Gostje, četrta kratkoprozna zbirka argentinske pisateljice Silvine Ocampo, ki je v izvirniku prvič izšla leta 1961, je prva in za zdaj edina avtoričina v slovenščino prevedena knjiga (prevod Veronika Rot). Avtorica je bila že za časa svojega življenja prepoznana kot nenavadna, zelo svojstvena in temačna; do njenega pisanja je bil dobršen del bralstva in strokovne publike kritičen, krog njenih privrženk_cev je bil ozek; celo njena sestra, Victoria Ocampo, prav tako pisateljica, je bila do njenega dela prej kritična kot ne.
Zbirka Gostje prinaša štiriinštirideset kratkih zgodb, v katerih avtorica slogovno, tematsko, atmosferično in motivno sledi vzorcem, ki jih je začrtala že v svojih prejšnjih zbirkah (Pozabljeno potovanje, Irenina avtobiografija, Bes in druge zgodbe). Tematsko se zbirka tako giba od ljubosumja, vprašanja spola, otroške seksualnosti, metamorfoz, krutosti, maščevalnosti in norosti pa vse do fantazmatskosti.
Pogosto so liki zbirke (pa tudi opusa Silvine Ocampo obče) otroci, še zlasti deklice; navadno nekoliko introvertirane, inteligentne, tihe, navidezno sramežljive, a obenem tudi okrutne, trmaste, samovoljne, manipulativne, maščevalne. Deklica v zgodbi Bikova hči se tako maščuje s pomočjo vuduja, deklica v zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal pa spremeni svojo vzgojiteljico v mačko. Ob deklicah se kot liki pogosto pojavljajo ljubosumne ženske in osebe, ki se gibajo po tanki meji med specifičnim dojemanjem realnosti, zasanjanostjo, udejanjanjem ali poosebljanjem domišljijskih vizij drugih oseb, norosti in nadrealističnosti; večini likov je lastna določena stopnja okrutnosti, nepriljudnosti, brezbrižnosti in muhavosti; zlasti ljubosumje in maščevalnost sta čustvi, ki osebe v teh kratkih zgodbah pogosto privedeta do neobičajnih, pogosto tudi okrutnih dejanj; v zgodbi Pokora moški s pomočjo kanarčkov, ki se naučijo prenašati in zabadati v telo iglice, potopljene v živčni strup, tako oslepi prijatelja, ki se je zaljubil v njegovo ženo, kot tudi samega sebe; ženska v zgodbi Celestina umre, ker ji povedo nekaj dobrih novic (sadistično je namreč vselej uživala v slabih novicah), ženska v zgodbi Amelia Cicuta pa namerno vzredi in ubije mačka, da bi z njegovim mesom zastrupila moškega, ki se je z mačkami prehranjeval. Prav tako se v zgodbah pogosto pojavljajo liki, ki jih v dejanjih vodi ljubosumje v romantičnih odnosih; le-to je na neolepšan način prikazano kot integralen del medosebnih razmerij; pogosto vodi v okrutna in iracionalna vedenja in vendarle je v njih nekaj občega; ljubosumje je v svet teh kratkih zgodb umeščeno kot čustvo, ki ga lahko doživlja kdorkoli in ni manj človeško ali manj običajno od drugih.
Zbirka ima izrazito močno, zelo temačno, tesnobno, zatohlo atmosfero, ki jo določa poudarjeno singularno dojemanje stvarnosti s strani pripovedovalk_cev v zgodbah, ki jo morda najbolj točno izriše nemški izraz das Unheimlich. Pripovedi so umeščene v okolje in vzdušje, ki je pogosto močno neprijetno, nelagodno ali tesnobno; dihati ne pušča niti literarnim osebam niti bralstvu.
Tudi raba podčrtaja pri izrazu »pripovedovalke_ci« je v primeru te zbirke posebej utemeljena, saj pripovedovalke_ci in tudi liki večkrat prehajajo med različnimi spoli; zanimiv je recimo primer mačka z ženskim imenom Blanquita Simara, ki spregovori skozi usta svoje skrbnice, in sicer z glasom, ki mu ni mogoče določiti spola. Zbirka teži k spolni nezaznamovanosti; spol v teh kratkih zgodbah ne pogojuje vedenja, osebnostnih značilnosti ali svetovnega nazora oseb. Kljub temu bi bilo mogoče iz večje pojavnosti deklic oziroma žensk v zbirki sklepati, da se tudi v tem odraža neka tesnoba ženskega spola, oziroma pripoznati, da je v zbirki navzoča možnost, da šele preko ženskega kot »edinega« spola razrešujemo vprašanje spola. Pri tem ni naključje, da so otroci pogosto postavljeni prav nekako v območje soočanja z lastno spolnostjo – a tudi ospoljenostjo.
Spol pa ni edino, kar ostaja pri pripovedovalkah_cih, njihovem tvorjenju odnosov z drugimi osebami ter dojemanju sveta fluidno, nezavezujoče ali nedorečeno; pogosto je težko razločiti, ali pripovedovalka_ec skozi tretjeosebno pripoved posreduje o sebi ali o drugi osebi, ali se je opisano »res« zgodilo in na kakšen način; pripovedi je mogoče brati kot stvarne (v območju fikcije je stvarnost kajpak lahko na različne načine predrugačena in distorzirana v odnosu do vsakdanje stvarnosti) ali na različne načine – metafizične ali nadrealistične; dodaten interpretacijski izziv predstavlja dejstvo, da je številne zgodbe mogoče brati kot stvarne pripovedi, ki se odvijajo v vsakdanji, otipljivi stvarnosti, le da je ta stvarnost dojemana na zelo svojstven način in morda niti ni spremenjena ali pa je spremenjena le z drobci otroške domišljije, spet druge zgodbe pa so precej jasneje umeščene v območje fantazmatskega, sanjskega ali na kakšen drug način nadrealnega.
Tako gre v zgodbah, kot so Pismo izpod postelje, Amelia Cicuta, Skladišče črnina, Poroka, Poslovilno pismo, Radamant in številnih drugih predvsem za popis nenavadnih dogodkov z enako nenavadne, morda nekoliko specifične perspektive, pri zgodbah Očarljivi zdravnik, Dnevnik Porfirie Bernal, Lasulja, Odprte kletke in Kutinova rezina pa je spremenjenost stvarnosti – ta je še vedno prepoznavna kot »tukajšnja« stvarnost – očitnejša; zgodbe vnašajo nadrealne elemente, npr. v zgodbi Očarljivi zdravnik, kjer se srečamo z zdravnikom, ki izumlja nenavadne bolezni, vse na ta ali oni način povezane z medom.
Zelo pogost je tudi motiv metamorfoze, še ena od pojavnih oblik fluidnosti v zbirkah; osebe v več zgodbah deloma ali v celoti preidejo iz svoje v neko drugo vrsto; npr. v zgodbi Kutinova rezina, Dnevnik Porfirie Bernal, Odprte kletke, Isis in drugih. Ne-človeške živali se v kratkih zgodbah Gostij pojavljajo kot samosvoje osebnosti, ki jih tudi okolica pogosto pripoznava kot individuume – pogosto tudi zanimivejše od ljudi. Takšne so gotovo v primerih zgodb Kutinova rezina, Isis, Amelia Cicuta, Bikova hči in Odprte kletke. Zgodbe izražajo močno fascinacijo nad bitji drugih vrst (npr. v primeru Isis), občutek večje pripadnosti drugim vrstam (npr. Bikova hči, Amelia Cicuta), obenem pa tudi prevprašujejo odnos človeka do drugih vrst; npr. v zgodbi Amelia Cicuta, kjer eden od likov uživa meso mačk ter Ameliji, ki temu nasprotuje, očita dvoličnost, saj sama uživa meso drugih vrst (zgodba s tem naslovi »notranji« specizem, ki je zelo pogost tudi v naši družbi). Podobno odnos naše vrste do drugih prevpraša tudi zgodba Odprte kletke, v kateri liki odprejo kletke v živalskem vrtu, a se kasneje sami znajdejo v njih, mimo njih pa hodijo pripadnice_ki drugih vrst, ki jih opazujejo. Posebej prepričljivo zbirki uspe živali izrisati kot samosvoje, v neki meri vselej nedostopne svetove – ne glede na to, ali so bitja drugih vrst predstavljena skozi negativno ali pozitivno prizmo, vselej velja, da zgodbe pustijo vtis o neki tuji, a celoviti zavesti, drugačne, a vendarle sorodne človeški; da med človeško in drugimi vrstami ne obstaja oster rez seveda priča že sama pojavnost metamorfoz in hibridizacij pri likih (kot se npr. pojavi v zgodbi Kutinova rezina), bolj stereotipno so v zbirki večkrat prikazane mačke; pripisana jim je manipulativnost, muhavost in celo hudobnost (npr. v zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal in Kutinova rezina); v neki meri bi bilo mogoče reči, da gre za nek tipski lik, kar je v okviru zbirke vsaj pomenljivo, če ne ravno problematično; liki Silvine Ocampo so namreč vse prej kot »tipski«.
Zbirka poleg odnosa do živali in vprašanja spola naslavlja tudi vprašanje spolnosti pri otrocih; podobno kot ljubosumje ni umeščeno v neko specifično psihopatologijo, temveč je razumljeno kot neko obče doživljenje, je tudi spolnost pri otrocih uvedena kot običajen in normalen del osebnosti; temačnost in zatohlost zgodb sta pogosto tudi pri tej tematiki odraz trenja med družbenimi normami in svojstveno, a precej bolj razbremenjeno, odprto perspektivo pripovedovalk_cev.
Zbirka Gostje se tako pogosto giba po območju tematik, pojavov in dejanj, ki so tabuizirana ali kako drugače razumljena kot odklonska, in odlično izriše trenje, ki se pojavi med dajstveno in najstveno ravnjo bivanja; zatohlost in neprijetnost sta odvoda tabuiziranja dejanj, občutij in perspektiv, ki so v družbi razumljene kot neprimerne ali neželene. V odkrivanju teh perspektiv je kratkoprozna zbirka Gostje dobrodošla knjiga tudi za slovensko bralstvo.
Silvina Ocampo: Gostje. Prevedla Veronika Rot, LUD Literatura 2018.
