Ne verjemi, ko ti rečejo, da je San Francisco najbolj evropsko med ameriškimi mesti. V resnici te nič, kar ti povedo, ne more pripraviti na vtis. Je bizarno in eklektično, da se ti zvrti. Kot bi se različna časovna obdobja in njihovi prebivalci pomešali med sabo in ga boš razumela šele, ko se boš sprehodila skozi zajčjo luknjo.
Odnos, ki ga vzpostaviš do nekega kraja, je v resnici spremenljiv. San Francisca sprva ne maraš – na vse pretege se ga trudiš razumeti in mu pripadati, a ne gre. Vidiš, da je Evropa v tebi zasidrana bolj, kot si do zdaj prepoznala. (Nekako si predstavljaš, da je ves zahodni svet evropski, a potem se preseliš v Kalifornijo in si misliš: »Kje da fak sem pristala?«.) A viza in delo kličeta po prilagajanju. Čez čas se ti zazdi, da ta kraj ne potrebuje razumevanja, samo sprejemanje. Onkraj vize je pripadnost odveč.
Kar se ti najbolj priljubi, je kalifornijska divjina, njena mogočnost in magičnost, v kateri se začne krhati sebstvo. New age gibanja tu niso cvetela po naključju. Zadržuješ se priznati, da nenavadne pokrajine prevevajo posebne energije, da te ne bi takoj oklicali za hipija. Kasneje se naučiš o zemeljskih čakrah, si nakupiš poldrage kamne in meditiraš ob mlaju. Tujost pokrajin te nauči sprejeti, da si samo obiskovalec. Gore in puščave in oceani niso tvoji in nikomur ne pripadajo. Razen morda domorodcem.
S slovensko prijateljico nekoč ugotoviš, da je tisto, kar Kaliforniji manjka, metafizika. Neka nadstvarnost, ki te prizemljuje. Zaradi njenega pomanjkanja imaš občutek, da nenehno lebdiš. Morda je ta stvarnost pogojena s tem, kdaj so jo ljudje začeli opisovati; Kalifornija je nadvse mlada, še mlajša od Vzhodne obale. Stvari še ne obstajajo na tisoče let kot tam, od koder prihajaš.
Najbrž vsa ta eteričnost pripomore h kalifornijski lahkotnosti bivanja, ki te, vajeno nacionalnega športa pritoževanja, rahlo frustrira. Ljudje so polni pozitivnosti in prijaznosti in vsaka zagata se zaključi z »ni problema, stari«. »No worries, dude.« Hitro spoznaš, da kar se zmeniš za srečanje, ne drži zares, in da se bo človek morda prikazal dve uri kasneje ali pa sploh ne – brez opravičila! Dolgo se sprašuješ tudi, kaj si pod vso površinsko prijaznostjo zares mislijo, in si nato odgovoriš, da najbrž nič kaj dosti. Pod to plastjo so enigma, ki je ne moreš razrešiti, čeprav najbrž obstaja neko jedro, ki je tebi nedosegljivo.
A živiš in pustiš živeti – na svoj čemeren način. V svojem okolju najdeš delce tega, kar te osmišlja, in to je nedvomno glasba. Pomanjkanje elektronske glasbe v ambientih opaziš šele, ko se vrneš v Evropo. V Kaliforniji so kitare povsod in hitro se znajdeš na impromptu koncertu v nekogaršnji dnevni sobi, na dvorišču, v galeriji, v kleti, na strehi … Vsak in njegova stara mama je v bendu. Ni čudnega, da razsežnost surf, garažne in psihadelične glasbe lahko primerjaš le z dolžino ameriških avtocest.
Dimenzija ceste gotovo pripomore k mnogo stvarem in ena med njimi je »to-go« kultura. A ker sebe v novem svetu po pitju kave še najbolje definiraš kot Balkanko, ti sprva manjka zbiranje ob kofeinu in posedanje. In džezva. Po nekaj letih se končno vdaš rjavi brozgi, ki ji rečejo kava, in kmalu si ne predstavljaš več, da bi se nekam odpeljala in ne vzela s seboj velikega papirnatega lončka kave. Ker tako cesta kot kava trajata. Mnogim specialnim kavarnam navkljub pa je tempo v mestu neznosno hiter za vajenost na počasno Ljubljano. In na tvojo žalost se druženje ob kavi hitro zaključi s skokom na naslednje opravilo, če se oseba le prikaže.
San Francisco daje vtis, da tam vsak najde svojo nišo in zdi se ti, da neki okviri, kakšen naj bi človek hodil po ulici, ne obstajajo. Brž si nadeneš japanke in zimski plašč hkrati. Poleg rizi-bizi izbire oblačil pa je nekaj osvobajajočega tudi v aktivnostih: v obisku literarnega večera, kjer nastopajoči_a pove, da je pred enim mesecem obupal_a nad definiranjem sebe po spolu in je zdaj nebinaren_na; v shodu, kjer se naučiš besede intersekcionalizem; v obisku sejma, ki obelodanja raznorazne spolne fetiše. Je občutek progresivnosti, svobode izbire in odprtosti lažen? Danes, ko stopaš mimo brezdomcev pred novozgrajenimi kondominiumi, težko zaznaš svobodo izbire.
Vendar si ta svoboda (za kogar obstaja) ne zatiska oči, da živi v kapitalizmu. Nekje, kjer so vsi vzgojeni v poslovno mentaliteto, je dobrine in osebnost treba tržiti. Na primer bodočim cimrom ob iskanju stanovanja prodajaš sebe in sebe prodajaš tudi (spet v figurativnem smislu) prek Tindra ob iskanju seksa ali partnerja. Svoboda ti postavlja tudi prostor oziroma iluzijo, da lahko postaneš mnogo več, če se le vsak dan trudiš po svojih najboljših zmožnostih. Naučiš se, da je to svoboda, na katero gledaš skozi prizmo bele, izobražene, cis ženske in tudi, kar govoriš ali pišeš, počneš s te pozicije. Zato polagoma vedno bolj razmišljaš o svojem izražanju, kar te morda na nek način utesnjuje, a po drugi strani ostalim dopušča možnost drugačnosti lastne izkušnje.
Da ti je ob trženju sebe močno neugodno, je morda povezano s tem, da si se znašla v ekstremno individualistični družbi. Kar naenkrat te ljudje sprašujejo, kaj imaš rada, kaj si danes počela in kaj si misliš. Kaj rada ješ. Te stvari te, na tvoje presenečenje, sprašujejo tudi moški in te vključujejo v pogovor tudi, kadar si edina ženska v skupini. Sprašuješ se, če si doma res ves čas zavzemala vlogo pasivnega opazovalca in bi morala večkrat »kaj povedati« ali pa je prostor pogovora doma bolj hermetičen. Vajena si na pripovedovanje zgodb in osredotočanje na govorca in ne na razdrobljenost pogovora in zasedanje pozicij preferenc. A navsezadnje, skozi preference si gradiš identiteto in sčasoma se naučiš jasno izraziti, ali imaš raje sladoled okusa »mint chocolate-chip« ali »salty caramel«.
In kje je preference bolj varno izražati kot pri pogovorih o hrani? Preseneti te paleta čustev, ki jo prehranjevanje pri prebivalcih San Francisca lahko izzove. Nečesa se razveselijo, nekaj jih osreči, spet drugo jih globoko razočara in jim pokvari dan. Zdi se ti, da če bi morala narisati svoja čustva, bi bila to dokaj ravna linija, medtem ko bi linije tvojih ameriških prijateljev v vijugah skakale z grafa pri pozitivnih vrednosti. Težko sodeluješ, saj je hranjenje za tvoje pojme nekaj utilitarističnega in samoumevnega; ne prispeva k izboljšanju počutja dlje od tega, da nisi več lačen. Umetnosti »small talka« o hrani si niti ne želiš usvojiti, čeprav sčasoma opaziš, da se dan rahlo izboljša, če veš, da bo za večerjo ramen.
A ob vseh razlikah so ljudje, ki jih spoznaš, odprti. Spoprijateljiš se s potomci prišlekov – Perujcev, Vietnamcev, Kitajcev, Ircev, Belorusov – ki te brez predsodkov vzamejo za svojo. Zaljubiš se v Američana, ki te kliče »honey«. Predvsem zaradi ljudi lahko rečeš, da imaš zdaj ta bizaren, hektičen kraj skorajda rada. Tudi če pri tebi obstajajo stvari, ki jih nihče ne razume. Na primer, da ješ za zajtrk kruh in sir ali da nosiš copate. In tudi to je OK. No worries, dude.
