V Zbranih pesmih, ki izhajajo pri založbi Beletrina, so zajete vse pesmi Paula Celana, ki jih je v zbirke zbral on sam. V prvi del Zbranih pesmi so vključene štiri od prvih petih Celanovih zbirk; čisto prva je izpadla, ker jo je Celan vzel iz obtoka. S pričujočim esejem bom skušal osredotočiti svojo izkušnjo Celanove poezije na tiste vidike, ki so se mi zdeli najbolj povedni, pa tudi dovolj povezani, da ohranjajo rdečo nit pripovedi. Pri pisanju sem si temeljito pomagal s knjigo, ki jo je prav tako prevedel Celanov prevajalec Vid Snoj, in sicer Paul Celan: pesnik, preživelec, Jud Johna Felstinerja, ki je nedavno izšla pri založbi LUD Literatura.
***
Paul Antschel, preimenovan v Celan, je bil rojen leta 1920 v nemško govoreči judovski družini v času, ko je njegov rodni kraj Černovci kot prestolnica Bukovine pripadel k Romuniji. Doživel je sovjetsko in nato še nemško okupacijo, deportacijo svojih staršev (mati je bila ustreljena, oče je malo pozneje umrl za tifusom) in bil tudi sam poslan v taborišče – na vprašanje, kaj je počel na prisilnem delu, je imel navado reči: »Lopatal sem!« Po vrnitvi Rusov 1944 je šel od doma in se štiri leta pozneje preselil v Pariz, kjer je ostal do smrti. Leta 1952 se je poročil z Gisèle de Lestrange, grafičarko iz plemiškega družine. Gisèle je leto pozneje zanosila, a je otrok po porodu umrl – zanj je Celan spesnil Nagrobno pesem za Françoisa. Pozneje se jima je rodil še en sin, Eric.
V petdesetih letih življenja je Celan napisal približno osemsto pesmi. Veliko je tudi prevajal – s tem se je dolgo preživljal in si to vzel tesno k srcu. Vztrajal je, da je vsak vir – zgodovinski, literarni, filološki ipd. – nadvse koristen za to, da začnemo vstopati v tuj jezik, obenem pa je potrebna gibkost v lastnem jeziku in misli, da najdemo pravi prostor za pesem še v jeziku, v katerega prevajamo. Zato se ne gre čuditi, da je Celan prevajal številne Jude, najraje Mandelštama – ali druge, s katerimi se je čutil kako podobnega, npr. Dickinsona in Shakespeara. Kvaliteta njegovih prevodov izkazuje njegov poliglotski genij, hkrati pa tudi meče luč na njegovo tegobno kozmopolitstvo, ki ga je navznoter grobo zaznamovalo.
Čeprav se ni nikoli razglašal za Juda, je najbolj zvesto bral ravno judovske avtorje, od katerih je črpal tudi pri lastnem pisanju: pogosto se je navezoval na Rilkeja, Hölderlina, Kafko, Heineja in druge. Njegova lirika je tudi polna svetopisemskih referenc: prežeta je s hebrejskimi imeni, kraji, liki, dobesednimi navedki in aluzijami. Kot pesnik in občutljiv človek je imel zelo intimen odnos do jezika, a vendar je tudi po nacistični tragediji vztrajal (izključno) z nemščino. Dejal je, da je »samo v maternem jeziku možno izrekati svojo resnico, v tujem jeziku pesnik laže«. Ravno oklepanje maternega jezika in pa željo, da bi bdel nad natisom svojih pesmi [v nemščini], Felstiner prepoznava kot odločilna razloga, da se Celan po vojni ni vrnil v Izrael.
***
Celanov pesniški jezik ni strogo določljiv. Z lahkoto bi mu pripisali ekspresionistične, simbolistične in modernistične prvine. Nasploh je poln referenc in zelo metaforičen, predvsem pa je konsistenten: spremembe v njem nastopajo šele čez daljša časovna obdobja. Celanove najzgodnejše pesmi, zbrane pod naslovom Mak in spomin (1952), so morda bolj izrazno zgoščene; a tudi to je generalizacija. Ponavljajoči se motivi so vzeti iz narave, sploh gozda in morja, in kažejo na njeno arhetipsko opojnost. Pogosto uporablja aluzije, kjer izkoristi naravo kot prostor ciklov življenja in smrti. Pripovedni tok je kot vrtinec: Celan skače med čutnimi in izrazno močnimi verzi.
Marsikaj, tako slogovno kot motivno, se vseskozi ohranja. Ključna sprememba, ki se zgodi s časom, pa je ta, da Celan jezik preokrene na način, da ga naredi bolj nagovorljivega – bolj pretočnega za univerzalno. Po eni strani je lažje slediti toku poznejših pesmi in redkeje se zgodi, da bi si besede med seboj kradle energijo – obenem pa se zdi, da to razpre lirični potencial pesmi. Naj nakažem na primeru:
»V loku mečev ogleduje si senca listnozeleno srce.« (Skrivnost praproti, obj. 1952)
»S figami naj se nahrani srce, / ki se v njem ura spominja / mrtvečevega mandljevega očesa.« (Spominjanje, obj. 1955)
»Popriležníčeno, sèm pricijazeno, se je / čez hrbet srca zgreznilo proč.« (Le Menhir, obj. 1963)
Celanove zgodnejše pesmi se pogosteje berejo kot niz sovpadnih dejavnosti, ki opisujejo neko situacijo. Šele v njihovih fragmentih in pa potem v številnih poznejših pesmih se pojavi (v njih) glas, ki z lirično svežino izreka tisto nadosebno, ki nagovarja, četudi kontekst pesmi ostaja povsem zakrit. Pojavi se torej vtis, da se je (v pesmi) zgodilo nekaj važnega, ključnega: »srce« ni zgolj predmet ogledovanja, ampak ga je treba »nahraniti« na določen način oziroma je aktivno udeleženo pri dejavnostih izpostavljenega subjekta.
To, kar imenujem prehod v liričnost, je tesno povezano s Celanovim izstopanjem ven iz ujetosti-v-personalno. Jasno; nikoli ni prenehal pesniti o svoji izkušnji, vpeti v kolektivno judovsko zgodbo, a zdi se, da je s časom pesnil o njej z vse bolj občim, ne-zgolj-lastnim glasom. To sem občutil kot »sok« in »svežino« v njegovi pripovedi. Kot nekaj, kar ne izreka zgolj ekspresivno, ampak z avtoriteto. Menim, da je to v veliki meri posledica njegovega povečanega zanimanja za filozofske in judovske mistične tekste, ki so nedvomno zaznamovali njegov jezik – tudi tako, da so ga, v Celanovem spogledovanju s transcendenco, napravili bolj univerzalnega. A nekaj več o tem pozneje.
***
Tako kot številni pesniki-iskalci se je tudi Celan oziral k filozofom: čital je Heideggra, Benjamina, Nietzscheja in druge, najbolj pa je bil obseden z Bubrom. Na nekem mestu je podčrtal njegove misli: »Ustvarjena bitja stojijo v skrivnosti stvarjenja, jezika […]. Da lahko govorimo “ti”, izhaja iz tega, da se tudi nam govori “ti”.« In pa: »Duh ni v jazu, ampak je med jaz in ti.« To sodelovanje med “jaz” in “ti” je pri Celanu vseprisotno. V pesmi Neka roka je denimo zapisal: »Neka roka, ki sem jo poljubil, / sveti ustom.« Svetloba, ki je navzočnost duha, je prisotna, kot ugotavlja Buber, »med jaz in ti«. Za Celana sta bila »ti« in »Ti« vseskozi bistvena; kajti zavedal se je, da bi brez njiju ostal v senci.
Celan, ki naj bi – po besedah dolgoletne prijateljice – »Martina Bubra občudoval do zamaknjenosti«, se je s takrat dvainosemdesetletnim očakom leta 1960 tudi osebno srečal, a bil razžaloščen, njegova ranljivost pa poglobljena, ko mu je Buber odvrnil, da mu je pisanje v nemščini in v Nemčiji, pa nasploh odpuščajoča drža do Nemčije, nekaj samoumevnega. To namreč ni bilo samoumevno za Celana, ki je zatrganost med lastnim jezikom in pa krutostjo, ki jo je taisti »jezik« napravil nad njim in njemu »lastnemu« (judovstvom), doživljal kot nezaceljivo.
Res: če bi morali pokazati na en sam neprekinjen, stalno napredujoč diskurz v Celanovi poeziji, bi morali izpostaviti ravno njegovo stalno vračanje k zarezi, ki jo čuti v svoji notranji resničnosti; k rani, ki jo je eksplicitno povzročila dvojnost judovstvo-jezik, pa ne toliko njun zunanji trk, ki je (kot trdi Buber) pomirljiv, marveč njun trk v Celanu samem. Bil je Jud, ki mu je bila nemščina materni jezik; oboje ga je karseda intimno zaznamovalo. Toda v nasprotju z Bubrom je ta vidika svoje identitete Celan zelo živo doživljal v kontekstu spomina, kdo so bili drugi, s katerimi si je delil to identiteto: ki so bili Judje ali ki so govorili nemško. Zato se je v njem holokavst zrcalil kot resničnost, ki je zlorabila samo sebe – kot nasilje (če karikiram:) Celana nad Celanom samim. Ni mogel pesniti, ne da bi trpel v rabi nemščine, saj je s tem ponavljal zločine, ki »mu« jih je prizadel nemški »jezik«. A tudi pesniti ni mogel nehati. Kar je zaznamovalo njegovo mladost, pravi Celan, ga je pustilo v paradoksnem stanju »ranjenega od resničnosti in iščočega resničnost«.
V zvezi s tem je pomemben mejnik v njegovem pesnjenju leto 1957, ko se sklene ločiti od »igre skrivanja za metaforami«, kot je to poimenoval v poznejših letih. Ni šlo toliko za to, da bi metaforo zares opustil – skušal ji je le dati drugo prirodo: predrugačiti nanašanje na nekaj v samostojno delovanje. »Nihče ni “kakor” nekdo drug, zapiše, [moj bralec] me lahko razume le ‘od daleč’. […] Venomer grabi le za rešetkine prečke med nama.«
Če na kratko ponazorim: metafora »počitek / ob sproščenih udih / na / prašni blazini Nekoč« iz Nikogaršnje rože ni kot metafora »pil iz lesenih skodel sem pepel vodnjakov iz Akre« iz Maka in spomina. Medtem ko druga opravlja prenos zgodovinskega konteksta (kraj Akra) v nov kontekst (Celan), prva ne opravlja nobenega »dela«, ampak že-izreka vse bistveno. S tem postane Celanov jezik bolj »razbremenjen« in »zgovoren«, kar sem skušal utemeljiti že v uvodu.
Lahko bi rekli, da se začne izrekati v sedanjiku, a da je to, kar izreka, na neki način nadzgodovinsko. Zato ne preseneča, da ga z veliko vnemo beremo še danes: Celanov jezik je namreč stremel k večni aktualnosti. Ob tem pa se je Celan vselej otepal tega, da bi kdo smatral njegovo pesništvo za hermetično. »Kajti če bi obveljalo kot magično zapečateno za razumevanje, bi to bralce razbremenilo odgôvornosti,« povzema Felstiner.
***
Tedaj se je že začel vračati h koreninam judovske mistike. Od tam je intenzivno črpal tudi modrost, ki je porodila naslov njegove knjige Nikogaršnja roža; najpoznejše od teh, ki so objavljene v prvem delu Zbranih pesmi. Toda: če so rože v Celanovi zgodnejši liriki kazale na ljubezensko in pesniško izpolnitev, pa se je tedaj, ugotavlja Felstiner, to spremenilo. Med drugim opozarja na verza: »Tiho! Zadira globlje se ti trn v srce: / z rožo je v zavezi«, pa na leto 1962, ko je pisal Celan o »véliki / roži geta«. Nikogaršnja roža torej spregovori v imenu obojega: tako židovske občestvene obljube kot tudi katastrofe, ki jih je doletela.
Sčasoma je začel eksperimentirati z jezikom: vse več njegovih pesmi se je opiralo na reference in simboliko iz judovskih spisov, sploh mistike in psalmov. Uporabljati je začel hebrejske in jidiške besede, kar je bilo prelomno. V eni pesmi je uporabil zvezo: »Ziw, jenes Licht«, ki pomeni: »ziv, tista luč«. A tu ni jasno, od kod Celanu beseda »ziv«, kako jo gre prevajati in kaj pomeni. V njegovo poezijo je skratka vdrlo nekaj tako občega, da ni potrebovalo prevoda, hkrati pa je bilo dovolj domačno in del »konteksta« Paula Celana, da je slednji odstopil mesto v svoji poeziji tudi »alternativnim« jezikom.
Morda lahko to težnjo po predhodnem in apofatičnem slutimo že v pesmi Cepljena na oko, kjer je zapisal, kako »[Večni Gospod] škrta / čez trde, svetle, / nepredmisljive solze.« Ravno ideja o »nepredmisljivem« se zdi tista, ki je fascinirala Celana: (tudi) kot ideja o tem, da določeni dogodki (npr. holokavst) pridejo v resničnost od nekod, od koder jih ni bilo mogoče slutiti in napovedati.
***
Leta 1969 je Celan odpotoval v Izrael. Takrat že dlje časa ni več živel z Gisèle in sinom Ericom, svojo notranjo situacijo pa je opisal z besedami, da je v »precej velikih težavah« in »zelo veliko sam«. V Izraelu je imel govor v Društvu hebrejskih pisateljev, prijatelji pa se spominjajo, kako neverjetno gibka in bogata je bila njegova hebrejščina. Na izletu si je ogledal svetopisemska prizorišča in ob koncu potovanja dejal, da ga je Jeruzalem »dvignil in okrepil«, medtem ko ga Pariz »tlači in izvotljuje«. Zato, pravi, »povsem zagotovo spet pridem«. In: »Potrebujem Jeruzalem, kot sem ga potreboval, preden sem ga našel.«
A Celan se v Jeruzalem ni več vrnil. Okrog 20. aprila 1970 je z Mirabeaujskega mostu odkorakal v Seno in, čeprav je bil znan kot dober plavalec, neopažen utonil. Preden je napravil samomor, je na mizi pustil odprto Hölderlinovo biografijo, v kateri je podčrtal odlomek: »Ta genij včasih postane temen in potone v grenek vodnjak svojega srca […].«
»Lirika je mistika,« je nekoč dejal. Celan se je z liriko desetletja ohranjal pri življenju, nazadnje pa ji je sledil do konca v njeno mistično razprtost; tja, kjer ni več jaza – kjer, če parafraziram Bubra, ni več razlike med »jaz« in »ti«. Tam je duh samonanašajoč in izpolnjen. In rana je zaceljena, resničnosti pa pomirjene (med sabo).
Odkar je Paul Celan pokojen, lahko o njem rečemo (z njegovimi besedami): »Le kar nam je pomagalo prisluškovati: / zdaj prisluškuje / sámo zase.« Pa vendar smo mu lahko hvaležni dolžniki, saj nam je v pomoč in tolažbo zapustil svoje pesmi.
Paul Celan: Zbrane pesmi, 1. del. Prevedel Vid Snoj. Beletrina, 2019.
Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
