Ena nenavadnih navad na tej zaplati je, da se rado prereže trakec, čeprav je stvar še daleč od tega, da bi bila opravljena. Transverzala je značilen primer. Ko se je markacijski komisiji posvetilo, da je ne bodo mogli speljati kaj več kot do Postojne, so se odločili, da jo bodo pač speljali samo do tja in jo leta 1953 razglasili za odprto. Čeprav to ni bila niti polovica trase; tega leta je bila pač 60-letnica planinstva.
Tudi za to slabo polovico so šele avgusta 1953 objavili, kje naj bi sploh šla. A načrt ni bil objavljen samo prepozno, da bi se ga v letu otvoritve dalo uveljaviti. Sploh južno od Julijcev je bil morda tudi nekoliko nedomišljen, saj naj bi se skladno z njim planinci v Podbrdu vkrcali na vlak za Novo Gorico in se peljali uro daleč, do Plav, od tod pa spet malo pešačili. Tako ne preseneča, da je komisija februarja 1954 objavila, da se je pri razglasu trase pripetila »neljuba pomota« in sporočila popravek, ki je bil v resnici povsem drugačna trasa južno od Julijcev. Tudi ta potek poti je bil vse prej kot idealen, a so nato pri njem raje trmasto vztrajali; trasa Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja torej ni zgrešila le zato, ker so jo krajšali v strahu, da bi bila predolga, temveč je bilo »neljubo pomoto« verjetno pretežko priznati že v drugo.
Zapletov s tem ni bilo konec. Leta 1955 je novi vodja komisije Prosenc obelodanil, da je delo res pri kraju in se bo Transverzala končala v morju. A del južno od Postojne so do konca strasirali in opremili z markacijami šele oseminpetdesetega. In celo po tem je manjkal kakšen kos, tudi severno od Postojne, tak, ki naj bi obstajal že ob uradnem odprtju. Prosenc se je zato še leta 1959 javno spravil nad markaciste iz več društev. Da je štiri leta prej njihovo delo označil za končno opravljeno, se ni spomnil, pač pa je z naježenim sarkazmom pisal o oblakih prahu, ki jih transverzalec radostno golta na dolgih odsekih, speljanih po prometnih makadamskih cestah; o stezah, ki jih sredi najtršega gozda preprosto zmanjka; o markacijah, naslikanih z nevidno barvo. Svojim kolegom markacistom je celo zabrusil: če Transverzale na svojem področju ne bodo spravili v red, in to po hitrem postopku, jo bo komisija speljala drugje!
Nič manj kritično niso o Transverzali pisali transverzalci, ki so prehodili celotno polovico. V njihovih poročilih s poti je skozi petdeseta in še v začetku šestdesetih kar precej nejevolje nad marsičem, toda gotovo daleč najbolj pogosto so si dali duška ob eni izmed koč. Ta jim je res burila duha: o njej so pisali, kot bi bila iz še posebej gnusne grozljivke. A po letu 1963 ni več sledu za tako velikim nezadovoljstvom. Kajti takšno javno jadikovanje, žuganje in sarkazem kajpada niso le ustaljen del folklore teh krajev, temveč imajo dejansko funkcijo. Saj ne, da gre čislati sistem, po katerem se desetletje prezgodaj prereže trakec, nato izvaja akrobatsko krpanje in dela nove neumnosti, vse to pa poskuša popraviti s salvami kritike. Vendar tudi taka kolobocija vsaj do določene mere deluje: kakšno desetletje po uradni otvoritvi se zadevo pripelje do točke, ko je polovica sicer manjka in zato ne dosega nobenega svojih najpomembnejših ciljev, tudi na obstoječi polovici še marsikje šepa, toda posebej na najbolj kritiziranih koncih je nazadnje celo izvrstna.
Značilen za slednje je ravno odsek, ki je spodbujal najbolj žolčne odzive, del Transverzale prek Trnovske planote. Ta je danes eden najbolj navdušujočih že zato, ker je zdaj med najbolje in tudi med najbolj zabavno označenimi na celotni Transverzali. Človek se namreč ob tamkajšnjih velikanskih smernih napisih hitro spomni, koliko kritik je bilo markacistom teh krajev namenjenih zaradi označevanja: ko gre mimo prvega, se muza, ko naleti že na tretjega, bušne v smeh. Ti napisi namreč niso zgolj nespregledljivih dimenzij, temveč so tudi zelo očitno izpisani z zamahi krepko razdraženega čopiča: gozd je nekoga, nevajenega takšnih globin, spet zavrtel v povsem napačno smer, potem pa so markacisti znova poslušali nerganje, kakršnega so deležni že od … zmeraj!
Užitek na tem odseku omogoča tudi krasna trasa. Vse od Golakov do Cola je komaj kakšen meter asfalta ali makadama, celo traktorskih cest in vlak je zgolj za občasno popestritev, tam so predvsem sijajne steze, ki gredo po res lepem terenu, od enega malega čuda do drugega. Tam je tista globoka, globoka vrtača, da je svetloba v njej vsa mahovnata, da v njej raste stotine let staro drevo, orjaško, da sta otroka pod njim manjša od mravelj, votlo, da se vidi skozenj na drugo stran. Tam je tudi tisti širni, mladi, svetli bukov gozd v blagi uvali: povsod je vse pregrnjeno s preprogo starega bukovega listja, kajti bukve imajo rade pospravljeno, ven iz te rjave preproge pa rastejo srebrnkasto siva sloka debla, na stotine srebrnkasto sivih slokih debel, slokih stebel teh širjav, na vseh straneh. In tam je tudi tisti skalni tempelj, v katerem je Lučka obstala, prvič zares obstala, odkar jo jemljem s sabo.
»To pa … To sem že videla. To poznam.«
»Ja, ljubica. Tukaj smo hodili že pred kakšnimi petimi leti, saj veš.«
»Ja, spomnim se … kako sem že takrat to videla. Zares videla, kako lepo so te skale razporejene. Kot bi bile v nekem redu, človeškem. Ampak vse je čisto naravno in zato samo približno v nekem redu in zato še bolj … Tako lepo so razporejene, to sem videla.«
Trasa po tem gozdnem delu Trnovske planote nalašč napravi dolg ovinek od Golakov do Modrasovca in nazaj do Predmeje; spod Golakov bi na videz bolj logično šla naravnost do Predmeje in tako prihranila kakšne tri ure hoda. A le na takšnem podaljšku se lahko vsaj malo pokloni vsemu krasnemu v teh gozdnih globinah in iz preteklih, bolj samotnih in divjih pohajkovanj po teh krajih veš, da bi brez težav lahko napravila še mnogo daljši okljuk: poleg omenjenih velikih ptic in ostrih škrapelj je tu še marsikaj zanimivega, recimo kakšna jama, a predvsem še mnogi vrhovi krasnih dreves. To je vsekakor eno izmed območij, kjer bi Transverzala v prihodnosti z lahkoto še malo zrasla. In tu nekje bi se morala nanjo priklopiti goriška pristopna pot. Toda mi se z vsem tem nismo mogli ukvarjati, deloma zaradi vremena, deloma neučakanosti. Tisti pohod po teh koncih izpred nekaj let je otrokoma ostal v tako lepem spominu, da sta komaj čakala še na drugo polovico odseka po Trnovski planoti.
Od Predmeje se Transverzala pridruži Poti po robu, ki je že tako ali tako lepa, da vzbuja prav verska čustva: nekateri jo imenujejo Angelska, spet drugi trdijo, da vodi naravnost v Eden, a za nas je bil tokrat ta odsek še toliko bolj izstopajoč, ker je na njem pustil pečat niz fascinantnih vremenskih razmer, kakršnih smo deležni spričo globalnega segrevanja.
Priti s severa na Trnovsko planoto je že tako soliden zalogaj. Transverzala nanjo vodi prek Golakov na strmem severozahodnem robu platoja, ki so s svojimi 1500 metri najvišji vrh Transverzale med Škofjeloškim hribovjem in Snežnikom. A vzpon na Golake je zadnje čase še precej napornejši zaradi ene nedavnih posledic klimatskih sprememb. Žledolom, ki je leta 2014 poškodoval več kot polovico slovenskih gozdov, se je še posebej grobo znesel prav nad severnimi pobočji teh hribov: ledeni dež je drevesa obdal s tolikšnim ledenim oklepom, da jim je njegova teža lomila veje in debla. Namesto da bi se torej grizlo kolena v jutranjem gozdnem hladu, se vzhajajoče sonce upira točno v goljave, prek katerih gre steza. Vse skupaj je še bolj utrudljivo zaradi množice nadležnega mrčesa, ki se je zaredil zaradi velike količine trohnečega lesa, ki je tam ostal po ujmi. In nad nas se je po spletu okoliščin ravno tistega dne zgrnil še vrhunec neke druge posledice globalnega segrevanja: eden izmed vse pogostejših vročinskih valov, zaradi katerega je bilo celo v senci pod Golaki blizu trideset stopinj.
Tudi na južni strani teh vrhov nas pot ni nehala izčrpavati. V tamkajšnjih gozdnatih kotlih namreč ni bilo nič manj vroče, Trnovska planota pa je iz samega vodotopnega apnenca, skozi katerega so si padavine že davno utrle pot, da vse uidejo v podzemlje. In na dolgih turah pač ne moreš vsega preračunati tako, da bi bil na vsakem sušnem raztežaju ravno za konec tedna, ko so koče tam vendar odprte. S sabo smo tako tovorili po pet litrov vode vsak, in ker sem prevzel še nekaj bremena otrok, za katera bi bil sicer napor prehud, je imel moj nahrbtnik gotovo krepko čez dvajset kilogramov. A ni šlo drugače. Od Mrzle Rupe do prvega vira vode, na katerega lahko računaš, v Predmeji, je s tolikšno pezo zelo trdih sedem ur hoda. In pet litrov je bilo komaj zadosti.
Do drugega dela po Trnovski planoti smo tako prišli polni gozdne sreče, a utrujeni in vsaj nekoliko dehidrirani. Vrhuncu vročinskega vala pa naslednji dan ni sledila običajna ohladitev, ki jo prinese oblačna fronta. Zračne mase, ki so se s severa pognale proti razgretemu jugu, se tod dostikrat zberejo v veter, ki v sunkih z lahkoto preseže sto kilometrov na uro, najhitrejši izmerjeni pa jih je dosegel krepko čez dvesto. Takšna burna burja vsekakor ohladi ozračje, toda hkrati ima tudi diametralen učinek in tokrat je bil ta po spletu vremenskih okoliščin še toliko bolj izrazit. Nevihte z začetka naše poti so lepo sprale z neba umazanijo, ki nadomešča učinek stanjšane ozonske plasti, kar je je dežju ušlo, pa je zdaj odnesel veter. Tako smo ostali povsem brez zaščitnega sloja svinjarije v zraku, sonce je lahko neovirano pritisnilo in žarki žarki so bili z burno burjo vred kakor dvojna ščetka, drgnili so in drgnili, da se je nazadnje skoraj videlo skozi nas.
Tega dolgo nismo opazili, tako nas je zamotila Pot po robu. Do Predmeje je je ena sama monolitna singularnost globokega gozda, od tam dalje pa je vse tako drobno in se neprestano izmenjuje. Ves čas greš malo gor in malo dol, kajti teren je posut z malimi griči in kotanjami, ves čas se pot vije malo desno in malo levo, zdaj okoli kakšne skalnate štrline, zdaj po sredi kakšnega prastarega udora ali kar naravnost prek redke poljane. Vsake toliko te zamoti tudi vedno spremenljivi, vedno zanimivi razgled. Zdaj se ti na desni, globoko pod pečinami, za kratek čas razgrneta Vipavska dolina in za njo Kras, zdaj na levi vidiš majhno zaplato revnega polja in za njo skromno vasico, zdaj pokukaš skozi naravno skalno okno, zdaj greš mimo suhega zidca, ki so ga pridne roke postavile kar v spiralo, kajti toliko je po tem kraškem terenu posejanega kamenja. Ves čas ti pot nadalje daje občutek, da te varuje, a ne samo s svojim zibanjem in s prijaznim nizom diapozitivov, temveč tudi z izmenjavo čistin in gozdičev. Kajti v slednjih se prepletajo nizka, krepka drevesca, ki znajo kljubovati burni burji in žarkim žarkom, da je vsake toliko še lepše zaviti v enega od njih: vetra tam, sploh v globokih vrtačah, kot da ni, in tudi namesto sonca te ovije hlad globoke sence in vlage, ki jo zadržujejo pod sabo tesno prepletene, čvrste korenine.
Toda nazadnje, ko se je pot spet izvila iz enega od tistih gozdičev, ko se je vzpela prek hrbta enega tistih presvetljenih gričev, skozi razpihane trave, ko sem na vrhu obstal v soncu in vetru, sem se zavedel. Kako nas je, že prej utrujene in dehidrirane, zdaj še presvetlilo in prepihalo. Kako sta veter in sonce kakor ščetka drgnila in drgnila, kako sta nas po tej ljubki poti pomenljivega imena, Po robu, pritirala čisto do slednjega.
»Ali pa gremo tule že malo prek roba?« sem se nazadnje z opravičujoče šibkim nasmeškom obrnil k otrokoma.
Nekaj časa sta nepremično zrla vame. Njune široko razprte oči so se svetile, razpokane ustnice so se smehljale. Potem se je Lučka vendar odzvala.
»Veliko težkega je deležen duh, močan, vzdržljiv duh, v katerem je spoštovanje,« me je zaupljivo obvestila. »Njegova moč hlepi po težkem in najtežjem.«
