Ko je leta 2014 izšel romaneskni prvenec kongoškega pisatelja Fistona Mwanze Mujile Tramvaj 83, je čez noč postal literarna senzacija, ki je bila deležna številnih evropskih in afriških knjižnih nagrad, med katerimi se je leta 2016 pojavila celo nominacija za prestižno nagrado Man Booker. Medtem ko so nekateri pisatelja označili za »virtuoznega pripovedovalca na poti v svet odlične sodobne književnosti«, so se drugi navduševali nad njegovo eksperimentalno »uporabo jazzovskih ritmov za tkanje človeških zgodb v svetu, ki je postal globalna vas«. Tramvaj 83, ki ga lahko sedaj v prevodu Katje Zakrajšek beremo tudi v slovenščini (Modrijan 2018), je tako postal eno tistih del sodobne afriške fikcije, ki jim je uspelo partikularno dogajanje v romanu izrabiti za prikaz mnogo širših globalnih družbenih dimenzij, ne da bi o teh zares spregovorili, ali kot je v enem od intervjujev dejal Fiston Mwanza Mujila, ki je mimogrede odraščal Lubumbashiju, kongoškem mestu, ki je zaradi rudarskih izkopavanj še zmeraj otoženo z vsakovrstnimi post-kolonialnimi krizami: »Želel sem si, da bi Tramvaj 83 predstavljal svojevrstno formo izkoriščanja in neokolonializma, ki se dogaja po celotni Afriki in ne le v Kongu.«
Kljub jasni podobnosti in namigovanjem na Kongo pa je dogajanje v romanu postavljeno v geografsko nedoločen kraj – Mestno državo, ki s svojimi naravnimi bogastvi privablja raznolike ljudi z vseh strani sveta, katerih skupna cilja sta denar in seks. Roman se začne z genialno biblično aluzijo, ki pravi, da je »na začetku bil kamen in kamen je sprožil obsedenost in obsedenost mrzlico in v mrzlici so prispeli možje vsakovrstnih obrazov«. Obsedenci zlate mrzlice, iz katerih žepov puhtijo krvavi diamanti, se po dnevnem izkopavanju srečujejo v edinemu baru v Mestni državi Tramvaju 83, okoli katerega je zgoščena večina dogajanja v romanu. V Tramvaj 83 se tako zateka pisana druščina rudniških posestnikov, preprodajalcev drog, vojnih dobičkarjev, turistov v pridobitvene namene, kopačev rud, različnih kategorij prostitutk, študentov, otrok delavcev, glasbenikov in še marsikoga drugega. Ker pa so tovrstne beznice načeloma prostor, osvobojen vsakršne cenzure govora in dejanj, postane Tramvaj 83 reprezentativno mesto preseka družbe, ki ga je zaznamovala manija izkopavanja dobičkonosnih rud.
V Tramvaj 83 se zatekata tudi protagonist romana Lucien, pisatelj, ki se na vse pretege muči s pisanjem dramskega teksta o ikoni kongoške neodvisnosti Patricu Lumumbi, in njegov dolgoletni prijatelj ter »poslovnež« sumljivih poslov Rekviem. Medtem ko je Lucien v svojih pisarijah politično angažiran, si s tem, ko si prizadeva živeti v svetu, kakršen bi lahko bil, nakoplje številne težave in sovražnike, ki menijo, da družba ne rabi njegove hinavske intelektualščine. Ravno nasprotno pa se Rekviem v življenju ravna glede na svet, kakršen je, in z izostrenim preživetvenim nagonom, ki pogosto prekorači mejo moralno sprejemljivega, obiskovalcem Tramvaja 83 vendarle deluje bolj realistično in iskreno kot njegov prijatelj. Liki v romanu so tako okarakterizirani na nek moralno ambivalenten način, kjer je še tako delinkventno Rekviemovo tihotapljenje rud upravičeno s tem, da rudniki in železnice pripadajo domačim ljudem, kljub temu »da si jih nekateri lastijo, ker trpijo za kompleksom večvrednosti in mislijo, da se je življenje začelo šele z njimi«.
Lucienov in Rekviejemov odtujeni prijateljski odnos je zaznamovan s številnimi zamerami in konflikti iz preteklosti. K dodatni napetosti med njima nadalje prispeva švicarski založnik Ferdinand Malingeau, ki je, čeprav po ne ravno poštenem spletu okoliščin, tako kot mnogi drugi dobil dovolilnico za izkopavanje rudnikov v Mestni državi. Ko Malingeau pokaže zanimanje za objavo Lucienovega dramskega dela, se začne napetost med liki stopnjevati, pri čemer pretekla nesoglasja in zamere privrejo na dan, čemur sledijo številna izsiljevanja, izkoriščanja in ustrahovanja. Znotraj njihovega odnosa, v katerem se Rekviem in Malingeau jasno kažeta kot goljufa, Lucien deluje kot piktoresken lik, ki je proti svoji volji ujet v mnoge dogodivščine, ki se jim sam ne zna izogniti.
Zgoščeno dogajanje v romanu je začinjeno s svojevrstnim humorjem, ki ustvarja poseben bralski užitek. Toda če smo malo bolj pozorni, kmalu ugotovimo, da gre za tiste vrste humor, ki za tančico smešnega izreka nekaj hudo resnega. Komičnost v romanu zato deluje kot sredstvo, preko katerega sta absurd in kaotičnost neokolonialnega izkoriščanja lažje zapopadena, čeprav zaradi humorja ne postaneta nič bolj mila ali lahkotnejša.
Ironija post-kolonialnega stanja je izvrstno utelešena v liku Generala Oporečnika, ki deluje kot neke vrste parodija na prototip afriških absolutističnih političnih voditeljev. General Oporečnik, ki se je mimogrede sam oklical za »očeta naroda«, nadzoruje vse rudnike v državi, ki pa jih nato po svoji muhasti volji, ki je včasih motivirana s še tako bizarnimi razlogi, kot je motnja erekcije, začasno zapira. Medtem ko svojim državljanom vlada z železno roko, pa po drugi strani spodbuja korupcijo uradnikov in kolaboracijo z mednarodnimi dobičkarji v odnosu do ekonomskega izkoriščanja naravnih bogastev. Paradoks takšne kolaboracije, ki jo praviloma vedno spremlja vsevednost Zahoda do Afrike, v romanu prikazuje trenutek, ko se obiskovalci Tramvaja 83, predajajoč se »hedonizmu, ki poteši želodec in mednožje«, sladkajo s slastnim pasjim ražnjiči, nakar se v mestu pojavijo predstavniki ameriške organizacije Save the Dogs in Africa z namenom ozaveščanja lokalnega prebivalstva o pasjem vprašanju. Grotesknost situacije deluje kot posredno zasmehovanje nekaterih humanitarnih iniciativ v Afriki, za katere se zdi, da se veliko bolj kot z družbenimi problemi ukvarjajo z njihovimi ne tako zelo pomembnimi posledicami.
Vse grdobije neokolonialnega kapitalističnega izkoriščanja in družbenih deviacij, ki temu načeloma sledijo, pa so v romanu prežete s prav posebno poetičnostjo. »Moj roman je kot ena sama dolga pesnitev,« je pojasnil pisatelj, ki je ravno to poetičnost vulgarnega slengovskega jezika uporabil zelo inovativno, kar je prispevalo k izjemni živosti besedila. Številne improvizacije, ponavljanja, polstavki, prekinjeni stavki in hitro menjavanje prizorov posnemajo džezovski ritem. Fiston Mwanza Mujila svoj eksperimentalni slog pisanja razlaga s tendenco pisanja literarnega besedila na način džezovskega uglasbovanja. Džez v romanu pa ni uporabljen le slogovno, temveč tudi kot nenehen soustvarjalec atmosfere v Tramvaju 83. »Džez je edini vzvod, ki ga vsa sodrga v Tramvaju 83 uporablja za preskok iz enega družbenega razreda v drugega,« zato ni čudno, da se mu obiskovalci bara, v upanju na bežen moment identifikacije s pred kratkim nastalo aristokratsko buržoazijo, uživaško predajajo.
Sobivanje seksualnosti, pijančevanja, pohlepa, plesa, glasbe, izkoriščanja, kreativnosti, spolno prenosljivih bolezni, radioaktivnosti, udorov rudnikov, zaporov in pretepov je v romanu vendarle pospremljeno z neke vrste humanistično noto. Tramvaj 83 je namreč podaril glas tistemu delu družbe, ki ga je naturalistični determinizem družbenega dna a priori oropal vsakršnega humanizma, zato moramo roman kljub njegovemu lahkotnemu humorju brati kot precej resno čtivo. Navsezadnje, kot pravi protagonist romana Lucien, ahko »prav preko literature obnovimo resnico«.
Fiston Mwanza Mujila, Tramvaj 83, prevedla Katja Zakrajšek, Modrijan, 2018.
Fiston Mwanza Mujila bo 2. marca nastopil na festivalu Literature sveta Fabula. Več o njegovem dogodku najdete tu in tu.
