Tuje je tisti razred srhljivega, ki vodi nazaj k nečemu od nekdaj znanemu, kar je bilo nekoč zelo domače.
Sigmund Freud, Tuje
Ko sem včeraj v eni homogeniziranih stlouiških pivnic v polmraku spremljala, kako je HBO premierno predstavil Atomic Homefront – dokumentarec o odlagališču jedrskih odpadkov, ki so nastali kot stranski (pravzaprav bistveni, a to je že druga zgodba) proizvod projekta Manhattan, nato pa po urah malomarne nočne vožnje pristali na severnem robu predmestji naše provincialne metropole, sem se nehote spomnila na to, kako sem slab mesec pred tem na letalu pogledala novo inkarnacijo kultnega romana Stephena Kinga Tisto.
Če nikdar niste videli nobenega ameriškega predmestja v živo, ste gotovo morali videti katero od njegovih upodobitev: normirane montažne hišice ležijo mehko pogreznjene v precizno pokošeno trato, pogled z letala bi lahko razkril geometrično razporeditev cest in privozov, pogled iz mimovozečega karavana deklico na rožnatem kolesu s pomožnimi kolesci in dvema zlatima čopkoma nad vsakim ušesom, spetima z rožnatima elastikama. Čeprav je poldne in bi kmetovalski entuziasti zmajevali z glavo, da to gotovo ne more biti dobro za rastline, mehanični škropilec nekje ritmično zaliva zelenico. Kot v pesmi Krisa Kristoffersona veje vonj po pečenem piščancu. Nedelja je. Vse je tako, kot mora biti. Le da so sosedinemu psičku po prsnem košu spet začele rasti tiste nerazložljive bule. In da moževa sestrična, ko previdno zapre vrata v kopalnico, s svoje razgrete glave previdno sname lasuljo, da bi se popraskala. Raka ima. In tisti kuža tudi. In poštarjev sin. In njegova punca, le da tega še ne ve. Predmestje se imenuje Coldwater creek. Ni daleč. Vem, pri katerem odcepu obvoznice je treba zaviti, da prideš do tja. Tam sem kupila rabljen kavč iz zgodnjih šestdesetih. Mogoče je tudi ta radioaktiven.
Kdor je kdaj bral Freudovo izvajanje o Hoffmanovem Peskarju, ki ga je iz Das Unheimliche nemogoče elegantno prevesti v katerokoli razpoložljivo slovensko besedo, se bo verjetno spomnil, da je tuje, tisto, kar je srhljivega na srhljivem, vedno domače, ki nam je odreklo svojo domačnost, razpoka v infrastrukturi našega pripadanja, ki je razkrila, da v svetu, ki mu gospodari smrt, po definiciji nič ne pripada. Na to zev so morali trčiti prebivalci Coldwater Creeka, ko so ugotovili, da sedijo na kupu slabo skladiščenih jedrskih odpadkov in jim tega, ko so kupovali svoje montažne hiše in v dvorišča pred njimi zasajali jablane, nihče ni omenil. Njihov dom je nenadoma nepričakovano razprl svoje čeljusti in začel hlastati po njihovih življenjih. Družbena pogodba, za katero so, ne da bi sploh vedeli, da kaj takega kot družbena pogodba obstaja, samodejno predpostavljali, da jih veže v skupnost in zagotavlja zaščito, se je izkazala za ničelno. Oblast jim je lagala. Narava jim je lagala. Fasade so jim lagale. Robert Miller, ki je zložil glasbo za Atomic Homefront, je dobro uganil sentiment – res so se znašli v epizodi Dosjejev X.
Nekaj na odnosu med človekom in krajem, ki ga naseljuje, kar je lastno grozljivki kot žanru, je globoko zvezano z načinom, na katerega svojo celino naseljujejo prav ti, zelo specifični predmestni Američani, ki sami sebi nikdar ne bodo rekli Evro-Američani, čeprav bi o tem lahko vsaj razmislili. David Putner, ki je konec devetdesetih pomagal sourediti zbirko esejev Fantomska branja, ki se je je prijel podnaslov H geografiji gotskega romana, je v svojem uvodniku pripomnil, da je predstava o konsistentni gotski geografiji sama po sebi protislovje in da gotski roman s svojimi stopnicami, ki se izgubljajo v neskončnost, in hodniki, ki vodijo od nikoder nikamor, služi ravno izzivanju ideje o tem, da lahko svetu zagospodarimo z zemljevidom, da je vse, kar potrebujemo za to, da bi lahko obvladovali neobvladljivo resničnost, to, da jo skrčimo na razmerja po meri naše pameti. A bolj kot razmišljamo o ameriški grozljivki kot žanru in načinu življenja, bolj se mi zdi, da je njeno jedro prav presečišče neuskladljive želje po tem, da bi bili, kjer smo, varno umeščeni in grožnje, ki jo prinaša potlačitev, ki jo moramo opraviti za to, da bi v svojo umeščenost lahko verjeli.
Zato je med infrastrukturo Coldwater Creeka in Derrya, kot ga ponuja Tisto Stephena Kinga, nekakšna tuja, domača, unheimlich strukturna podrobnost. Morda Tistega niste niti gledali niti brali, zato zgolj na kratko: prebivalce (še najrajši otroke) majhnega mesteca v Mainu bolj ali manj ubija kanalizacija. Ta k nam sicer prihaja v slaboumni podobi krvoločnega klovna, a saj niti ni važno. Kar je važno, je, da je Derry mesto, ki ga bodo pokopale njegove potlačitve, (komaj še) živeč dokaz, da se ničemur nelagodnemu ne da izogniti tako, da to preprosto odmislimo. Niti spolnemu nadlegovanju, niti genocidu nad lokalnim prebivalstvom, niti kupu jedrskih odpadkov.
Kdor je kdaj živel v ameriški hiši in, predvsem, kdor je kdaj živel v ameriški hiši na območjih, izpostavljenim silovitim vetrovom, orkanom in tornadom, bo vedel, o čem govorim, ko govorim, kako ohlapno se ameriška infrastruktura oklepa tal, v katera je zasidrana. In kdor je kdaj prisluhnil govoru kateregakoli ameriškega državnika, bo vedel, v kako ostrem nesoglasju je ta ohlapnost z ideološkimi zagotovili, da je prisotnosti Američanov, takih, kot danes so, na tleh, na katerih danes živijo, nekaj zgodovinsko nujnega. Morda se motim, a ko so včeraj luči v dvorani razkrile zbegane obraze lokalnih hipsterjev, se mi je za trenutek zazdelo, da mora biti to neskladje tisto, iz katerega se rojeva Tisto.
