AirBeletrina - Tom in Jerry. Risanka vaše in naše mladosti.
Kolumna 25. 5. 2020

Tom in Jerry. Risanka vaše in naše mladosti.

No, naše prav gotovo. Za vašo ne vem. Ker je bil marsikdo od vas že deležen pedagoško in vzgojno korektnih risank. Ki so risanko Tom in Jerry že izključevale. Kot otrokom škodljivo ipd. Zato se vam morda ni storilo milo ob novici, da je kultna risanka Tom in Jerry praznovala 80-letnico. Kot se je to storilo meni. Danes število tistih, ki sploh še poznajo Toma in Jerryja, upada. Med nekaterimi mojimi študenti je že enaka nič.

Kar pomeni, da je pedagoško in vzgojno čistunstvo doseglo svoj cilj. Risanka Tom in Jerry je žrtev tega čistunstva. Čistunstva, ki je bilo sicer mišljeno dobronamerno. Ki pa zato, ker ni razumelo konteksta, ni doseglo cilja. Ampak kontraučinek. Risanka Tom in Jerry je postala kriminalizirana, ker naj bi razširjala nasilje in povečevala toleranco do nasilnih praks, saj naj bi se otroci, ki so to in tovrstne risanke gledali, začeli navduševati nad nasiljem. Saj naj bi jim nasilje, ki ga je Tom zganjal nad Jerryjem – Tom je bil namreč, kot nekateri še veste, zlobni maček, ki je skušal na vse načine pokončati miš Jerryja –, postalo normalno. Celo simpatično. Ali vsaj znosno.

A moram povedati, da se v praksi, vsaj kolikor se spomnim, ni dogajalo nič takšnega. Kolikor se spomnim, smo se namreč vsi identificirali z Jerryjem. Torej z žrtvijo Tomovega nasilja. Vsi smo navijali zanj. Da bi mu ušel. Da bi ga prinesel okoli. In še drugače preživel Tomove zlobnosti. Ki jih je seveda vedno znova preživel. Drugače bi se serija risank Tom in Jerry ne mogla nadaljevati.

Povedano kaže, da pedagoško in vzgojno čistunstvo očitno ni imelo prav glede tega, kakšen učinek je imelo na nas otroke gledanje Toma in Jerryja. Zmota čistunov izvira iz poenostavljene teorije razumevanja otroka in njegove vzgoje, po kateri je otrok to, kar vanj vtisne okolje. Ta »teorija odtisa«, ki so jo v novejši zahodni misli uvedli razsvetljenci – v najbolj znani različici tabule rase John Locke –, namreč meni, da je otrok to, kar z njim počnemo. Če bo torej gledal nasilne risanke, bo nasilen. Če bodo starši do njega nasilni, bo prav tako nasilen. Če se bo pretepal z vrstniki, bo nasilen. In tako dalje. In čeprav seveda ne gre zanikati pomena okolja na razvoj otroka, kot tudi ne pomena posnemanja praks, ki jih otrok v okolju vidi, je tisto, kar gre pri tej poenostavljeni teoriji čistunstva v izgubo, dejstvo, da otrok ni, vsaj ne v starosti, ko lahko gleda risanke in jih razume, preprosti odtis okolja. Otrok namreč s strani okolja pridobljene vsebine na sebi lasten način predela. In od tega, kako jih predela, je odvisen učinek vsebine, ki jo je dobil iz okolja. Lahko je takšen. Ali povsem drugačen. Odvisno od otrokove libidinalne ekonomije.  

Zato smo lahko gledali Toma in Jerryja, in to pri nas ni razvijalo nasilja. Ampak sočutje. Empatijo. Solidarnost do šibkejšega. Skratka lastnosti, ki so bile povezane z zavračanjem nasilja. In z upiranjem tistim, ki nasilje vršijo.

Ker je pedagoško in vzgojno čistunstvo ostalo zaslepljeno tako za teoretično resnico, da otrok ni preprosti odtis okolja, kot tudi za praktične učinke gledanja Toma in Jerryja, je v dobronamerni skrbi za pravilen razvoj otrok izoblikovalo osnovo za kriminalizacijo in posledično ukinitev vseh risank, ki vsebujejo nasilje. Tudi Toma in Jerryja. Po njenem mnenju je treba vse agresivne prakse, vzore in izkušnje iz otrokovega okolja izbrisati. Potem bomo dobili visoko socialne, empatične, kooperativne in tovariške otroke. Ki bodo odrasli v prav tako tovariške, empatične, solidarne in socialne ljudi. Tako je sklepala že Meadova, ko je proučevala Arapeše. In nato zagovarjala prenos njihovih vzgojnih praks na Zahod. In tako so sklepali tudi pedagoški in vzgojni čistuni.

A žal je šlo za napačno sklepanje. Zahod je namreč dokazal, da otroci, ki so jim bile prihranjene nasilne risanke in vsakršne druge izkušnje z nasiljem, praviloma niso zrasli v posameznike, za katere so značilni empatija, tovarištvo, sodelovanje in druge visoko socialne veščine in prakse. Ampak so, nasprotno, zrasli v posameznike, za katere je značilna odsotnost socialnih veščin. Ki drugih sploh ne vidijo kot ljudi. Ampak kot stvari za doseganje svojih ciljev. Ki so brezobzirni. Ki na poti do svojega cilja pohodijo vse in vsakogar, ki so mu napoti. Ki mislijo le nase. Nase. Nase. In nase. Skratka, kot rezultat zahodnega pedagoškega in vzgojnega čistunstva smo na Zahodu dobili neoliberalnega posameznika. Ki ga pooseblja Ameriški psiho.

Ukinitev Toma in Jerryja torej ni obrodila pričakovanih rezultatov. Danes, ob 80-letnici risanke, lahko celo trdimo, da bi bilo za otroke nadvse koristno, če bi to risanko spet uvedli v otroški program. Otroci danes gledajo risanke o tem, kdo je prijatelj. Kaj je žirafa. In kje so Havaji.  Skratka, risanke jih na vse kriplje izobražujejo. Nikakor pa pri njih ne razvijajo identifikacije s podrejenimi. In preganjanimi. Občutka za pravičnost. Možnosti identifikacije s tistimi, ki so vladani. Tega, da razlikujejo, kaj je – socialno gledano – prava stran. Torej Jerry. In kaj je napačna stran. Torej Tom. Kaj je slabo ravnanje z drugimi. Spet Tom. In tudi ne omogočajo, da bi otroci doživeli satisfakcijo, če je tisti, ki grobo vlada, zato da bi dosegel svoj cilj (torej Tom), premagan s strani njemu podrejenega (torej Jerryja). Teh socialnih veščin, ki jih je risanka Tom in Jerry tako uspešno razvijala pri nas, njenih malih gledalcih, današnje risanke ne razvijajo več. One le informirajo.

Je pa seveda jasno tudi, zakaj so socialne veščine, ki jih je razvijala risanka Tom in Jerry, danes nezaželene. Ne zaradi agresivnosti. Te se današnji otroci v oblikah in količinah, ki jima Tom in Jerry ne moreta niti zdaleč parirati, učijo in jo dnevno prakticirajo preko računalniških igric. Zoper te nihče ne naredi nič. Toma in Jerryja torej očitno ni bilo treba prepovedati zaradi agresivnih vsebin. Ampak zaradi tega, ker je bila ta risanka univerzalno priljubljena lekcija o socialni pravičnosti. In lekcij o socialni pravičnosti danes ni več. Danes so prepovedane.