralce žanra), Vasja Jager in Peter Čeferin sta napisala knjigo Sodni dnevi (odvetniška kriminalka), Marko Radmilovič in njegov Kolesar (ne ravno klasičen tip kriminalke), Igor Karlovšek in knjiga Sodišče, Tone Frelih Skesanec in pa Slavko Pregl s Prodajalci megle.

Televizija in kriminalke

Da je žanr kriminalke res v vzponu, je pokazala in dokazala tudi slovenska kriminalistična TV serija (v šestih delih) Jezero, posneta po istoimenskem romanu Tadeja Goloba, ki mu je očitno uspelo svoj krimi roman dostaviti širši množici. Avtor je namreč pred časom za Delo dejal: »Naveličan sem pisati knjige, ki jih kupi tristo ljudi. Hotel sem napisati knjigo, ki bo brana in prodajana.« In zdi se, da mu je uspelo.

Serijo so na prvem program TV Slovenija predvajali od decembra 2019 do januarja 2020, postavljena pa je v idilično okolje Triglavskega narodnega parka.

Glede na podatke RTV Slovenije si je nadaljevanko Jezero v povprečju ogledalo 14,0 odstotka ali 265.000 gledalcev, kar predstavlja 25-odstotni delež vseh gledalcev televizije. Vsaj minuto kateregakoli od predvajanih delov pa si je ogledalo kar 800.000 različnih gledalcev, starejših od 4 let.

To pa so za slovenske razmere že precej zgovorni podatki.

Tudi Avgust Demšar je dočakal ekranizacijo svojih detektivskih romanov. Na TV Slovenija so serijo predvajali od januarja do februarja 2021, prav tako v šestih epizodah, vendar so – za razliko od Jezera, ki sloni na eni sami knjigi – Primere inšpektorja Vrenka posneli po njegovih prvih treh knjigah – Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led.

Po podatkih RTV Slovenija je serija Primeri inšpektorja Vrenka najbolj gledana serija zadnjih 10 let na kanalu TV Slovenija. Prvi del si je ogledalo več kot 335.000 ljudi.

Kljub dobrim odzivom pa seriji nista bili všeč ravno vsem. Primerom inšpektorja Vrenka so očitali jezikovno zmedo, češ, saj vsak govori po svoje ali pa ne v skladu s svojim statusom, nekateri so se spotikali ob rabo narečij, spet drugi pa so pogrešali igralske presežke, ki jih Dario Varga, Jurij Drevenšek idr. po njihovem niso prikazali.

No, tudi pri seriji Jezero ni manjkalo pripomb. Še največ jih je bil deležen glavni igralec Sebastian Cavazza, ki so mu očitali pretiho oz. nerazločno govorjenje. Morda je krivda na strani tonskega mojstra. Vsekakor pa seriji ne gre očitati dovršene vizualne podobe.

        

[1] Nina Florjanc: Slovenske kriminalke v 70. letih 20. stoletja [diplomsko delo], 2004.

[2] Urška Anja Levstek: Slovenske kriminalke kot uspešnice [magistrsko delo], 2019.