Transcendenca in nedosežena čezvrstnost

Vladimir Leben in Ercigoj Art, Pasje življenje, triptih; vezene slike 2013

Vprašanje živali je zadnje od vprašanj zatiranih, ki se šele počasi začenja umeščati v širši družbeni prostor, ki pa se že – po zgledu praks v primerih drugih osvobodilnih gibanj – odziva z apropriacijami (predvsem veganstva, a tudi gibanj za globoko ekologijo), ki se odvijajo kot ena od oblik negacij in odporov proti tovrstnim gibanjem, saj lahko učinkovita apropriacija spodmakne temelje osvobodilnega gibanja in podtakne družbeno ustreznejše. Problem je toliko zagatnejši, ker so dikcije, prevzete od osvobodilnih gibanj in/ali teoretskih polj, ki preučujejo zatiralna razmerja, inherenten del levih politik, v čemer pa tiči nevarnost, da se osvobodilno gibanje zvede na identifikacijsko točko.

V tem smislu razumem tudi razstavo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) Nebeška bitja. Ne človek ne žival ter ob-dogajanje, ki razstavo spremlja. Kustosinji razstave, Zdenka Badovinac in Bojana Piškur, v opisu razstave med drugim zapišeta: »Tako ljudje kot rastline in živali trpimo zaradi klimatskih sprememb zaradi dejstva, da smo samo surovina za nadaljnjo proizvodnjo, ne pa tudi bitja, ki si želijo svobodo in harmonijo.« pa tudi »Z vso živo in tudi neživo naravo nas v skupno usodo vse bolj povezuje podivjani kapitalizem, ki po eni strani uničuje naravo, po drugi pa licemerno vzdržuje naravo kot simbol čistosti in harmonije.«

Ta zastavitev je zgleden primer zapisanega v prvem odstavku; osvobodilnemu boju in teoretskim praksam, ki ga podpirajo (npr. kritične animalistične študije, non-human in posthumanistične študje), se spodmaknejo temeljne zahteve – redefinicija koncepta človeka (za katerega – za historični okvir – Foucault ugotavlja, da je novoveški izmislek), razsrediščenje, razširitev moralne skupnosti, prevzem odgovornosti in predrugačenje odnosa do drugih živalskih vrst in okolja. Na njihovo mesto je podtaknjeno operiranje z »buzz wordi«, s praznimi označevalci, kot je »podivjani kapitalizem«, ki se jih uporabi kot lastno identifikacijsko točko na trgu identifikacijskih točk kot brendov, s čemer se realije problematik zabrišejo in niso naslovljene, obenem pa ta ukrep omogoča brezkrivdnost zatiralca oz. ga, še več, umesti med žrtve. S tem je kapitalizem kajpak le utrjevan; pasivizacija množic ga podpira, saj so pasivizirane množice, ki verjamejo, da nimajo nobene realne moči ter obenem ravnajo potrošniško in s kapitalistično logiko, nujen sestavni del kapitalističnega sistema.

Problematično je vsekakor, da se kapitalistično delovanje množic ne pripoznava kot tako oz. se ne pripoznava, da smo vse_i (nujno) akterke_ji kapitalizma, ki, brez dvoma, res instrumentalizira – tako okolje kot vse živalske vrste – toda k instrumentalizaciji prispevamo vse_i; nikogar ne zaobide. Kapitalizem je človeški (ekonomski) sistem in odgovornost za posledice, ki jih ima, nosi človek. S tem mislim, da je odgovornost zanje na nas vseh. Naše »podivjano« kapitalistično delovanje je to, kar je uničujoče, mi postajamo »podivjani kapitalizem«. (Tudi če že gremo v smer kritike delovanja tistih, ki zavzemajo pozicije moči, je treba upoštevati, kaj to pomeni specifično v kontekstu vprašanja živali: lastninjene živali, nevzdržnost z ekološkega vidika, zvajanje veganstva na življenjski slog ipd.)

Posledice našega delovanja res nosimo tudi same_i, toda naše razmerje do »podivjanega kapitalizma« nikakor ni enako razmerju, v katerem so do njega druge živalske vrste in/ali rastline, zato je poziv k skupnemu uporu ciničen. Nebistveno tudi ni, da nečloveških živali sodobne družbe ne vključujejo v moralno skupnost; medtem vsaj na deklarativni ravni prepoznavamo problematičnost lastninjenja in instrumentalizacije soljudi, je pri ne-človeških živalih ne.

Ni na nas, da same_i proti sebi sprožimo upor – seveda bi najprej morale_i pripoznati lastno krivdo in prevzeti popolno odgovornost, česar koncept razstave ne predvideva – temveč da predrugačimo koncept človeka in naša razmerja do drugih vrst in okolja. To ni odgovornost posamičnih družbenih skupin – »elit« – temveč odgovornost vrste.

Razstava s tako zastavitvijo ne teži k nujni redefiniciji človeka in niti ne k redefiniciji živali. Že Derrida v svoji dekonstrukcijski kritiki koncepta živali opozarja, da je že beseda sama zelo monolitna ter da je že na besedni ravni prisotno nasilje, saj pojem združi 7,7 milijonov vrst, ki jih sopostavi človeku, četudi je med temi 7,7 milijoni vrst ogromno takih, ki so si med seboj mnogo bolj različne, kot si je človek različen z nekaterimi med njimi (npr. podobnost med človekom in prašičem je mnogo večja kot med prašičem in luknjičarko). Razstava to ločnico ohranja: že v razdelavi koncepta beremo o »človeku«, »živalih« in »rastlinah«. Ne le s filozofskega – tudi z biološkega, nevroznanstvenega, endokrinološkega, primerjalno etološkega idr. vidikov je takšno razdeljevanje nevzdržno: človek je žival, imamo pa tudi vse več dokazov proti svobodni volji ter prav tako vse več dokazov, da druge vrste premorejo številne kognitivne, mentalne sposobnosti, ki jih je humanizem pripisal le človeku – denimo zmožnost moralnega presojanja.

Sodobne umetniške prakse v tujini – zanimiv z vidika prevpraševanja mesta človeka v zgodovini Zemlje je denimo projekt Marguerite Humeau, projekt Series FOXP2 (2016), ki vključujejo sodobne teoretske pristope in znanstvena spoznanja, enakovredno pa vključijo tudi vprašanje umetne inteligence (kar je sicer bolj značilno za transhumanizem).

Dela, razstavljena na razstavi Nebeška bitja, ne človek ne žival,na konceptualni ravni ne vključijo novejših pristopov, redka dela pa sežejo do kakorkoli vpisane čezvrstnosti in/ali predrugačijo odnos do nečloveških živali tako, da jim pripoznajo inherentno vrednost in subjektnost.

Tu je najprej videoinstalacija Where is the line? (1998) Franca Purga, ki prikazuje posnetke performansa, na katerem je ustvarjalec goste postregel s hrano, medtem ko so oni jedli pa je skupaj z mesarjem v drugem prostoru zaklal telička. Performans s tako zastavitvijo žival seveda skrajnje instrumentalizira ter ne pripozna nobene inherentne vrednosti posameznice_ka druge vrste. Sodobne tehnologije omogočajo, da so javnosti npr. na YouTube dostopni posnetki s kolin, iz klavnic, sodobni dokumentarni filmi, ki naslavljajo človekov odnos do rejnih živali etc. Projekt Where is the line? ostaja na ravni teoretiziranja in problematiziranja, za katerega je pripravljen žrtvovati posameznico_ka ter odvzeti življenje, s čemer je zatiralen in vsaka problematizacija uživanja mesa/klanja živali se zvrne sama vase; žival je instrumentalzirana za vprašanje »Kaj je umetnost in kje so njene meje.« Na podoben način deluje tudi performans Geometrija krvoločnosti (1998) Svena Stilinovića, ki je temeljil na instalaciji iz neona, kosti, krvi, aluminijastih okvirjev, stekla in mize, med katerim je avtor brusil nož, nato pa publiko postregel z mesom jagenjčka in kruhom. Z mnogo več občutljivosti za vprašanje živali klanje problematizira projekt Igorja Grubića Ali živali …?, serija fotografij opuščenih, izpraznjenih klavniških obratov, preko katerih so izpisana pomenljiva vprašanja, npr. Do animals know they are products? Izpraznjenost klavniških obratov – odsotnost ne-človeških »klavnih« živali – v ospredje potisne hladnost, preračunljivost in grozo dogajanja v klavnicah, obenem pa fotografije neposredno nagovarjajo širšo skupnost občinstva, s čemer klanje postane stvar celotne skupnosti, ne le posameznih skupin.

Ob Where is the line razstavljena instalacija Čreda.org (2005), podnaslovljena resničnostni šov, je »resničnostna oddaja« Siniše Labrovića, ki je trajala 12 dni, v njej je sodelovalo pet ovc, jagnje in oven. Občinstvo je lahko glasovalo, katere posameznice_ki naj ostanejo v oddaji in katere jo morajo zapustiti. Posameznice_ke, ki jih, potem ko so jih izločili, ni nihče odkupil/prevzel, so bile_i zaklane_i. Posameznica_k, ki je v oddaji zmagal_a, je za »nagrado« prejela življenje do naravne smrti. Podobno kot Where is the line tudi Čreda.org temelji na izkoriščanju – celo ubijanju – posameznic_kov ter jim ne pripozna inherentne vrednosti, obenem pa vključi še trgovanje z življenji. Obenem so bile_i realne_i posameznice_ki v tem primeru zlorabljene_i tudi kot simbol človeških sodelujočih v resničnostnih šovih kot »ovc« oz. lahko vodljive množice, kar ne-človeškim posameznicam_kom še tolikanj bolj odreka kakršnokoli inherentno vrednost ali individualnost. Na mesto simbolnega žival umesti tudi projekt Cigani in psi (2007) Zorana Todorovića, ki vzporedno predstavlja posnetke kamer, ki jih nosili ciganski otroci in psi na ulicah. Življenje psov – poznamo seveda tudi sintagmo »pasje življenje« – je mdr. uporabljeno za prevpraševanje odnosa do manjšinskih otrok; Je moralno, da ti otroci živijo kot navadni psi? Korak naprej je šel performans Olega Kulika, Pesjak (1996), kjer je avtor v znak zavračanja jezika kulture bival v pesjaku in se vedel kot pes – tu je žival prisotna zgolj in samo še na simbolni ravni, kot »divje« proti »kulturiziranemu« – seveda s spregledom, da je pes bržkone vrsta, ki je najbolj kulturizirana v skladu s človeško kulturo. Povsem drugače deluje instalacija Pasje življenje (2013) v avtorstvu Vladimirja Lebna & Ercigoj Art, ki jo sestavljajo tri vezene slike psov, ki se iz okolice Moskve s podzemno železnico vsak dan vozijo v mesto, kjer skušajo priti do hrane in klop, ki skupaj predstavljajo peron; slike temeljijo na resnični zgodbi o psih iz okolice Moskve in uspejo približati pasjo in človeško izkušnjo bivanja v Moskvi, pri čemer se uspešno izognejo temu, da bi psi kakorkoli privzeli simbolno funkcijo.

V isti red seveda sodi tudi performans Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki – rekonstrukcija (2006-2018), ki je slovenski kulturni sredini bržkone najbolj poznan; gre za rekonstrukcijo kultne predstave iz šestdesetih, v kateri so (na odru) zaklali kokoš. V MSUM je predvajan video, ki prikazuje odzive publike med glasovanjem, obenem pa je pred videoposnetkom postavljena tudi kletka s piščancem brojlerjem. Pupilija (vključno z rekonstrukcijo) je seveda problematična z istih vidikov kot poprej omenjena dela, toda zaradi razstavljanja žive živali je prav ta prispevek sprožil umetniško intervencijo v instalacijo; posameznici in posameznik so razstavljenega piščanca odtujile_i v intervenciji, ki so jo imenovale_i Rekonstrukcija: Sporočilo. V galeriji so pustile_i sporočilo, ki je intervencijo pojasnjevalo. Intervencija je bila medijsko prikrita, prvi piščanec je bil zamenjan z drugo posameznico_kom. V izjavi za javnost so v društvu ZaŽivali! v zvezi s tem opozarjale_i: »Posameznik je instrumentaliziran, njegova vrednost je enaka funkciji, ki jo opravlja. Če posameznik umanjka, bo nadomeščen, da bo kolesje lahko nemoteno teklo dalje, da bo razstava na ogled v svoji neokrnjeni obliki. Kajti to je tisto, kar sporočata molk in prikritje: pomembna je razstava, ne posamezno bitje, ne to bitje. Razmerja moči tako ostanejo neprevprašana, možnosti razklenitve hegemonega diskurza pa zaprte.« Omeniti morda velja, da je pri tej intervenciji problematično, da se jo naslovi kot »umetniško«, saj tako piščanec ne neha mdr. »služiti« umetniškemu namenu, toda mimo tega je seveda mogoče pripoznati, da je taka intervencija dejansko skušala storiti to, kar bi razstava – sodeč po konceptu – sama želela doseči: upor kapitalistični logiki (ki je na tem mestu dobro naslovljen – preseže goli označevalec), le da ji razstava sama tu zapada (piščanec je instrumentaliziran, tokrat pač kot umetniški eksponat). Intervenciji je sicer sledila še objava prispevka v Dnevniku (Maja Šučur), ki bolj ali manj povzema dogajanje, a ob članku je bil objavljen tudi »intervju« s »kokošjo Elizabeto« (gre za piščanca, ne za kokoš), ki z vidika s kritičnih animalističnih pristopov tudi problematičen. »Intervju« je pravzaprav serija vprašanj, ki jih novinarka »zastavlja« »kokoši«, a ji kokoš nanja »ne odgovarja«, v uvodu pa lahko preberemo: »Za mnenje o dogodku ter z njim povezanih tematikah smo kot enakovredno sogovornico prepoznali tudi kokoš Elizabeto, ki zdaj živi na Štajerskem. Žal ustreznega prevajalca za kokošji jezik nismo našli.« Uvod je seveda skrajnje ciničen: ali bi, če bi se pogovarjale_i s človeško posameznico_kom, pri kateri_em, bi obstajala jezikovna ovira, vseeno objavile_i svoja vprašanja in se pretvarjale_i, da nam ta oseba odgovarja? Bi to doumevale_i kot »enakovredno« obravnavo? Ta primer kaže na popolno negacijo komunikacijskih sredstev pri drugih vrstah in zanika možnost živalskega upora ali izražanja mnenja. Ravno na tem utišanju pa temelji izkoriščanje drugih vrst. Ne-človeške vrste nam z mimiko, kriki, begom, psihičnimi stiskami … sporočajo, kaj si mislijo o našem delovanju in razpolaganju z njimi. Cinično se pretvarjamo, da teh poskusov komunikacije ne vidimo. Enako je MSUM ravnal v odnosu do kritike, ki jo je bila razstava z intervencijo deležna. Moč odločanja presoja o tem, kaj je in česa ni.

Toda razstavljanje piščanca ni edini primer vključitve živih ne-človeških bitij v umetniška dela; 10. avgusta se je v Živalskem vrtu Ljubljana v sodelovanju z MSUM ob razstavi Nebeška bitja, ne človek ne žival odvila tudi delavnica Z živalmi iz oči v oči (Marko Pogačnik), katere namen je, kot je navedeno v opisu dogodka, »doživeti intuitivni stik s posameznimi živalmi v živalskem vrtu in pri tem doživeti živali kot nam bližnje sorodnice. Avtor je razvil različne oblike dojemanja živih bitij na tak način, da se človek poveže z njimi na ravni zavesti in njihovo posebnost doživi znotraj sebe.« Četudi to na prvi pogled morda zveni kot »prava smer«, ne moremo mimo dejstva, da so ne-človeške živali, razstavljene v »živalskih vrtovih«, objektivizirane (so razstavni eksponati), ki naj zabavajo, razvedrijo in »izobrazijo« (takšno znanje seveda ni in ne more biti nezaznamovano); iskanje »stika« z njimi ima velik potencial za cinizem in je predvsem potrošniško usmerjeno delovanje, ki naj funkcionira kot obrambni mehanizem za potrošnico_ka, ki v hiper-kapitalističnem svetu išče »stik z naravo« in »mir« – distanco od realij vsakdana v potrošniški družbi. Seveda taka akcija okvirjev kapitalistične družbe ne presega: ne-človeška žival, ki je razstavljena in objektivizirana, je že resurs (je vir zabave in ugodja), takšna akcija jo le še dodatno izkoristi in izžame: predstavlja naj prav tisto »naravo« in »divjost« pa tudi »lepoto«, »pristnost« in »mir«, ki smo jih z lastninjenjem in odvzemanjem svobode ter objektiviziranjem ukinili. Ne »pristen stik«, golo so-čustvovanje zadostuje, da lahko odkrijemo, da je edina pravična posledica kakršnegakoli »približevanja« drugi_emu lahko le nasprotovanje izkoriščanju. Povsem nezamisljivo je, da je ob tej delavnici, ki poteka v jasni korelaciji z Nebeškimi bitji, razstavljeno tudi sporočilo, ki ga je Jure Detela objavil po svoji akciji Akcija v živalskem vrtu (1975), akciji izpuščanja živali iz kletk (odvijala se je prav v živalskem vrtu v Ljubljani), s čemer je želel opozoriti na nesprejemljivost zapiranja bitij v kletke in jim dati možnost, da sama izberejo med ujetništvom in svobodo.

Na razstavi Nebeška bitja, ne človek ne žival idejno in konceptualno kot sveža izstopajo dela Maje Smrekar K-9_topologija: Hibridna družina (2016). Gre za serijo fotografij, na katerih avtorica nastopa še z eno človeško posameznico_kom in dvema psoma; skupaj tvorijo čezvrstno družinsko celico, ki prevprašuje tradicionalno zastavitev družine in razsredišči odnose med človeškimi in ne-človeškimi pripadniki_cami skupnosti. Delo je pomembno, ker je edino izmed del na razstavi, ki dejansko išče čezvrstni stik in predrugača pričakovane odnose (tudi npr. z »dojenjem« pasjega mladiča), kar pa se zdi nujno potrebni prvi korak, če naj z drugimi vrstami začnemo tvoriti skupnost – in se z njimi povezovati (tudi če ne v »uporu«).

Nebeška bitja, ne človek ne žival nimajo jasne idejne pozicije; na eni strani ponuja razstava plejado del, ki neposredno izkoristijo in istrumentalizirajo žival, po drugi strani pa projekte, kakršna je Hibridna družina in predstavitev Akcije v živalskem vrtu, ki se obračata k čezvrstnosti in ne vzpostavljata meje po liniji »človek« vs. »žival«. Razstava ne daje vtisa, da bi jo pripravljale osebe, ki poznajo ključne teoretske premisleke vprašanja živali ali ki bi do tematike čutile zadostno odgovornost; na razstavi se pojavijo dela, v katerih tako ali drugače nastopi žival.

Nujno je, da se vprašanje živali umesti v širše družbeno polje, enako nujno pa je tudi, da se to zgodi brez apropriacij ter z zadostno mero poznavanja in razumevanja tematike, predvsem pa z zavedanjem, da vsako delo, ki kakorkoli omeni ne-človeško žival, še ne prevprašuje odnosa, ki ga do nje gojimo.

 

 Razstava Nebeška bitja. Ne človek ne žival bo v MSUM na ogled do 4. novembra.