Dober indikator kompleksnosti razmerja, ki ga vzpostavim s knjigo, o kateri pišem, je količina zapiskov, ki si jih naredim med branjem. Za zapiske skoraj vedno uporabljam Moleskinove črtaste zvezke srednje velikosti, in čeprav na njihovo količino verjetno vpliva več faktorjev, lahko sklepam, da so se mi romani, med branjem katerih sem pogosteje segal po zvežčičih za zapiske, zdeli vsaj bolj zanimivi, če ne bolj kompleksni. Povedna je primerjava med Olgo Bernharda Schlinka in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa z lanske Fabule. Na prvi pogled razlika ni velika – o prvem sem izpisal 8 strani, o drugem pa 9 – a je Olga daljša od Louisovega romana; če upoštevamo to razliko, ugotovimo, da sem pri Olgi z eno stranjo zapiskov pokril 33 strani romana, pri Eddyju pa samo 25. Številke variirajo tudi glede na vrsto teksta: pri dolgih romanih ena stran zapiskov običajno zadostuje za 45 do 50 strani, medtem ko pri esejih ali teoretičnih delih zgolj za kakšnih 10. Kaj te številke pomenijo za Tujko italijanske pisateljice in prevajalke Claudie Durastatni, ki je izšla v sklopu letošnje Fabule? Ob branju te sem eno stran zapiskov namreč napisal na vsakih 13 strani teksta. Sem imel z branjem samo tako velike težave? Ali gre v resnici za esej, čeprav založba knjigo uvršča med romane?
Vsaj okvirno je Tujko sicer mogoče precej enostavno določiti: je pripoved o življenju pripovedovalke, ki se je rodila gluhima staršema in otroštvo preživela v New Yorku, kamor sta se starša preselila iz Italije, se po ločitvi staršev z mamo in bratom vrnila v Italijo in v Bazilikati, revni vasici na jugu, poskušala nekako preživeti mladost, gledala, kako so se v majhni skupnosti »prijatelji iz otroštva reciklirali v ljubimce« ter uteho iskala v knjigah, v Rimu študirala antropologijo, na katero se je vpisala, kot da se vpisuje »na izobraževalni tečaj proti stereotipom«, delala za kulturno revijo, nato pa se s fantom preselila v London, kjer se je »odvadila empatije in dobila državljanstvo«. Je pripoved o življenju ženske iz generacije »deklet, ki so odraščale misleč, da nas lahko pride vsako noč ugriznit v vrat nekaj takega, kot je Bob,« diaboličen lik iz kultne ameriške serije Twin Peaks. Hkrati pa v samem tekstu to prekrivanje med pripovedovalko in protagonistko sploh ni očitno ali enostavno določljivo. Velik del pripovedi zavzemajo življenja drugih ljudi – predvsem družinskih članov –, in čeprav je jasno, da o njih pripoveduje, ker poskuša nekaj povedati tudi o sebi, je ta povezava pogosto zabrisana, pripovedna perspektiva pa izmuzljiva.
Podobno izmikajoča se mi je zdela tudi pripovedna logika, način na katerega Durastantijeva niza besede, stavke in poglavja. Sploh v začetna poglavjih prevladujejo distancirani opisi pripovedovalkine matere in očeta ter ostalih družinskih članov, ki bolj ali manj prosto prehajajo med njihovo zunanjostjo, anekdotami o njihovem življenju, karakternih značilnosti, prostorih, ki so jih naseljevali. Med te se, sprva previdno, potem pa vedno pogosteje, vrivajo mnogo bolj neposredni komentarji, ki dogodek ali anekdoto nadgradijo v podobo, ki evocira splošnejšo poanto. Ob gluhosti svojih staršev, ki jo je družba vedno razumela kot prizadetost, manko, odstop od norme, tako na primer pravi: »Nezmožnost delati stvari, ki bi jih morali znati, nezmožnost videti, slišati, se spominjati ali hoditi, ni toliko izjema kot cilj,« h kateremu se vsi postopoma približujemo. Takšna razmišljanja se kdaj razširijo v razvejane metafore, ki podobe iz opisovanega življenja povezujejo s popularno kulturo in umetnostjo, včasih pa tudi z znanostjo (kdaj biologijo, pogosteje antropologijo). Pomembno vlogo pa ima tudi ironija, ki pripovedovalki omogoča vzpostavljanje distance in včasih služi za potujevanje žalostno znanih situacij: pripovedovalka za svojo babico na primer pravi, da »je bila žena, kakšne najdemo v kmečki književnosti, mila, ko je bil on ognjevit, praktična, ko se je on izmikal«.
Ni pa povsem jasno, kako se vsi te elementi povezujejo v pripoved o protagonistki. Na neki točki sem zato ugotovil, da bi bilo Tujko morda bolj zanimivo brati kot esej, kjer osredno vlogo ne zavzemajo dogodki, ki bi se nanizali v zgodbo nekega življenja, ampak vse ostalo povedano o njih. Kasneje v pripovedi se razmerje med opisi oseb in dogodkov ter refleksivnimi digresijami o njih namreč prevesi v prid slednjih; značilen je na primer odlomek iz poglavja »Drobci norosti«, ki se začne z opazko, da »številke pritrjujejo fotografinji Nan Goldin: oksikodon je za sedanjo generacijo to, kar je bil v osemdesetih letih za njene prijatelje HIV«. Sledi ji pasus o epidemiji odvisnosti od opiatov v Ameriki, ki je v veliki meri povezana s prekomernim predpisovanjem protibolečinskih tablet OxyCotin, in fotografijah Nan Goldin, ki dokumentirajo njeno odvisnost od tega »zdravila«. Digresija nato pripelje nazaj k pripovedovalkinemu življenju; pravi namreč, da se je z odvisnostjo od opiatov spopadala tudi njena ameriška sestrična, ki jo je po zdravljenju obiskala v Rimu. A na tej točki sam dogodek ni več bistven; bolj pomembna in za bralko zanimiva je njegova zgodovina in družbeni kontekst, umetnost, prek katere pripovedovalka poskuša razumeti nekaj, kar z drugimi ljudmi vstopa v njeno življenje. Hkrati pa se ta odlomek tako tematsko povezuje z odlomki iz ostalih poglavij, na primer poglavjem »Kosti iz melase«, v katerem piše o družini svojega strica Paula, očeta omenjene sestrične, ki je delal v Goldman Sachsu in je bil edini, ki je Ameriko neironično imenoval the land of opportunity, njegova hči in njeni prijatelji pa so »v velikih odmerkih jemali anksiotike, antidepresive, zdravila za nadzorovanje presnovnih bolezni«.
Pripovedovalka nekje v romanu pravi, da je »jezik tehnologija, ki razkriva svet«, in mislim, da lahko v skladu s tem pripoved Tujke razumemo kot poskus ubesedovanja in razumevanja stvari, s katerimi je bila pripovedovalka v življenju soočena. Predvsem zaradi izkušnje odraščanja z gluhima staršema, ki sta bila zato vedno izključena iz večinske govorne skupnosti in sta razvila svoja sredstva komunikacije, se zaveda, da razkrivanje sveta skozi jezik nikoli ni enoznačno, natančno ali brez napak. A zato ni brez vrednosti, in to Claudia Duresanti s svojim pisanjem dobro pokaže: nekatere stvari ji uspe res dobro povedati, kar je ena najboljših plati Tujke. Lahko gre za literarnozgodovinske sodbe (»Avtobiografija, in materina ni bila nobena izjema, je pankrt literarnih zvrsti, ker znižuje prag: prepuščena je beguncem, ženskam prizadetim, preživelim holokavst, preživelim karkoli.«), razredne opazke (»Odkritje meščanstva je vame vneslo nemir in nervozo, od tistega trenutka se mi je vse zdelo izdajstvo.«), ugotovitve o sobivanju (»… največje nasilje, kar sem ga zagrešila nad kakim človekom, ni bilo to, da sem ga zapustila ali mu strla srce, marveč to, da sem ga naredila sebi podobnega.«) ali o družini (»Zgodba neke družine je bolj podobna topografski karti kot romanu, in biografija je vsota vseh geoloških obdobji, ki jih je prepotovala.«), v vseh primerih se zdi, da Claudia Durastanti z besedami ujame nekaj bistvenega, nekaj, kar sem slutil tudi sam, pa mi nikoli ni uspelo ubesediti.
S tem pa se roman, ki sem ga vmes bral kot esej, vrne kot roman. Tematski sklopi, o katerih piše na način, ki spominja na esejističnega, se na koncu povežejo in nakažejo podobo pripovedovalke-protagonistke, ki se je prej tako spretno izmikala. Ta skozi pisanje išče prostor individualnosti znotraj prepleta različnih dimenzij, ki so na dvoumne načine določale njeno življenje (in določajo vsa naša življenja) in jih lahko naštejemo skupaj z naslovi poglavij romana: »Družina« in ljudje, s katerimi odraščamo, »Potovanja« in prostor, ki jih naseljujemo, »Zdravje«, fizično in psihološko, »Delo & denar« ter z njima povezan družbeni razred, »Ljubezen«. V romanu večkrat ponovi, da so njena starša zanimale zgolj resnične zgodbe, da »nista prenesla fikcije«. Na koncu pa pravi: »Po letih, ko se je opisovala kot žrtev, ki ji je [mati] rekla tudi, da je vse tisto, kar se ji je zgodilo v življenju, izbrala, in v tej izjavi sem jo začutila kot svobodno.« Zaključi torej, da se možnost svobode skriva ravno v tem, da se lahko sami odločimo, katera zgodba bo resnična, da spoznamo njeno inherentno ambivalentnost in se vprašamo, »ampak, ali je to resnična zgodba?«
Knjigo Claudie Durastanti, ki je v prevodu Vere Troha izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
