Tista prekleta beseda "ampak"

Kristian Novak. Fotografija: Mirko Cvjetko

Tretji roman hrvaškega avtorja Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši (2016, slovenski prevod Đurđa Strsoglavec, Beletrina, 2020), ki povzema naslov pesmi Ljuba Alićića, nosi pečat protislovnosti; recimo temu kar protislovnost gnusa, ki ga na Zahodu gojimo ne samo do Romov, pač pa do marginalcev vseh vrst, hkrati pošastnega čara in sprijenega užitka, ki sta izvor cele palete stereotipov. V Romih in romskih stvareh, ki se znajdejo v središču tega romana reke, čeprav ga je v žanrskem smislu moč brati na različne načine, od mešanice grozljivke do psihološke drame in še marsičesa, številni razbirajo dve slepeči sili; recimo da glino, ki se je je umetnik komaj dotaknil, zdaj spet fantastično žival, če povzamemo po enem od vodilnih teoretikov postkolonialne teorije Achille Mbembeju, vedno pa obredno, metamorfno, heterogeno in grozečo figuro, ki bi se lahko razlila v nizu eksplozij in se v tem romanu, ki ima zaradi svoje kompleksnosti vsekakor potencial, da prenese večkratna branja, da se tudi razlije v nizu eksplozij, tako v jezikovnem smislu, saj imamo opravka s pravimi miselnimi biseri, kot v tematskem smislu, pri čemer je ključno, da pisatelj vzpostavlja mikro pogled na opisovano in da je torej opravil ogromno raziskovalnega dela.

Ko se znajdeš na napačni strani besede 

Prav ta kipeči sončni in senčni pol, v katerem suženj ali pa recimo Drugi v vlogi Roma (Novak sicer uporablja besedo Cigan in tudi sicer junaki o sebi razmišljajo kot o Ciganih in ne kot o Romih, pojasnjeno je tudi, zakaj) zaseda ključno mesto, lepo ponazarja razmišljanje Medžimurke Milene, ločene štiridesetletnice, ki je po krivici pravkar izgubila službo in se zaljubila v mladega Roma Sandija. Zvečer, ko Sandi odide, Milena sedi ob oknu in posluša turbofolk komade. »Ampak če dobro pomisliš, je v tem nekaj, kar te zaskeli v trebuhu. /…/ nekaj toplega in znanega, neko srhljivo dno.« Toda tovrstno razmišljanje je le uvertura v neko drugo spoznanje. Ko Milena analizira verze Alićićeve pesmi, češ da je ni zbodla beseda Cigan, tudi beseda najlepši ne, pač pa tista beseda vmes, tista prekleta beseda »ampak«, vsiljivka, zla beseda, ki nima kaj iskati v stavku o ljudeh, posebej če se znajdeš na napačni strani te besede, razume status Romov v današnjosti. Sandija na primer od vsega dobrega in lepega, tako Milena, ločuje ta beseda, ki pravi, da si »tega« ne zaslužijo povsem in da v svojem jedru skrivajo nasprotje.

Milena v tem najintimnejšem trenutku torej sama sebi prizna status Romov. Konkretno Sandija različni akterji v tem romanu vidijo na različne načine in verjetno je ravno ta večperspektivična zavest, skupaj s figuralno pisavo, ki je preplet prekrižanih zank, tista, ki dela roman tako kompleksen, malodane vrtoglav, ves čas na meji med razkrojem in razpršitvijo. Oportunistični Plančić, piarovec zagrebške policije, Sandija na primer vidi kot »žrtev institucij, ki malemu človeku ne dovolijo, da bi zaslužil, in ga silijo čez mejo zakona,« Milena pa ga vidi kot osvobojenega posameznika, ki, posebej v drugem delu romana, privzema položaj vračajoče se prikazni. Tako v metaforičnem kot dobesednem smislu, saj to »preobražanje skozi uničenje«, ki smo mu priča, podeljuje pomen za prihodnost. Milena se na primer odloči, da hoče videti, »kako je na njegovi strani tega prekletega »ampak«, četudi bi tam ostala za vedno. Ženska, ki je prestopila stran, čeprav jo je na nek način tudi moški (predpogoj za to je, da nista tipična predstavnika svojih skupnosti in da potemtakem iz svojih skupnosti bežita) ustvarjata tisto, kar kritiki tako radi imenujejo ljubezenska zgodba, čeprav je stik Sandija in Milene seveda veliko več kot samo to.

»Nočna ekonomija«

Zanimivo je, da je roman, ki je pisan onkraj polja politične korektnosti in tudi onkraj stereotipnih podob o na primer Romih, pa tudi o migrantih, ki se utrujeni in zmaličeni znajdevajo na evropskih obrežjih, takšen primer je Nuzat, Kurd iz Mosula, ki beži pred nevarnostjo in išče (boljše) življenje, razdeljen na dva pola; če imamo na eni strani marginalce, katerih dejavnost je vezana na »nočno ekonomijo«, kot pravi eden od pripovedovalcev, vredno pet milijard evrov, imamo na drugi »dnevno« dejavnost evropske skupnosti, ki se kaže v vsem svoju hladu in hipokriziji. Novak roman osredišči okoli »nočne ekonomije«, ki je povezana z mnogoterostjo in presežkom. V tej ekonomiji je tisto, kar imenujemo realno, razpršeno in eliptično, bežno in gibljivo, v svojem bistvu, če se spet navežem na Mbembeja, pa dvoumno. Realno je iz več plasti, več ploskev, več ovojev. In če predpostavimo, da realno lahko zapopademo le po koščkih, začasno, s pomočjo mnogoterih ravni (kar se kaže tudi na način mnogoterih narativnih tokov), bi bilo roman smiselno brati kot južno-slovansko verzijo postkolonialnosti. To pomeni, da Novak regionalne teme in tokove, ki jih seveda kontekstualizira, spravlja v literarni mainstream.

 Novak je že v svojem drugem romanu Črna mati zemla (2013), ki je navdihnil slovenskega režiserja Roka Bička, da se je po njegovi predlogi lotil celovečernega filma, izpostavil medžimursko okolje. Ta zanj, kot je poudaril v intervjuju za Delo (maj, 2016) ni prostor nostalgije, pač pa »prostor temačnih in globoko v podzavest potlačenih spominov.« Njegov junak v drugem romanu je prekril »grde« spomine iz otroštva z izmišljenimi zgodbami, kasneje pa se spušča v raziskovanje svoje zgodovine in identitete. Še ena dvojnost, ki se pojavlja pri Novaku, in sicer tako v prejšnjem kot v tem romanu, ki prav tako izčrpava medžimursko temo, ter na ta način kaže, da je velike zgodbe mogoče pisati na geografskih obrobjih, je, da junaki, ne glede na to, do kolikšne mere so individualizirani, vedno nosijo tudi svojo zgodovinsko in družbeno identiteto. Pisatelj v omenjenem intervjuju ugotavlja, da je to zvezano z Medžimurjem, ki je zaznamovan z državnimi, kulturnimi in človeškimi mejami, pa tudi z nasprotjem med vidnim in skritim, prav tako pomembno pa je, da pisatelj, ne glede na to, s kako kolumnistično-komentatorskimi toni obarva določene pasuse pripovedi, išče presežek realnega.

Poskus definicije statusa resničnosti

Ta presežek realnega lahko dosežejo le tisti in tiste, ki so obdarjeni z izjemnimi sposobnostmi. V romanu Cigan, ampak najlepši imamo opravka s celo vrsto stranskih likov, ki jih glavni pripovedovalci priklicujejo, ličejo, postavljajo vzdolž bežne in eliptične, cikcakaste črte (mestoma je zaradi kajkavskega narečja, ki je v slovenskem prevodu prevedeno v prekmurščino tudi težko določiti govorca in s tem tudi poslušalca), ki je zdaj zaobljena, zdaj koničasta. Zdi se, da pisatelj v tem dialektičnem odnosu med pripovedovalci in poslušalci skuša definirati tudi status resničnosti. Srečanje z realnim je lahko samo fragmentarno, nasekano, minljivo, sestavljeno iz nesoglasij in nesporazumov. Ali kot pravi Milena Sandijevi materi, za katero ne vemo, ali sploh razume njeno pripoved: »Si boš že zložila sliko v glavi. Nisem imela pojma. /…/. Lahko mi verjameš, lahko si misliš, da je vse laž.« To ne izključuje dejstva, da življenje ne bi moglo biti spektakel, gledališče, dramaturgija. Sploh v smislu medijskega potvarjanja resničnosti; nenazadnje Novakov roman povzema medijskega blišč in bedo, predvsem ko pride do poročanja o migrantih in drugih evropskih marginalcev.

 Življenje je sestavljeno iz vozlov

Ko že mislimo, da je Novakovo besedilo prenasičeno, da mestoma preveč detajlno razvozlava realno in njegove interpretacije, glede na to, ali se dogaja na površini stvari ali tik pod njo, se dva glavna narativna tokova stakneta. Spoznamo, da je življenje skrivnost in da je konec koncev sestavljeno iz vozlov. Je rezultat montaže (v dobesednem smislu, saj si je roman zlahka predstavljati kot televizijsko serijo) skrivnih in tudi očitnih stvari, sklopa naključih, ki ga podpiše in dopolni smrt; več smrti, zaradi katerih je roman moč brati kot kriminalko, čeprav je smrt tu smiselno razbirati ne toliko v »akcijskem«, pač v »vznikajočem« smislu. Smrt v tem romanu ima recimo temu utemeljitveni status. Brez nje ne bi bilo mogoče zaključiti romana, predvsem pa junaki ne bi mogli priti do svojih spoznanj. Nuzat na pripoved katerega dobesedno čakamo in je mešanica aktivnega iskalca, ki prostora varnosti nikoli ne doseže, ter hkrati premišljevalca, ki nam ob avtentičnem opisu prostora, ki ga je zapustil, ponuja še zunanji pogled na našo današnjost in tukajšnjost, razume, da se smrt kot povzetek ne umešča samo na konec življenja. Z Nuzadom dobimo uvid v neko posebno skrivnost življenja; gre za lik, ki je zmožen posebne jasnovidnosti in recimo, da se je z njeno pomočjo zmožen izzogniti nevarnosti razpršitve in izsušitve živega, ki grozi tistim, ki do njega gojijo pokroviteljski odnos.

Kljub brutalnostim, ki jih ugledamo v tem romanu, ki nam jih Novak da gledati, pri čemer je ključno tudi spoznanje, da strah pred drugim in drugostjo ne prihaja vedno le od zunaj, pač pa se skriva predvsem v nas samih (to sugerirajo tudi naslovi posamičnih poglavij), je to roman, ki v sebi nosi nekakšno kipenje, vznik, morda celo vedrino. Ali to prihaja iz avtorjeve zmožnosti, da nam pogled o dani situaciji omogoči z druge plati in perspektive, pri čemer ključno vlogo odigrajo tudi izjemno živi dialogi, ali pa to izhaja s soočenja dveh instanc, svojevrstne mešanice realnega in onstranskega (ali celo podzemskega), naj ostane odprto. Hrvaški Stephen King, kot imenujejo Novaka, nam kaže – na način mnogoterosti in spremenljivosti – skoraj neomejene zmožnosti polimoformizma, ki je še toliko bolj intrigantno, ker se dogaja v polju stikanja kultur in civilizacij, s čimer kreira nov svet in priložnosti za novo prihodnost. S tem nam kaže, kako je mogoče pridobiti moč in splesti tesne odnose med lastno vitalno silo in drugimi verigami sil, ki so vedno umeščene drugam, onstran površinega vidnega. Danes krilati lev, jutri otožna ljubimka ali ciganska deklica s kosom kruha v roki, katere nasmeh prodajajo v televizijskem oglasu.

Kristian Novak bo nastopil v Cankarjevem domu 2. marca ob 20. uri. 

Knjigo Cigan, ampak najlepši lahko kupite na tej povezavi.