Posvečeno spominu na gospo Nadeždo Kjovkarovo (r. Boškovo), rojeno v Vilni.
Mnogi, ki razmišljajo o medvojni Vilni, se spominjajo zgodb, ki so jih slišali, legend, slavnih imen, dogodkov. Kakšno podobo nam torej slikata naša domišljija in podzavest?
Po eni strani imamo (litovski) stereotip o ugrabljenem mestu – mestu mučenikov, mestu legendi, ki ga je treba obnoviti, predelati in čakati na trenutek, ko bo njegovo srce začelo utripati v sozvočju z njegovo domovino, od katere je ločeno. O, sladka dežela, kjer teče reka Šešupė, kjer teče reka Nemunas[1] …
Po drugi strani vidimo mesto, polno tradicij Adama Mickiewicza in Juliusza Słowackega[2] ter Konstantyja Ildefonsa Gałczyńskega[3], kamor študentje hitijo na univerzo Štefana Báthoryja[4], mladi Czesław Miłosz pa prispe na pouk v gimnazijo Sigismunda II. Avgusta in poljski orel visi nad oboki Vrat zore ali Ostre Brame, kot so jo poimenovali v poljščini, in po besedah vojvode (guvernerja) Bociańskega, mesto zaznamuje le duh »prave poljske polnosti in enotnosti«, brez kakršnihkoli narodnih manjšin in dvomov.
Prebivalci mesta so medtem živeli svoje normalna življenja. Večina jih je govorila poljsko ali jidiš, nekaj belorusko ali litovsko, nekateri pa rusko, obstajali pa so tudi drugi narodi in jeziki. Ni bilo zelo veliko mesto, bilo je samo šesto največje v medvojni Poljski, po številu prebivalcev (komaj 200.000 prebivalcev pred drugo svetovno vojno) pa je bilo manjše od Krakova, Poznanja, Lvova, Lodža in Varšave. Kljub kasneje razširjeni legendi mesto v kulturnem ali celo gospodarskem smislu ni bilo posebej pomembno. V bistvu bi ga lahko šteli za precej provincialno mesto. Nahajalo se je na skrajnem severovzhodu dežele in je bilo stisnjeno med »mrtvo« razmejitveno črto[5] z republiko Litvo na zahodu, mejo s Sovjetsko zvezo na vzhodu in ozkim odsekom meje z republiko Latvijo na severu.
Že pred prvo svetovno vojno je mesto slovelo po svojih kavarnah; ni jih bilo veliko, zaradi česar so skoraj vse ostale v spominu. Znan vodnik po mestu, ki je izšel leta 1923, avtorja prof. Juliusza Kłosa, vključuje šest najbolj priljubljenih kavarn in slaščičarn v mestu: Bronislaw (Wielka 34), Kazimierz Sztrall (Wielka 2), znan tudi kot Beli Sztrall, Boleslaw Sztrall (Mickiewicza 12), znan kot Zeleni Sztrall, in druga bližnja kavarna v lasti Kazimierza Sztralla (Mickiewicza 22), znana kot Rdeči Sztrall, Świtezianka (Mickiewicza 1) in kavarna Rudnickega (Trocka 1)[6].
Kavarna z verjetno najbolj nenavadno zgodbo, imenovana Jugosławia, se ni uvrstila na seznam.
*
Nekega zgodnjega turobnega spomladanskega jutra sem stal na peronu železniške postaje v Vilni in čakal na vlak iz Varšave (ja, takrat so še vozili in ta okoliščina bo skrbnemu bralcu omogočila, da bo razumel, koliko let nazaj se je to zgodilo). S tem vlakom sta prispeli dve gostji iz oddaljene države na jugu Evrope, države, o kateri takrat nisem vedel skoraj nič – starejša gospa in njena hči, približno mojih let. Potem sem prvič slišal zgodbo Jugosławie.
»Tukaj je bila naša kavarna – slaščičarna,« je preprosto povedala gospa Nadežda, ko smo se ustavili na Gediminovi aveniji blizu stavbe, označene s številko 2A, katere fasada je bila okrašena s figurami medvedkov, ki jedo čokolado.
Ta zgodba je res vredna romana ali filma. Vsebuje vse: osupljive balkanske gorske pokrajine, dolga potovanja z vlakom čez vso Evropo, ki si poskuša opomoči po prvi svetovni vojni, pogum in odločnost, komercialni uspeh in slavo, bele zasnežene zime in drsališče na Łukiszkim trgu, topla sončna poletja in piknike v parku Zakret, nato pa spet dolga potovanja z vlakom po vsej uničeni Evropi nazaj proti jugu, do Jugoslavije. In na koncu hrepenenje in spomini.
*
Rapolas Mackonis (1900–1982), prebivalec medvojne Vilne, se v svoji knjigi Od kavarne do kavarne (1994) spominja Jugosławie:
»Na aveniji A. Mickiewicza, poleg gledališča Lutnia, je bila kavarna Jugosławia, ki so jo ustanovili Srbi[7], ki so prišli v Vilno. Vsi natakarji so bili visoki, lepi temnolasi moški.«
Tudi drugi spomini na takratno Vilno kažejo, da je bila Jugosławia še posebej znana po turški kavi in makedonski bozi – rahlo fermentirani pijači iz koruze, prosa ali pšenice, ki se je postregla ohlajena. To poceni osvežilno pijačo so imeli še posebej radi študentje bližnje univerze Štefana Báthoryja.
Kako to, da se je v medvojnem obdobju v Vilni pojavila Jugosławia?
Zdravko Boškov, Makedonec, državljan tedanje Kraljevine Jugoslavije, je prišel v mesto in najverjetneje kupil kavarno, ki je prej pripadala Izraelu Bunimowiczu, prebivalcu Vilne, ki se je nahajala na osrednji ulici v mestu, imenovani po velikem pesniku Adamu Mickiewiczu, v bližini Katedralnega trga. Pred prvo svetovno vojno se je ta kavarna imenovala Victoria, Izrael Bunimowicz pa je bil ob koncu 19. stoletja premožen poslovnež in človekoljub. Ob koncu 19. stoletja je v Vilni ustanovil dobro delujočo tovarno čokolade in kavarno. Leta 1914 je bila tovarna v velikem požaru uničena in zaradi vojne ni bila obnovljena.
Kot mi je povedala Sonja Kjovkarovska-Andreevska, hči gospe Nadežde in vnukinja Zdravka, se je njen dedek v Vilni pojavil po naključju. Družinska legenda pravi, da je naprej želel odprti kavarno v Odesi in je bil celo pripravljen potovati v to mesto na obali Črnega morja, a je na poti na vlaku srečal judovskega potnika »iz Rusije«, ki mu je svetoval, naj raje gre v Vilno, saj tam primanjkuje dobrih kavarn v »dunajskem slogu«.
»Tam na severu vam bo šlo dobro,« je verjetno rekel potnik, ki ga je Zdravko srečal, »tam bo vaša lepa južnjaška ponudba zelo uspela. Če boste odločni, boste dosegli svoj cilj in boste uspešni,« je dejal.
Morda je prav on predlagal, da se Zdravko obrne na Bunimowicza, možno pa je tudi, da je Zdravko prišel v Vilno brez kakršnih koli povezav in po naključju našel priložnost za začetek novega posla v kraju, kjer je pred vojno delovala Victoria. V tem smislu je tudi zanimivo, da so se, ko so Zdravkova žena Sofija in njegova brata kasneje prišli v Vilno, vsi nastanili v hiši v Veliki Pohulanki (danes J. Basanavičiaus g. 17); dobro znano je, da je na tej ulici Bunimowicz živel že pred prvo svetovno vojno, zato je verjetno, da bi, če bi kavarno prodal družini Boškovov, lahko prodal (ali najel) tudi hišo, ki jo je imel v Pohulanki.
Kdaj natančno je Zdravko prispel v Vilno, ni znano. Potovalni vodnik Juliusza Kłosa o Vilni, ki je izšel leta 1923, med najbolj znanimi mestnimi kavarnami še ne omenja Jugosławie. Vsekakor je bila v poznih 20-ih Jugosławia že odprta.
»Moj dedek Zdravko je bil pogumen in energičen človek, ki se ni bal izzivov,« mi je rekla Sonja, »tako kot moja babica Sofija. Doma je bila iz vasi Gari v gorah regije Reka v zahodni Makedoniji. Tamkajšnji ljudje so sledili običajem svojih prednikov, predstavljali zelo tradicionalno skupnost, bili pripeti na zemljo, vendar je večina odraslih moških zaradi revščine in gospodarskih težav ponavadi odšla služit denar v tujino. Imenovali so jih pečalbari[8], njihove zgodbe o osamljenosti in domotožju pa so bistvo makedonske folklore tistega časa – na primer znameniti ljudski ples Teškoto[9] ali številne žalostne ljudske pesmi, posvečene tej temi. Moja babica je bila takrat prva ženska v vasi, ki je odšla v tujino. Bila je močna in pogumna. V Vilno je prišla s starejšo hčerko Eleno, ko je bila stara le približno dvajset let. Takšno potovanje se je takrat zdelo nepredstavljivo za njene vrstnice iz njene rodne vasi,« dodaja Sonja.
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je posel makedonskih bratov – Atanasa, Aleksandra in Zdravka – cvetel in uspeval, kavarno so v velikem številu obiskovali tako prebivalci kot gostje mesta, bila je eden izmed priljubljenih družabnih krajev v mestu, na zemljevidu medvojne Vilne je bil obisk Jugosławie nujen, zlasti za tiste, ki so se imeli za višjo družbo.
Leta 1933 se je v Vilni Zdravku in Sofiji rodila hči. To je bil njun tretji otrok – punčka, ki je dobila ime Nadja. Deklica je imela že dve starejši sestri, Eleno in Vero, in bila je krščena v pravoslavni katedrali Marijinega vnebovzetja v Vilni, ki se nahaja na slikovitem kraju na bregovih majhne reke Vilnia. V njenem poljskem rojstnem listu je zapis Nadzieja Boszkówna, kar se piše z dekliškim zaključkom –ówna, značilnim za takratno poljščino, v skladu s tradicijo, ki je bila takrat še razširjena in je po drugi svetovni vojni na Poljskem izginila. Nadja je odraščala v poznem medvojnem obdobju, obiskovala poljsko osnovno šolo in vse otroške spomine ohranila za vse življenje.
*
Bila je nedelja, zato se njen oče po tradicionalni sveti maši v cerkvi sv. Konstantina in sv. Mihaila v Pohulanki odpravi na sprehod in jo odpelje na promenado po glavni ulici v mestu, ki nosi ime Adama Mickiewicza. Med potjo vedno obiščejo svojo slaščičarno, kjer odrasli razpravljajo o resnih zadevah.
Končno je čas, da prestopi prag kraljestva sladkarij, kjer se bodo visoki, lepi natakarji nasmehnili in ponudili mali gospodični nevidne čudeže – piškote, čokoladice, sladkarije, sladoled.
Oh, tisti čudoviti popoldanski trenutki. Danes je bilo ravno tako zlato popoldne, ki se je utapljalo v soncu. Kljub lahkemu hladu je pomlad vse bolj drzno dvignila glavo in nekaj vesele luči je zasijalo skozi oblake, ta pa je srca mimoidočih napolnila z nebrzdanim in težko razumljivim veseljem – prav dobrodošla sprememba po dolgi in temni severni zimi.
Obiskovalcev v veliki, prostorni dvonadstropni kavarni ni manjkalo. Spodaj na stopničkah je glasbenik tiho in veselo igral žitno kavo s cikorijo, balkansko kavo, dunajsko kavo, piškotke, različne sladkarije in druge dobrote, po katerih je bila Jugosławia znana po vsej Vilni in morda tudi širše. To je bila Jugosławia, slaščičarna, ki so jo ustanovili trije bratje, ki jih je usoda pripeljala iz daljne Makedonije v mesto na bregovih reki Vilija[10].
Nadja je odraščala v bogati družini, obkrožena z ljubeznijo in pozornostjo bližnjih. Družina Boškovov je takrat pripadala eliti Vilne, aktivno je sodelovala v družbenem življenju mesta, omenjeni so bili v lokalnih časopisih.
Živeli so v čudoviti zgodovinski hiši v Veliki Pohulanki, tik ob cerkvi sv. Konstantina in sv. Mihaila, ki so jo obiskovali ob pravoslavnih bogoslužjih. V bližini, malo navzdol, je bilo znamenito Gledališče na Pohulanki, ki ga je ob premierah obiskovala celotna družina. Slovesno je sedela v loži na drugem nivoju in vpijala edinstveno vzdušje, ki ga lahko občutimo samo v starih gledališčih. Poletja pa je družina preživela v obsežnem parku, imenovanem Zakręt, polnem skrivnostnih senc in grap, kjer so se meščani odpravljali na sprehode, organizirali piknike ali najemali čolne in se odpravljali na izlete po reki do kraja Verkiai na severno-vzhodnem obrobju mesta, takrat imenovanega Werki, kjer so bili peščena plaža, vodni mlin in palača s parkom na hribu. Pozimi so se otroci sankali z bližnjega Pohulanki hriba, znanega kot Góra Bouffałłowa. Deklica s svojimi sestrami in guvernanto se je pogosto odpravila na drsališče pod hribom, na Łukiszkim trgu – potem ko so hiteli po Mickiewiczovi ulici, da so se lahko pogreli v družinski slaščičarni, so včasih na poti obiskali tudi slavno veleblagovnico bratov Jabłkowskih. To je bila resnična jama skušnjave za otroke in najstnike.
Pozimi so bili priljubljeni tudi izleti s konjskimi vpregami po ulicah Vilne ali celo vožnja s sanmi. Med temi potovanji je Nadio vedno spremljal zvest prijatelj – pes pasme samojed, imenovan Puszek, kar v poljščini pomeni puhast.
*
To je moj poskus, da bi si predstavljal spomine gospe Nadežde Kjovkarove na otroštvo v medvojni Vilni. Žal ni pustila zapiskov. O okoliščinah, zaradi katerih je morala njena družina zapustiti mesto, je povedala malo, skoraj nič.
»Hitler je napadel Poljsko in kmalu je na naša vrata potrkala tudi druga svetovna vojna. Začelo se je preganjanje Judov, med judovskimi otroki v Vilni sem imela veliko prijateljev, nekateri so izginili pred mojimi očmi. Vedeli smo, da če ostanemo v mestu, smo lahko v nevarnosti, zato se je družina odločila, da se vrne v Jugoslavijo, v upanju, da Hitler ne bo tako kmalu napadel Balkana,« je povedala gospa Nadežda.
Veliko podrobnosti o potovanju nazaj v Jugoslavijo ni želela povedati, je pa povedala, da je bila pot dolga, težka in polna nevarnosti, saj je družini večkrat grozila izguba vsega premoženja, ki so ga nosili s seboj, in celo življenja. Nekateri spomini s tistega potovanja – na primer bivanje na Madžarskem ali v Novem Sadu – so bili izjemno boleči in tragični. Gospa Nadežda je omenila le priljubljeno čudovito lutko, ki ji jo je podaril oče – o njej je že dolgo sanjala in ji je bila zelo všeč. Spominja se, kako žalostna je bila, ko so ji jo sovjetski vojaki vzeli.
Sonja mi je kasneje povedala, da so stari starši v tej lutki skrivali družinske dragocenosti. »Moja mama mi je nekoč povedala, da je njihova ruska služkinja, ki je tudi sama svetovala mojim starim staršem, naj denar skrijejo v lutko, nato te podatke med nadzorom vlaka na meji izdala sovjetskim vojakom.«
Edina stvar, o kateri je gospa Nadežda rada govorila, je bila kavarna – še vedno se spominjam, kako so se ji posvetile oči, ko je govorila o Jugosławii.
Bila je zelo elegantna in razkošna kavarna. Bila je več kot le kavarna – vse je bilo natančno premišljeno, do potankosti. Notranjost obeh nadstropij je bila zasnovana tako, da so obiskovalci lahko uporabljali tudi skupni prostor, v katerem se je predvajala glasba, vzdušje pa je bilo res vznemirljivo, po potrebi pa je bilo mogoče najti tudi prostor za miren pogovor. Notranji slog je združil tradicijo najboljših avstro-ogrskih kavarn z malce takšnega orientalskega ali južnjaškega pridiha, tako da so se obiskovalci lahko počutili kot v najboljših kavarnah v Budimpešti in ali celo v Istanbulu. »Še vedno se spominjam klavirske glasbe v kavarni. Čudovit občutek.«
Ko govori o Jugosławii, gospa Nadežda zasanjano zapre oči in se nasmehne.
*
Slavni makedonski pesnik Konstantin Miladinov velja za prvega ustvarjalca lirske poezije v makedonskem jeziku. Rodil se je leta 1830 v Strugi in svoje kratko življenje (umrl je pri dvaintridesetih letih) posvetil študiju slovanskih jezikov.
Najbolj znano Miladinovo delo, ki velja za nekakšen manifest makedonske ljubezni do domovine, je njegova pesem T’ga za jug (Tožba za jugom).
Kje bi dobil si orlovska krila, da bi me v kraje naše nosila!
Enkrat še skoznje bi hotel stopiti, videti Kukuš[11], v Carigrad iti,
videti ali sonce tam takšno kakor v teh krajih svita se mračno!
Če kakor tukaj sonce tam sine, z nebesa mračno vsega zmrači me,
tisti hip stopim po daljni poti drugi usodi in krajem naproti,
kjer sonce svetu svetlo zašije, nočno nebo vse zvezde odkrije.
Miladinov je to pesem napisal, ko je živel v Rusiji, kjer je v Moskvi študiral slovansko filologijo.
S temi besedami je želel izraziti vse hrepenenje po svoji domovini – sončni južni deželi, izgubljeni Arkadiji, ki je bila v njegovih mislih popolno nasprotje ostre, hladne severne Rusije, o kateri je zapisal:
Tod je vse mračno, mrak vse pokriva
v vsak kot megla zaleže se siva
mraz in snegovi, dima oblaki
burja in veter, led pod koraki
kamor z očesom sežeš – megleno
v mislih tema je, v srcu ledeno
Kot edini izhod iz te situacije pesnik vsaj v mislih vidi takojšen pobeg v rodno deželo:
Ne, tu ne morem nič več sedeti,
v oknu v ledeno cvetje strmeti!
Dajte, da vzamem orlovska krila,
da bi me v kraje naše nosila!
Enkrat še skoznje bi hotel stopiti,
Videti Ohrid, v Strugo oditi.[12]
Miladinov je umrl leta 1862 v Istanbulu, sedem let kasneje kot Adam Mickiewicz, ki je zadnja leta svojega življenja preživel tudi v mestu blizu Bosporja in umrl leta 1855.
Pesem T’ga za jug naj bi bila napisana leta 1856.
*
Med potovanji po Balkanu in državah nekdanje Jugoslavije sem imel priložnost večkrat obiskati domovino Konstantina Miladinova – njegove »naše kraje«.
Ohridsko jezero – gledano iz mest Ohrid in Struga – je zagotovo praznik tako za oči kot za srce, to moramo priznati. Je čudovito, veliko, veličastno jezero z osupljivo kristalno čisto vodo, obdano z gozdnatimi gorami in visokimi zasneženimi vrhovi. Še posebej lepa panorama jezera se odpre od tam, kjer stoji starodavna bizantinska cerkev, imenovana Sveti Jovan Kaneo; zdi se, da je bila zgrajena na skalnatem griču nad vodo z edinim namenom, da bi od tam občudovali razglede na jezero. Ali pa z nasprotne, južne obale jezera, kjer stoji samostan sv. Nauma, ki leži tik ob meji z Albanijo, po vrtovih katerega se ponosno sprehajajo pavi, pa ob stenah cerkve, katere izvor je povezan z imenom enega od učencev Cirila in Metoda, lahko občudujete zasnežene vrhove bližnjega masiva Galičica na desni ali skrivnostno bližnjo albansko obalo na levi, potopljeno v lahkotno meglo, ki se dviga iz jezera.
Verjetno bi težko našli dve bolj različni evropski mesti, kot sta Skopje in Vilna. Edini podobnosti sta število prebivalstva (uradno jih je v Skopju nekoliko več kot v Vilni) in reka, ki teče sredi vsakega mesta.
Ko grem po najstarejšem preživelem mostu čez reko Vardar – ki se imenuje Kamen Most in ločuje stari del mesta od sodobnejšega središča – ugotavljam, da je tu z željo in domišljijo mogoče najti nekaj analogij z medvojno Vilno.
Uporabljam svojo domišljijo in, prepeljan v trideseta leta, stopim na Zeleni most čez reko Vilijo (Neris) proti takratni Zygmuntowski ulici in Katedralnemu trgu, za seboj pa puščam večinoma arhaična in arhitekturno nevšečna predmestja na drugi strani reke, kot je Śnipiszki (Šnipiškės). Podoben občutek je, ko grem mimo Kamnitega mostu čez reko Vardar iz okrožja, imenovanega čaršija, polnega starih majhnih hiš in vzvišenega osmanskega duha, ki na drugi strani reke sreča moderno Skopje.
Tako kot predmestja Rybaki in Derewnictwo v Vilni niso preživela ali pa kot Śnipiszki oziroma današnja Šnipiškės ni več povezana z lesenimi hišami, temveč s steklenimi nebotičniki, se je podobna metamorfoza zgodila tudi v današnjem Skopju, čeprav na drugi strani reke. Čaršija je v bistvu ostala takšna, kot bi si jo lahko predstavljali v času prve medvojne Jugoslavije. Vendar pa se je središče mesta na južnem bregu reke Vardar spremenilo skoraj do neprepoznavnosti. Potres leta 1963 ga je skoraj popolnoma uničil in zgradili so stavbe večinoma v slogu, značilnem za takratno jugoslovansko arhitekturo, imenovano socialistični brutalizem.
Večino takrat postavljenih stavb je projektiral svetovno znani japonski arhitekt Kenzō Tange , kar je bil poseben izraz japonske solidarnosti z mestom, ki ga je prizadel potres, a tudi drugi arhitekti so tam pustili svoje sledi – med njih in nekateri poljski. Trdne, a mračne stavbe so morale prenesti morebitne sunke v tej negotovi potresni coni. Vendar se je v zadnjem desetletju ta del mesta spet spremenil skoraj do neprepoznavnosti, tokrat ne zaradi seizmologije, ampak v skladu z ambicioznim vladnim projektom, imenovanim Skopje 2014, katerega namen je bil posodobiti in izboljšati podobo mesta. To je bil precej drzen poskus zgradbam izpred nekaj desetletij dati nekatere značilnosti starodavne makedonske arhitekture. Sodobni arhitekti so obrazu mestnega jedra dali zanimive in svojevrstne oblike, ki predstavljajo nenavadno mešanico domnevne antike in baroka. Tu so posuti še številni spomeniki, nekateri med njimi precej veliki, kar prispeva k celotni mešanici.
V samem središču, ob reki na trgu Makedonije (Ploštad Makedonija) pred Kamnitim mostom sva v eni od kavarn v senci ogromnega spomenika sedela skupaj s Sonjo Kjovkarovsko-Andreevsko in se pogovarjala o Vilni.
Kljub pozni jeseni je bil vroč, vsaj v našem severnjaškim smislu, in sončen dan. Sončna očala so bila prej nuja kot muha, zato so sprehajalci zelo cenili svežino bližnjega vodnjaka, enega od elementov spomenika.
Spomenik se sicer uradno imenuje Jahač, neuradno pa vsi vedo, da prikazuje Aleksandra Velikega. Skulpture levov po obodu bazena okrogle fontane na dnu spomenika bruhajo curek vode iz čeljusti, od ulice Makedonije – glavne mestne promenade, ki teče od trga Makedonije do ostankov nekdanje železniške postaje, uničene s potresom leta 1963 – pa do številnih kavarn in restavracij – nad mesto počasi pada prijeten, topel oranžni večer.
Sonja govori o svojem srečnem otroštvu v Jugoslaviji, prijetnih potovanjih na plaže Jadranskega morja in Ohridskega jezera ter me sprašuje o Vilni. Skupaj se spominjamo gospe Nadežde. Je morda še kaj povedala iz svojih spominov na otroštvo v Vilni?
Ne veliko. Sonja se spominja, kako je mama govorila o družinskem hišnem ljubljenčku, psu samojedu, ki ga je klicala Puszek – in se nasmehne. Povedala je še, da je nekje v bližini njihovega doma v Pohulanki rastla češnja, na katero je majhna Nadja rada plezala, kar je jezilo njeno mamo Sofijo.
»Veš,« je rekla Sonja in se za trenutek ustavila, »zelo rada je imela poezijo Adama Mickiewicza. V zadnjih letih svojega življenja je brala in recitirala njegove pesmi v poljščini. Vedno je imela pri sebi zbirko Mickiewiczovih pesmi in celo prevedla je nekaj njegovih verzov v makedonščino.«
Poskušam si predstavljati zvok morda najbolj znanih Adamovih verzov v makedonščini, začenši z njegovo najbolj znano, imenovano Gospod Tadej.
Na tem mestu, na trgu Makedonije, v samem središču Skopja, ob pogledu na Jahača, Kamniti most čez Vardar za njim, belo stavbo Arheološkega muzeja na drugi strani reke, okrašeno s starodavnim portikom, timpanonom in stebriščem z veselo vihrajočimi makedonskimi zastavami, se zdi, da je Litva tako daleč kot nenavadne sanje. Tako kot misli na čudno mesto daleč na severu, stisnjeno med gozdove in divja grmovja, z ostanki gradu s stolpom na hribu ob reki in z obilico baročnih katoliških cerkva, judovskih sinagog in nekaj pravoslavnih cerkva, mesta, ki se ga spominjajo s tako čudnimi imeni, kot so Antokol, Sołtaniszki, Altarja, Popławy, Łukiszki, Góra Bouffałowa in Wilcza Łapa.
Литванија, мојата татковина!
Ти си како здравјето!
Колку треба да те цени,
открива само оноj, коj те изгубил.[13]
Po vrnitvi družine v Jugoslavijo je Nadežda Boškova (po poroki Kjovkarova) preživela drugo svetovno vojno, diplomirala na dekliški gimnaziji v Skopju in nato študirala medicino na Stomatološki fakulteti Univerze v Beogradu, kjer je doktorirala iz zobozdravstva. Nato je pridobila naziv profesorice, njena znanstvena dejavnost pa je bila povezana z univerzo Cirila in Metoda v Skopju, kjer je izvajala številne sodobne metode ortodontskega zdravljenja, bila je cenjena sodelavka in ljubljena sorodnica in prijateljica.
Gospa Nadežda je umrla leta 2015 v Skopju.
V stavbi, kjer je v medvojnem obdobju delovala znamenita kavarna Jugosławia, je danes trgovina s čevlji, imenovana – nomen est omen – Danija (Danska). Medvedki, ki imajo v tacah čokoladice, še vedno slovesno gledajo mimoidoče na Gediminovi aveniji.
[1]Kur bėga Šešupė, kur Nemunas teka, tai mūsų tėvynė, graži Lietuva (lit.: Kjer teče Šešupė, kjer teče Nemunas, tam je naša domovina, lepa Litva) – začetek priljubljene pesmi Jonasa Mačiulisa ( 1862-1932), litovskega pesnika, bolj znanega kot Maironis, trenutno spada v kanon litovske poezije; Šešupė – reka v osrednji Litvi, Nemunas – glavna litovska reka, ki prečka državo od jugovzhoda proti zahodu proti Baltskemu morju.
[2] Juliusz Słowacki (4. september 1809 – 3. april 1849) je bil poljski romantični pesnik. Velja za enega od »treh bardov« poljske književnosti, za glavno osebnost v obdobju poljske romantike in za očeta moderne poljske drame. Njegova dela pogosto vsebujejo elemente slovanskih poganskih tradicij, poljske zgodovine, mistike in orientalizma. Njegov slog vključuje uporabo neologizmov in ironije. Njegova glavna zvrst je bila drama, pisal pa je tudi liriko. Njegova najbolj znana dela so drame Kordian in Balladyna ter pesmi Beniowski, Testament mój in Anhelli. Njegovo ime nosi Narodno gledališče v Krakovu.
[3] Konstanty Ildefons Gałczyński (23. januar 1905 – 6. december 1953) je bil poljski pesnik. Znan je po »paradramatičnih« absurdnih šaljivih risbah gledališča Zelena gos (Teatrzyk »Zielona gęś«).
[4] Uradno ime univerze v Vilni v medvojnem obdobju, ko je mesto pripadalo Poljski. Poljski kralj in veliki vojvoda Litve Štefan Báthory je s svojim odlokom leta 1579 v Vilni ustanovil akademijo, ki je kasneje postala univerza.
[5] Tako se je uradno imenovala mejna črta med Poljsko in Litvo v obdobju 1922–1938, saj je Litva ni priznala kot uradne meje. Državi v medvojnem obdobju nista imeli diplomatskih odnosov, tako kot drugih odnosov ne, vsaj do leta 1938.
[6] Juliusz Kłos, Wilno. Przewodnik Krajoznawczy, 1923 (s. 253).
[7]Mackonis lastnike Jugosławie napačno imenuje Srbi, verjetno zato, ker so prihajali iz Kraljevine Jugoslavije, ki se je do leta 1929 uradno imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
[8]Pečalbari (Печалбари) je tudi naslov znane gledališke igre slovitega makedonskega pisatelja in dramatika Antona Panova (1906–1967), ki je bila prvič uprizorjena leta 1936 v Skopju.
[9]Teškoto (Тешкото) je ples, ki velja za enega najlepših in najtežjih makedonskih ljudskih plesov. Prihaja z območja pogorja Galičnik v severozahodni Makedoniji. Ples je bil navdih za številne umetnike, na primer pesnika Błažeta Koneskega (pesem Teškoto) ali skladatelja Todorja Skalovskega (zborovska skladba Makedonsko oro).
[10]Reka v Vilni. Poljaki jo imenujo Wilia, Litovci pa – Vilija (zgodovinsko) ali (bolj pogosto in sodobno) Neris.
[11]Mesto v sodobni severni Grčiji – Κιλκίς (Kilkis), v makedonščini (in bolgarščini) tradicionalno imenovano Kukuš (Кукуш).
[12]Slovenski prevod – Veno Taufer
[13]O, Litva! Domovina! Ti si kakor zdravje!
Kako te ceniti je treba, prav spoznal je,
kdor te je zgubil. (Adam Mickiewicz, Gospod Tadej (Pan Tadeusz)
