Torschlusspanik

Torschlusspanik (nemško); paničen strah, da bo kaj odločilnega zamujenega

 

Ko danes pijem svoj mélange, kot bi mu rekli Dunajčani, ali preprosto cappuccino, kot bi ga poimenoval natakar, zdolgočasen turistov, na sončen dan ob Ljubljanici, se začnem spraševati, kaj sploh je tujina? Kaj so mi dala vsa ta leta zdoma, vsi razpakirani in nerazpakirani kovčki, letalske vozovnice, pogovori, joki, prepričevanja same sebe (in drugih), da je to, kar delam, prav … Je to, da poznaš preprosto več kot eno besedo v več kot enem jeziku (za skoraj isto vrsto kave)? Ne, se odločim in nagnem mélange do konca.

Leto dni po vrnitvi iz tujine se mi zdi tujina samo še meglica na sicer sončen dan. Čutiš jo in veš, da bo tam še celo jutro, a preden se dobro zbudiš in začutiš prve znake svojega mélangea v žilah, se razblini in zdi se, kot da je bil vse samo privid. Ampak dnevi in jutra so dolgi in morda ne jutri, morda čez teden ali dva, se zopet pojavi in me dohiti v mislih. Tujina je že zdavnaj prešla v moj DNK in s tem spoznanjem dobi naenkrat vsako doživetje od sedaj naprej novo perspektivo.

Nekaj časa imaš v tujini občutek, da samo ti sprejemaš (težke) življenjske odločitve. Tvoji prijatelji in prijateljice iz gimnazije vrtijo kolesje časa, kot da je družabna igra – tukaj začneš, mečeš kocke, kakšno leto se premikaš po plošči hitreje (in kakšno počasneje), in ko se leto nagiba h koncu – no ja, pa ponovimo vse od začetka. Tujina ne deluje tako – edina predvidljiva stvar tam je, da ni nič predvidljivega. Priložnosti prihajajo še hitreje kot odhajajo in neprestano imaš občutek, da se komaj držiš nad vodo. Torschlusspanik je ena nemških besed, ki ne poznajo prevoda in ki je ne bom nikoli pozabila. Dobesedno bi to pomenilo Tor (vrata), Schluss (konec) in Panik (panika) – paniko pred zaprtjem vrat. Avstrijci pravijo, da verjetno izvira še iz časov, ko so se mestna vrata zapirala ob polnoči, da so meščane zaščitila pred vsiljivci in divjimi živalmi. Danes pa ta beseda skriva strah naše generacije – anksiozen, klavstrofobičen občutek, da se ti bodo možnosti in priložnosti izmuznile. Da boš zamudil čoln. Da nimaš dovolj časa, da dosežeš vse svoje cilje. Da se boš nekega dne zbudil z občutkom, da boš, če ne ukrepaš prav kmalu, zamudil edino priložnost, da se kadarkoli počutiš izpopolnjenega.

Mogoče je to naša generacija. Milenijci razmišljamo drugače, bolj globalno, pravijo. Želimo spremeniti svet in pustiti pečat, ne pa delati zgolj za preživetje – in to nas žene. Ne delamo za plačo, delamo 24 ur na dan in želimo doseči ta Selbstverwirklichung, o katerem je razpredal že Wilde.

Ampak kaj me je tujina zares naučila? Da vse to bo. Pride. Je morda že ali je bilo vseskozi tu in se tega nisem zavedala. Da se nekje in nekomu metamorfoze dogajajo hitreje. Pa kaj zato? Vrata se ne zapirajo (več) ob polnoči. V tujini ali v domovini imam priložnosti – vseh verjetno ne bom uspela zaužiti. Vendar me je tujina naučila tistega bistvenega – ko sedaj stojim pred odločitvami, se vprašam – se odločam jaz ali se odločitve sprejemajo namesto mene? Seveda me te odločitve, kot vsakega drugega, paralizirajo, saj nihče ne ve, kam se podaja in kako bo tam. Seveda je težko sprejeti odločitev, saj veš, da boš moral z njo živeti vsaj še nekaj časa. Vendar sem se naučila pomiriti glasove v glavi, ki začenjajo z “what if …” – dve najbolj nezreli, samodestruktivni besedi, kar jih je, tudi če sta izrečeni samo v glavi. Dojeti, da ni napačnih odločitev – da te bodo tvoje odločitve peljale ravno tja, kjer moraš v tistem trenutku biti, in te naučile ravno tisto lekcijo, ki jo takrat potrebuješ.
Ter da obstaja ogromna moč v zavedanju, da ničesar ne počneš za nekoga drugega, temveč zase. Zase, nase, vase. Jaz, jaz, jaz. Ter da se, preden spakiraš za na pot, podaš tudi na pošteno pot introspekcije …

Potem se nekega dne zbudiš, naj bo to doma ali v tujini, in lahko v miru spiješ mélange. Ali cappuccino. In ni več strahu pred zaprtimi vrati …