To je bila Zemlja, o kateri smo slišali, izdelana iz Kaosa in Stare Noči. Tu ni bilo sledu za vrtom človeka, temveč je bila zgolj nedotaknjena obla … Tvar, širna, silna … skale, drevesa, veter na naših licih! Čvrsta tla! Dejanski svet! Zdrava pamet! Stik! Stik! Henry David Thoreau, Gozdovi Maina
Zavijati z očmi nad ameriškimi pohodniki, ker jih večina ne ve kaj dosti (oziroma nič) o transcendentalistih, je po eni stani nekoliko oholo. Prvi spisi Emersona, Thoreauja in drugih transcendentalistov bodo vsak čas stari dvesto let. So neobičajna mešanica beletristike, verskega pisanja in filozofije. Velikokrat so nalašč napisani dvoumno. Z obilico ironije, ki je tako vezana na svoj čas, da jo je danes težko zaznati kot ironijo. S skritimi ključi, kot bi bilo pisanje namenjeno zgolj tistim, ki razumejo, in tistim, ki so se za razumevanje pripravljeni krepko potruditi.
A po drugi strani je vseeno čudno, da sem lahko o transcendentalistih kakšno rekel samo z Marnie in s Supertrampom. Kajti transcendentalisti so bili vendar tisti, ki so prvi postavili Ameriko na zemljevid svetovne misli. Bili so bistri in pokončni gospodje in gospe; med drugim so izumili pojem državljanske nepokorščine, brez katerega ne bi bilo ne Gandhija ne Kinga. In vsekakor so transcendentalisti še posebej aktualni prav na Apalačih: bistveno so prispevali k izoblikovanju ameriške ljubezni do divjine in skrajno dolgih poti po njej, brez njih bi danes v ZDA verjetno ostalo zelo malo divjine, Apalaške poti pa sploh ne bi bilo.
Transcendentalisti, če se moji pohodniki tega zavedajo ali ne, so tudi še kako vtisnjeni v njihovega ameriškega duha. Gotovo v veliki meri zato, ker so v svojih nazorih izhajali iz predpostavk, ki so jih do njihovega časa Američani že imeli za konstitutivno svoje: iz ideala svobodnega človeka, ki ga ne ovira družba ali kakšna vladajoča plast družbe; iz ideala neokrnjenih širjav novega sveta, ki pravzaprav omogočajo takšen svoboden individuum; in iz tradicije gorečih verskih prepričanj. Toda iz vsega tega so znali izhajati z obrati, ki so ideale napravili šele res idealne.
Kot na primer pri njihovi afirmaciji gorečih verskih prepričanj. Transcendentalisti so jih vsekakor imeli, kajti izhajali so iz skrajnega kalvinizma, kakšnega so s sabo prinesli njihovi predniki. Tako so se na primer odločno strinjali, da je vsemogočni in neskončni Bog človeka ustvaril po svoji podobi. Toda takšni afirmaciji sledi obrat: prav zato človek ne more biti propadlo bitje, venomer zaznamovano z izvirnim grehom, kot je trdila kalvinistična tradicija. Ravno nasprotno. Ker je Bog nedvomno dober, človek pa ustvarjen po njegovi podobi, zaključijo transcendentalisti, je v svojem izhodišču nujno dober tudi človek!
Že to je bila tedanjim mladim Američanom obenem ljuba in eksplozivna ideja: mladi so po eni strani lahko še naprej sledili ameriški tradiciji gorečega verovanja, lahko so bili dobri Američani, po drugi strani pa so se lahko uprli starim, in to v imenu pozitivnega videnja samih sebe. A transcendentalisti so imeli povedati še več lepega, ko so gorečo vero navezali na ideal svobodnega romantičnega individuuma in slednjega prek vere prignali do božanske skrajnosti: ker je bil človek ustvarjen po podobi Boga, je tudi človek bog, le da je človek seveda bog končnega, zemeljskega, za razliko od neskončnega, nebeškega Boga. In končno še navezava goreče vernega, božansko svobodnega individuuma na ideal neokrnjene narave: človek svoj božanski status prejema od Boga, če ima z njim stik prek neokrnjenega božjega stvarstva, prek nedotaknjene narave.
Takšni osnovi svoje teologije in filozofije so Thoreau, Emerson in drugi dodajali tudi kritiko sočasnosti, sveta zgodnje industrializacije: človek, tudi v ZDA, je spriden spričo obremenjujoče civilizacije in zamejujoče družbe, ki sta ga ločili od narave, s tem pa od Boga. Nič čudnega torej, da je bil človek po Emersonu takrat ‘bog v razvalinah’, ki je moral prek neokrnjene narave nujno spet vzpostaviti stik z neskončnim Bogom. Kot ga je na primer Thoreau, katerega uvodni citat priča o takšnem stiku!, ki ga je doživel na Katahdinu, sredi gozdov Maina. Na Apalačih.
In bistveno za Apalače: iz vsega tega seveda izhaja verski žar ameriškega naravovarstveništva; naravo je treba na vsak način ohraniti čim bolj nedotaknjeno. Bi brez takega izhodišča Apalači preživeli kot naravno okolje? Apalači, ki so ponekod le lučaj stran od velemest? Samo na atlantskih ravnicah vzhodno od Apalačev danes živi prek sto milijonov ljudi. Bi brez takšnih izhodišč preživeli Apalači, ki so polni najboljšega premoga? V deželi pragmatizma in oportunizma? Ni ravno zaradi stališč transcendentalistov Apalaška pot prav taka, kot je? Čimbolj neokrnjena, zgolj z bornimi bivaki, ne pa na primer z neprimerno udobnejšimi kočami, kakršnih smo vajeni v evropskih hribih? Niso zato razni predstavniki oblasti na Apalaški poti tako goreče vztrajni v svoji zahtevi, da za sabo ne pustiš nobene sledi, je zato nikdar ne pozabijo vsaj omeniti, kadar se srečaš z njimi? In še pomembneje: bi pot sploh obstajala, če ne bi bili transcendentalisti tako iskreni v svojem iskanju tistega stika?
Posebej Thoreauja se vsake toliko rad kdo loti z obtožbami, da je bil v resnici samo filistrski nakladač, ki je kao hodil v divjino, v resnici pa je bila ta divjina komaj kaj oddaljena od hiše njegove mame, ki ji je nosil prat perilo. Pred letom ali dvema je bilo mogoče celo v New Yorkerju prebrati na to temo celo tirado polresnic in izkrivljenih citatov, članek, ki je že kar v naslovu Thoreauju podelil titulo Pond Scum (žaljivka ‘Sluz z jezera’ aludira na Thoreaujevo najbolj znano delo, ki ga je napisal ob Walden Pondu). A dejstva so sledeča: Thoreau je bil vse prej kot filister, saj je prehodil precej več kot dolžino današnje Apalaške poti. Večino te velikanske kilometrine je napravil po divjini: po brezpotjih, brez sodobnih zemljevidov, brez kakšnih bivakov. Po resnični divjini. In pri osemnajstih se je okužil s tuberkulozo, zaradi katere je umrl že pri petinštiridesetih, tuberkulozo, ki precej oteži naporne pohode, bi rekel. A tako iskren je bil Thoreau v iskanju tistega stika.
In bistveno za Apalaško pot: stika ni iskal po zgledu romarjev, na nekem določenem svetem kraju, temveč ga je našel v širjavah neokrnjene narave. Torej ni hodil proti nekemu cilju, temveč je bila sama pot po divjini pravzaprav cilj (ja, pomemben vpliv na transcendentaliste je imela tudi vzhodnjaška versko-filozofska tradicija). In daljša kot je bila pot, bolje je bilo; na stotine kilometrov hoje po divjini je na stotine kilometrov stika z Bogom. Thoreau je torej Ameriki dal idejo poti – dolge, čim daljše, kar po divjini –, poti, kakršne ni bilo, poti, kakršne so začele nastajati šele pol stoletja po njegovi smrti, med prvimi tudi Apalaška. Ki gre ravno po tistih koncih, po katerih je najraje hodil Thoreau.
»V redu, samo … bi rekla, da tudi ti zdajle hodiš, ker iščeš stik z Bogom?« vprašam Marnie, ko se nekega večera zapleteva v pogovor o Thoreauju.
»Saj veš, da nisem ravno verna.«
»Se ti torej Thoreau zdi sploh še relevanten? Mislim, vsega tega – teh gozdov, te poti – brez njega ne bi bilo. Jasno. Ampak relevanten zate, zate osebno? Je?«
»Po mojem ja …«
»Ker nisi v osnovi propadlo, zlo bitje, temveč dobro?«
»Ah, ne vem, kaj bi s temi stvarmi, s človekom kot bogom končnega, s takimi rečmi. Bolj gre za to, da po mojem tukaj, na tej poti in gotovo tudi na kakšni drugi … da je res nekaj na tem stiku z naravo. Samo ne, da prek narave prideš do Boga, bolj po mojem spoznaš samega sebe … In jaz bi rada vedela, kdo zares sem.«
»Ne veš, kdo si?«
»Ne, pravzaprav ne. Mislim, jasno, prepričana sem, da sem to in to. Ampak: sem res?«
»A. Zeleni tunel.«
»Ja, zato sem tukaj. Zaradi Zelenega tunela.«
Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.
