Tisto se prebuja. Vedno znova

Prizor iz filma Tisto (r. Andy Muschietti, 2017)

V Derryju je danes mirno. Pravzaprav je spokojno že vrsto let. Predolgo, da bi bili spomini živi. Ljudje hodijo po vnaprej začrtanih opravkih, kot da včeraj ne obstaja, lažejo, ljubijo, svetohlinijo, praznujejo in pri tem nevede pomagajo, da mreža grozljivih dogodkov, vraščena v derryjevska tla, ostane nedotaknjena. S tem se hrani mesto. Pri tem se napaja tisto, ki izkorišča najšibkejše, da bi postalo še močnejše. Nelagodje neslišno vibrira za vsakim nasmeškom, stiskom rok, potlačenim otroštvom. Tu se vse zgodi in nato vse potihne.

In danes je tu resnično tiho. Lahko bi rekli, da že skoraj preveč. Če se v mestnem središču s klopce, nad katero bdi plastični kip drvarskega velikana Paula Bunyana, ozremo naokoli, mimo sodobne stavbe javne knjižnice do Pušče, skozi katero si stoletno pot lenobno utira potok Kenduskeag, bi lahko zaključili, da gre za zaspano mesto. In imeli bi prav. Derry – oziroma tisto, kar je bilo tu že veliko, veliko prej – spi. Za zdaj.

Derry je bil. Derry je. Derry bo.

Pred več tisoč leti, ko v teh koncih še ni bilo sledi o ljudeh, se je Tisto zažrlo v zemljo in potuhnilo, dokler se tu v 18. stoletju niso znašli prvi naseljenci in ustanovili Derry. Tisto se je zbudilo. Sestradano. In zaželelo si je prav posebne hrane. Otroški strah, v svoji prvinski nedolžnosti in čistosti, je v dveh, treh letih ugrabitev, umorov in izginotij zagotovil dovolj hranil, da je Tisto lahko zaspalo za naslednjih 27 let. In življenje se je nadaljevalo. Spomini so zbledeli. Groza se je preselila v podtalje (nezavedno). V zakotni del zavesti, da se je dalo živeti naprej. Vse dokler se cikel z nekaj malih odstopanj ni ponovil. Tisto je živelo. Tisto živi. Tisto bo živelo.

Derry v ameriški zvezni državi Maine je – tako kot Castle Rock in Jerusalem's Lot – fiktivno mesto, ki služi kot družbeno platno številnim Kingovim romanom, novelam in kratkim zgodbam. Toda čeprav so zgodbe polne volkodlakov, vampirjev, podivjanih strojev, zakletih hotelov, celo vesoljcev, pa je med stranmi – tam, kjer ni besed – dovolj prostora, da si lahko dovoliš videti še kaj več. Kingov svet je razvejan in prepleten kot derryjevska kanalizacija – navzven te privabi s pisanimi baloni, sladkimi besedami in obljubami, ki se prisesajo na znani občutek, toda če si upaš spustiti v njegovo drobovje, tja, kjer zaboli veliko bolj kot klovnovi čekani, ugotoviš, da je mučna resnica veliko bližje domačemu pragu. Travma, tako družbena kot intimna, je vseprisotna. In čeprav poskušaš pozabiti, te nekaj vedno povleče nazaj. Kot luknja v zobu, v katero venomer drezaš z jezikom.

Kingov Tisto je veliko več od klovna, ki od izida knjige leta 1986 do miniserije leta 1990 ter na koncu tudi dvodelnega filma sedemindvajset (!) let pozneje ob pamet in živce spravlja vedno nove in nove generacije bralcev ter gledalcev. Zgodba, ki se razteza čez slabih 1400 strani, ne izolira zgolj ene stvari, ki nas plaši, ampak zaobjame tisto, kar vsi nosimo v sebi in se stara z nami. Pogosto nič kaj žlahtno. Vsi poznamo strah, ki se iz bolj neposredne oblike v mladih letih prelevi v nekaj precej bolj zapletenega in nerazumljivega v odrasli dobi, ko nas – ne glede na to, kako uspešni, slavni in bogati smo – pogosto dohiti občutek praznine, osamljenosti ali tesnobe. Otroštva je nepreklicno konec, toda strahovi – zdaj poglobljeni, ponotranjeni, dolgo potlačeni – so še vedno tu. Nadgrajeni, obogateni, v svoji nerazumljeni trdovratnosti še toliko bolj hromeči.

Strahovi, ki vzniknejo v srhljivo rednih intervalih, tako kot Tisto, so neločljivo vpeti v vzorce, ki nas zaznamujejo v otroštvu. Naj bo to dominantna mati, ki s pretirano skrbjo za zdravje duševno pohabi sina do te mere, da lažen občutek varnosti pozneje najde v ženi, ki je na las podobna materi, ali nasilni oče, ki z nepričakovanimi plohami udarcev prevzgaja in pripravlja hčer na poznejšega partnerja s sila podobnimi tendencami ponižujočega podrejanja. Takšne vzorce je najtežje razstaviti in jih oblikovati po meri, da je življenje znosno, saj zgodaj zarežejo globoko v tisto našo bit, ki je tako neločljivo povezana z družbo. Družbo, ki je tako glasna v tem, kaj je prav in kaj narobe, toda tako molčeča, ko je treba kaj spremeniti. V vzorce je ujet Derry. Žrtve teh vzorcev so posamezniki. Ljudje pozabljajo. Odplaknejo. Nato čez čas vse skupaj tako silovito izbruhne. Na drugem koncu. Ko je za marsikaj že prepozno.

Tisto je zgodba, ki nagovarja vse, saj v svoji osnovi govori o izgubljeni nedolžnosti otroštva, polnem lahkovernega in zaslepljenega prepričanja v nezmotljivost odraslih ter lahkotne in pozneje tako želene vere v dobro, ki se z leti in staranjem izgubi. King nezlomljivo moč postavlja v roke otrok, ki že od mojstrsko izpeljane novele The Body naprej vedo, da je pot naprej možna le tako, da stopijo skupaj in svoje strahove združijo v nekaj, kar je v tistem trenutku videti večno, pa vendarle, kot ugotovijo pozneje, na robu v odraslost, tako minljivo. Kajti z leti se pozabi in sčasoma se vezi razrahljajo do te mere, da vsak ostane sam s strahovi, ki naposled dobijo bolj človeški obraz, srhljivejši od klovna. Strahovi, skriti globlje od kanalov, v katerih lebdijo izgubljene duše.

V Derryju je danes mirno. Toda že jutri bo lahko drugače.

 

 

Tisto je pred poletjem v prevodu Marka Košana izšlo pri Beletrini. Knjigo lahko naročite tu.