AirBeletrina - Trenutek krika, leta tišine
Refleksija 7. 11. 2017

Trenutek krika, leta tišine

Akseli Gallen-Kallela: Lemminkäinova mati (1897)

Oktobrsko petkovo popoldne na trgu je mirno. Pred stojnicami z izsušenimi borovnicami in porjavelimi lisičkami postopajo mladi in nevrotično tipkajo sporočilo tistemu, ki zamuja in ki ga čakajo. Ostareli in osamljeni možje v neskončnosti preostanka časa, ki ga imajo še na voljo, počasi ližejo modre in rumene sladolede. Sveče okrog turistične table ‘Turku-Åbo’ so ugasnile. Uvele sončnice in bele vrtnice so že davno pospravili jutranji smetarji. Dve ulici stran postavim kolo ob drevo, ne da bi ga zaklenila. Navadila sem se, da se tu kraje ne zgodijo, da lahko vsak vikend mirno pozabljam svoje reči, denarnico na šanku v baru, sončna očala na javnem stranišču, in da skozi gnečo ljudi med uličnim festivalom lahko hodim z odprto zadrgo nahrbtnika, iz katerega osvobojeno štrli prenosnik. Da se tujega ne jemlje, se tu ne spoštuje samo v materialnem smislu, pač pa tudi v simbolnem – v smislu posameznikovega intimnega prostora, pravice do tišine, pravice do življenja brez stresa in brez hektike.

Vsaj tako se je živelo do dne, ko se je v tej globalno priznani oazi miru in metafore sožitja pojavil Terorist. Le nekaj petkov prej je Terorist, ta mlad fant iz Maroka, sedel v drugi klopi v šoli blizu trga z borovnicami in osamljenimi možmi, s svinčnikom je udarjal po robu mize in skušal slediti jeziku, v katerem so drugi pripovedovali njegovo zgodbo. Tisto jutro, kot vsa jutra zadnji dve leti, ni vedel, kdaj se bo vrnil in kam se bo vrnil. Ni vedel, kje in kako je njegova družina, tudi zase ni bil prepričan, če ve, kako je. Kdo je bil, je moral pozabiti zato, da ve, kdo je. Sošolci so ga vprašali, če so dobro predstavili njegovo zgodbo. Rekel je, ‘joo, kiitos kaikille‘, ste, hvala vam. Potem je pospravil svinčnik v torbo in skupaj z ostalimi šel proti trgu. Tam je postal Terorist.

Z nožem je ranil in ubil nekaj mimoidočih, kar tako. Postal je medijsko ravno prav tragičen trenutek, z ravno dovolj nejasnostmi, da je ustvaril dovolj privlačno zgodbo in vzbudil pozornost. Vse skupaj je bilo tako surrealistično in magično-privlačno konfuzno, da se je – gledano v retrospektivi poročanja – v tistem trenutku lahko zgodilo vse ali nič. In tako so o tem dogodku pripovedovali tudi vsi tisti, ki so imeli to moč, da so jim drugi prisluhnili in predvsem – verjeli. Po krču, v katerega se je stisnil trg za nekaj dni, so povečan strah in pretirano opreznost v svoj prid hiteli izkoristiti pripadniki organizacije Finland First, finski patrioti, kot si sami rečejo. Mestu bodo vrnili mir in varnost. In odstranili bodo vse tiste, ki to preprečujejo. Odzovem se javnemu pozivu in se z rahlo nelagodnostjo tujke brez znanja njihovega jezika ustavim pred stojnico. Ponudijo mi kavo in cimetov zavitek, sladko-topli dobroti, s čimer sicer na hitro lahko kupiš skoraj vsakega Finca. Med glodanjem me njihov odposlanec prijazno in nevsiljeno informira o pomembnosti vrnitve Finske Fincem, ta intimni klepet pa precej moti njihov vodja, ki z zimprovizirano sestavljenega piedestala za mojim hrbtom na ves glas kriči v mikrofon. Nedvomno, strastno gori za svoje ideje in prek njegovega telesa lahko razumem vse, česar prek jezika ne morem. Nasproti, nekje na sredini trga, so v vrsti parkirana policijska vozila, za njimi pa pri ugaslih svečah še ena goreča množica, a vizualno popolnoma drugačna: v pisanih oblačilih in z mavričnimi zastavami so že v nizkem štartu za parado ponosa, ki se bo zgodila naslednji dan. Zahvalim se patriotom in mimo policistov stopim do mavrične množice. Finska je odprta za vse, ne le za Fince, mi v strastnem monologu mlad fant pomoli črnobelo kopijo svojega pamfleta.

Na obeh straneh sem poslušala, da bi slišala o njihovi skupni viziji dialoškosti in obojim sem predlagala, če bi za začetek umaknili policijsko patrolo, saj se skozi njihova vozila niti ne vidimo, kaj šele slišimo. Ta fizična manifestacija bi bila verjetno prva v nizu drugih, bolj kompleksnih približevanj in postopoma tudi medsebojnih razumevanj. Si upamo? Oboji so se na moj predlog odzvali anksiozno: ne da bi skrivali nelagodje, so me prvi nagnali, naj se odločim za eno ali drugo, oboje pač ni možno, saj je izključujoče. Drugi so bili samo sumničavi glede mojih namer in so me ignorirali. Če ne bi bila osamljena v tem razmišljanju, bi mogoče stala nekje na sredini, namesto policije, in se strastno drla v mikrofon, da je ekskluzivizem dolgoročno nekonstruktiven in da smo pa zdaj res že na točki, ko ne moremo več verjeti, da bodo policijske brigade v nedogled reševale naše nezmožnosti dialoga in da nas ne bo konec, če bomo vsi stopili s svojih robov. Razmišljam o Akhladu, ki mi je nedavno razlagal, kako ne želi pripadati, takoj ko se odločiš, da boš pripadal, začneš izključevati, mantram te njegove besede, a na tem trgu ne najdem prostora, da bi jih izrekla na glas. Še vedno zaljubljena v utopične ideje za-vedno-srečnega koeksistencializma, vendarle počasi odraščam v svoji kritičnosti in nejevoljno, a realistično dojemam, da so nekatere pozicije dejansko izključujoče, saj temeljijo na radikalizmu in fiksaciji in je zato nemogoče oblikovati ter gojiti dialog. Tako kot ekskluzivizem je zato tudi dialog lahko destruktiven in posledično vodi v frustracijo, jezo, odpor. Ker nobena od možnosti ni idealna, obstaja še tretja, morda najbolj priljubljena: tišina. Potlačevanje in načrtna amnezija se kratkoročno zdita legitimni preživetveni strategiji, dolgoročno pa sta se še vedno vrnili kot bumerang. Zaradi teh tišin se nam zdi, da moramo na novo premišljevati svoje trenutne socialne realnosti, čeprav se nam kronološko gledano ne dogaja nič dramatično novega ali drugačnega.

Nekaj dni po napadu smo tudi na univerzi začeli s predavanji. Ker v sklopu svojega predmeta študente pošiljam na teren, torej v življenje zunaj kampusa, so nekateri učiteljski kolegi postali zaskrbljeni. Ulice in ranljivi posamezniki, predvsem tisti, ki so žrtve izključevanja, marginalizacije in neposredne diskriminacije, so se spremenili v simbolne prostore terorizma in angažmaji z družbo, z lokalno skupnostjo, so zdaj za univerzo in predvsem za njen javni ugled postali preveč nevarni. Da se moramo na napad namesto predlaganega molka angažiramo odzvati že zato, ker smo šola za humani, sem še dodatno skušala argumentirati s tem, da si ne predstavljam, kako o socialni pravičnosti in (ne)enakosti sploh učiti samo v učilnici. Prav srečevanja z vsemi temi domnevnimi teroristi so ključna za kompleksno, nebinarno razumevanje teh fenomenov. Moj entuziazem in vzhičenost nad začetkom novega šolskega leta sta bila načeta, bila sem moralno pobita in kot pedagoginja v konfliktu sama s sabo in načeli t. i. ‘no-harm’ poučevanja. Poskušala sem kritično obvladovati svojo siceršnjo trdoglavost in spoštovati priporočila, predvsem tista, da naj bi vse skupaj čim hitreje pozabili, namesto da pogrevamo. A bolj ko sem premlevala to oklestenje kurikuluma, kjer bi študentom odvzela ‘teren’, bolj sem se bala, da bom s tem legitimizirala kulturo tišine in amnezije. Da bom s to tišino dodatno prispevala k ideji, da kakršna koli dialoškost ni možna. Da je treba nekatere dogodke aktivno nagovoriti in se o njih pogovarjati dlje od binarizmov in poenostavljanj. Da se ne smemo zadovoljiti s poročanjem in domnevami in površnimi sklepi. Da se te družbe ne da potisniti naprej. Nisem se mogla znebiti misli, da naš Terorist ni bil in ne sme ostati samo novičarski krik, po katerem bo spet vse potihnilo in bomo naše strahove, jezo, nelagodje zdravili s tišino. Naš Terorist je krik k temu, da se je zdaj bolj kot kdaj koli treba upirati potlačevanju, utišanju in odrivanju misli, da se s prihodom beguncev nič ni in ne bo spremenilo. Poudarjam, spregovoriti, ne govoriti, to pomeni iti dlje od senzacionalističnih predvidevanj, zapopadanja pomanjkljivih zgodb, viktimiziranja in paternaliziranja, kjer so pretekle tišine zapolnjene s priročnimi in dobro uležanimi izmišljotinami.

Naš Terorist ni vpil Alahu Akbar, kot so po že natiskanih novicah ugotavljali novinarji, in ne, tudi ISIS-ov odposlanec ni bil, brezveze. Je pa ta, za večino od nas na pol imaginarna islamistična organizacija komforten triler, ki ga gledamo, zato da nam ne bi bilo treba razmišljati o bolj kompleksnih fenomenih, v katerih smo se znašli. Da nam še naprej ni treba zares spregovoriti o tem, da je edina radikalna stvar v Evropi trenutno nujnost radikalnega prestrukturiranja življenja, kot ga poznamo. Že več čas begunske krize smo v resnici domačini, Evropejci, tisti, ki bežimo; bežimo pred nujnostjo sprememb lastnih vrednot in dnevnih rutin. Bežimo, čeprav v resnici ne moremo ubežati temu, da se bomo morali zdaj končno tudi mi – integrirati.

Informacije o fantu so potihnile. Skoraj nemogoče je izvedeti, kdo je ta fant in kaj se je zgodilo v tistem trenutku. O njem je ogromno zgodb. Njegovih zgodb je ogromno. Še vedno pa vsak dan srečam novega Terorista. Mlad fant, apatično zdolgočasen, ob toplih dneh še s kom poseda na bregu Aure, večinoma pa sam, osamljen preklaplja med Facebookom in WhatsAppom, kjer pač najde koga, s komer lahko komunicira v jeziku, v katerem se počuti doma. Kjer lahko izve, če so danes njegovi uspeli do štruce kruha, ne da bi eden iz družine za vedno obležal na cesti. V nasprotju z nami ti fantje ne potrebujejo neke radikalne militantne organizacije, da bi upravičevala njihove nepojasnljive napade. Dovolj so jim njihove zgodbe, ki jih večinoma neverbalno pripovedujejo skozi brezvoljo in apatijo med posedanjem na tem bregu. Bolečina in nedoumljiva izkušnja, ki jih je prisilila v beg, v dezerterstvo, normalizacija smrti bližnjih, očeta in mame, žene, hčerke, izbris vseh naučenih identitet, še posebej tiste o domnevni nezlomljivi, hrabri, herojski in pogumni moškosti, potem pa neskončna tišina in pokornost na migracijskih uradih, kjer njihova zgodba v večini ni dovolj prepričljiva, da bi si zaslužili plus. Nikakor ni treba na široko odpreti naših domov, ni jih treba z velikimi panoji v okorno evropeiziranih arabskih črkah čakati na postajah, jih trepljati, viktimizirati in paternalizirati. Dovolj je, da razumemo, da so za vsemi temi slikami enaki brezveznjaki, kot smo mi sami – tako povprečno vsakdanji, tako leni, tako preračunljivi, kot smo mi. Veseli vsakdanjih banalnih reči, od malenkostnih in nepomembnih pogovorov, do instagramiranja selfijev z novimi supergami. Vsi mi smo mali in šibki, a s podobnimi preživetvenimi strategijami. Večina od nas se ne in nikoli ne bi premaknila iz svojih mehkih in komfortnih domov – dokler nam ne grozijo, da nas bojo ubili.

Študente na koncu vendarle pošljem na teren. Povem jim, da dialoga ne moremo graditi v učilnici, da razumemo lahko edino, če se soočimo s tam zunaj. Prosim jih za manj besed, manj intelektualizacije in akademizacije problema, več akcije, več emocij, več izkustev. Razložim jim nujnost dialoga in kako ključno je, da nehamo pretvarjati, da smo lažno prijazni, odprti in tolerantni. Da moramo o vsem tem nehati molčati, paziti na namišljeno ustrezen in umirjen jezik, ker bi nas kriki lahko spravili v nevarnost. Nasprotno, vsi tisti, ki so kadarkoli molčali, so nas spravili v nevarnost. Tišina ne deluje. Čas je za krik, ne en mimo drugega, ampak drug z drugim. Naj bo glasen, a naj tudi traja.