Včeraj je zakrožila novica, da starši dijakov iz Dijaškega in študentskega doma Kranj ostro nasprotujejo morebitni nastanitvi mladoletnih beguncev v njihovem domu, še več, zavladala naj bi prava histerija. Nastanitvi šestih otrok, ki pred vojno bežijo sami, brez staršev, se je po robu postavilo tudi 24 profesorjev s kranjske Gimnazije Franceta Prešerna.
Ob takih novicah je težko ohraniti mirno glavo in se izogniti moraliziranju, težko se je boriti z levičarsko-liberalnim napuhom, ki ga kar razganja od vzvišenega pravičništva, češ, glejte jih, kako neizobraženi, neempatični, klerofašistični, konservativni, zaplankani in globoko pokvarjeni so ti ljudje. Težko je tudi pozabiti na kranjske dijake, ki so pred leti brutalno mučili in pobijali mačke (koliko profesorjev je tedaj podpisalo peticijo?). Težko se je upreti skušnjavi, da ne bi s prstom pokazali na desničarske politike, ki so pred nekaj meseci zajahali begunski val, ki jih ob vsakodnevnem razpihovanju sovraštva zanesljivo vodi proti oblasti. Obenem pa se niza nezadovoljstvo ljudi: (naš!) narod strada, vi pa bi hranili tujce. Kriza je, ljudje težko preživijo in so zato še toliko bolj polni strahu, ki neti sovraštvo; če bi bile razmere v Sloveniji normalne, bi begunce lahko sprejeli, tako pa si tega ne moremo privoščiti … Skratka, če bi nam država omogočala, bi tudi mi postali dobri ljudje, a dokler je država slaba mati, bomo zlobni in objestni otroci.
Z vseh strani smo torej obdani s histeričnimi glasovi, ki zavijajo vsak v svojo smer. Zato je še toliko dlje trajalo, da mi je uspelo izkoristiti trenutek tišine in se spomniti na dni, ko so bili begunci naši osnovnošolski sošolci. Obiskovala sem eno največji osnovnih šol v Sloveniji, ki je imela zaradi svoje lege na robu ljubljanskega središča veliko otrok, ki so v času vojne v Jugoslaviji s starši pribežali v Slovenijo. Od prvega do četrtega razreda so bili ti otroci »enakomerno« porazdeljeni po razredih. V petem smo vsi skupaj zamenjali šolsko stavbo in dobili nove razrede, kjer so se nam pridružili še učenci podružničnih šol, tako imenovani vozači. Nove razrede so sestavili po principu, da je vsak od nas, otrok, napisal imena petih sošolcev, s katerimi si želi deliti šolske klopi, šola pa je potem po najboljših močeh skušala upoštevati naše želje. V mojem razredu se je tako zgodilo, da je imela približno polovica sošolk in sošolcev v priimku črko ć. Ko je bil tik pred začetkom šolskega leta na vratih šole objavljen seznam učencev po razredih, so starši otrok brez ć-ja v priimku začeli pritiskati na ravnateljico: skrbelo jih je za svoje, kako jim bo v razredu, polnem priseljencev? To bo slab razred, poln nevarnosti, to bo razred nasilnih otrok z obrobja, ki bodo slabo vplivali na naše otroke.
Čeprav so se o tem pogovarjali starši, mi je ostalo v spominu, bržkone zato, ker nisem zmogla razumeti, v čem je problem, nerazumljivi problemi pa z nami ostanejo dlje od tistih, ki jih zlahka zapopademo. Ravnateljica ni popustila, ni se uklonila pritiskom, da bi razred razbili.V tem razredu sem preživela štiri leta in se naučila stvari, ki se jih drugače ne bi: od spoznavanja drugačne kulture in načina življenja do tujega jezika, ki bi ga sicer razumela bistveno slabše. Mimogrede, nikoli se mi ni zdelo, da bi bila moja slovenščina slabša na račun sošolcev, ki so v odraščajočih letih bolj iz občutka odrinjenosti in želje po skupni pripadnosti kot iz dejanskega pomanjkljivega znanja slovenščine med seboj govorili v tako imenovanem srbohrvaškem jeziku, pa tudi narodne identitete nisem izgubila. Za povrh so učitelji na koncu osnovne šole naš razred kljub vsem ć-jem izbrali za najbolj priden in za nagrado smo dobili izlet v Gardaland.
Danes mi je jasno, da je bila večja nagrada od končnega izleta v resnici to, da sem imela priložnost doživeti različnost, ki nam je vsem dala več, kakor vzela. Še več kot meni je, se mi zdi, dala tistim sošolcem brez črke ć v priimku, katerih starši so jih sprva želeli imeti v drugem razredu, a jim to zaradi ravnateljičine trdnosti ni uspelo. Morda so, v nasprotju s svojimi starši, ki z drugačnostjo niso imeli toliko stika, spoznali, da z njo ni nič narobe in je v resnici bolj naravna in organska od enakosti. Rada bi verjela, da so tudi zato postali vsaj za spoznanje boljši ljudje.
Ne vem, koliko tihih bojev se je v zbornicah slovenskih osnovnih šol dogajalo v devetdesetih letih. Ne vem, koliko se jih je odvijalo na drugih frontah. Prepričana sem, da naša zgodba še zdaleč ni bila edina, pa vendar nihče ni imel občutka, da se dogaja vsesplošna kriza, da morajo ljudje braniti svojo zemljo, s traktorji zapirati ceste, pred opustelimi trgovinami vihteti slovenske zastave in podpisovati peticije proti otrokom. Morda bi to počeli tudi takrat, a so vedeli, da jih nihče ne bo poslušal. In v tem tiči bistvo problema: slovenski mediji so pod krinko demokratičnosti, pluralnosti mnenj in v želji po klikih in deljenjih pristali na uredniško logiko družabnih omrežij – en človek, en glas. Tako kot internet, želijo tudi mediji mnenje omogočiti vsem, pri čemer pozabljajo, da kjer imajo mnenje vsi, ga nima nihče. Nihče več ne odloča o tem, katero zgodbo je treba povedati in slišati, pomembno je le še, da jo bo slišalo čim več ljudi. Tako lahko prva in najobsežnejša novica postanejo tisti, ki si javne pozornosti sploh ne bi smeli zaslužiti, mnenjski voditelji pa oni z najnevarnejšimi, ne pa z najpametnejšimi mnenji. In ko na to pristanejo mediji, je le še vprašanje časa, kdaj bo klecnila tudi država.
Zakaj naj bi širšo javnost sploh zanimalo, kaj si o nastanitvi šestih sirskih otrok v dijaškem domu misli nekaj naključnih ljudi? In še bolj problematično: zakaj to zanima državne institucije? Kako je mogoče, da institucije, ki bi morale delovati neodvisno in strokovno, klonijo pod pritiski nekaj glasnih posameznikov, pod pritiski ulice in histerije? Ko začnemo glasove skrajnežev upoštevati z večjo resnostjo od glasov zmernežev, in ko odločitve namesto ljudi, ki bi jih morali sprejemati, sprejema šenčur, je težko verjeti, da smo sploh še kje varni. Nevarnost ne prihaja od daleč, marveč je bila že ves čas tu.
Histerija, v katero je zapadel javni prostor, narekuje, da v imenu treznosti čim večkrat pogledamo stran, spregledamo hujskaštvo, fanatizem in ozkost, ignoriramo senzacionalizem ter se izogibamo nizkim strastem. Ljudje tega velikokrat ne zmoremo. Tudi mediji, podvrženi trgu in prodajanju svojih zgodb, načelno uredniško politiko zlahka zamenjajo za senzacionalizem. Zato so državne institucije, sploh ko vlada histerija, tiste, ki bi morale znati ubraniti zadnje delce normalnosti in pokazati, da se nimamo česa bati: tako beguncev, ki bodo v državo prišli in iz nje odšli, kakor tudi šenčurja, ki bo tu za vedno, a mu ne bodo dopustili, da bi vplival na naša življenja.
