Ta veseli čas filmskega leta

 

November je čas, ki ga filmski ljubitelji pričakujemo s skoraj tolikšnim zanosom kot božične ali novoletne praznike. Festival Liffe se bo letos odvijal med 7. in 18. novembrom, večinoma v ljubljanskih kinematografih, projekcije pa bodo tudi v Celju, Mariboru in Novem mestu. Tudi letos bodo filmi razdeljeni v že znane kategorije; Retrospektiva bo posvečena češkemu novemu valu, v fokusu pa bo delo nemškega režiserja Christiana Petzolda.

Ena od nalog umetnosti, z njo pa tudi filma, je, da nam omogoča doživljati, kar bi nam sicer ostalo nedosegljivo. V številnih filmih letošnjega festivala vidimo zgodbe, ki segajo na rob družbe. Včasih gre za odtujenost, ki je posledica ekonomskega statusa. Tako je denimo v filmu Kafarnaum (r. Nadine Labaki), ki slika življenja otrok, rojenih v najhujšo revščino. Pogosto pa gre za navidezen »rob«, kjer se lahko znajde posameznik v aktivnem iskanju lastne identitete, kot na primer trans balerina iz filma Dekle(r. Lukas Dhont). Trpljenje ljudi, ki se nahajajo na teh prelomnicah, režiserjem prinaša močno orodje za družbeno kritiko in prevpraševanje družbenih vrednot. To velja za Obraz (r. Malgorzata Szumowska), kjer telesna hiba osrednjega lika razgali plitkost in dvoličnost njegovih sokrajanov, in za film Zdravilec (r. Gjorce Stavreski), kjer poizkus makedonskega avtomehanika in gojitelja konoplje, da bi pomagal svojemu očetu, humorno in izvirno osvetli pomanjkljivosti tamkajšnjega zdravstvenega sistema.

Opaziti je možno nekaj filmov, ki se lotevajo večne napetosti med napredkom in tradicijo. Zdi se, da je zavest, da je v dediščini generacij skrito bogastvo, vseprisotna, obenem pa, da je doprinos generacije živečih k tej zakladnici nejasen. Ta napetost povzroči največjo bolečino tistim, ki jim je sprava obeh polov najtežja, torej tistim, ki jih razvoj neizogibno oddaljuje od izročila ali obratno. Takšna je zgodba arktičnega lovca v filmu Aga (r. Milko Lazarov), ki mora, da bi poiskal hčer, prekiniti s tradicijo in se podati v svet. Podobno vidimo v filmu Reka (r. Emir Baigazin), ki opisuje vdor digitalne tehnologije na kazahstansko podeželje. Na bolj alegoričen način se s tem področjem spopada film Kentaver (r. Aktan Arim Kubat). Osrednji lik, Centaur, namreč verjame, da so Kirgizi, potomci Kentavrov, zlorabili svojo božansko moč in so zato zakleti.

Nekateri filmi izstopijo iz razpetosti med preteklostjo in prihodnostjo v zgolj eno od njiju. Zgodovinskih in dokumentarnih filmov oziroma filmov, ki se vračajo v preteklost, najpogosteje v povojni čas, kot sta denimo Dovlatov (r. Aleksej German ml.)in Druga stran vsega (r. Mila Turajlić), ne manjka. Zdi se, da številne režiserje preganja misel, da se v onem obdobju nahaja še dosti gradiva za učenje o naši sedanjosti. Nasprotno pa se nekateri ustvarjalci osredotočijo na vprašanja, ki jih pojmujemo kot stvar prihodnosti. Film Ederlezi vzhaja (r. Lazar Bodroža) preigrava razmerje kozmonavta Milutina (Sebastian Cavazza) in ženske-stroja Nimani, ki je sicer vnaprej programirana, a prepričuje kot človeku podoben lik.

Filmski program ni razbremenjen niti klasične umetnostne tematike, ljubezni. Kar je pri tem sveže, pa je raznolikost perspektiv, s katerih je to večno vprašanje upodobljeno. Zanimiva je denimo primerjava vsebinskega orisa filmov Naprej-Asako-Videnje (r. Joachim Lafosse, Ryusuke Hamaguchi, Naomi Kawase). Prvi se giblje znotraj tradicionalnega odnosa med materjo in sinom. Drugi iz tega nekoliko izstopi, saj se glavni lik, študentka Asako, zaljubi v fanta, ki je na las podoben njenemu bivšemu. Je to resnična zaljubljenost ali zgolj nadomestek izgubljene ljubezni? Film Videnje pa koncept ljubezni že skorajda preseže, ko pojmu ljubljenje pripiše izgubo (posameznikove) identitete, poudari pomen narave in Duha posredno vzpostavi kot izvir in ponor vsega porajanja, tudi ljubezenskega. 

Posebej lahko izpostavimo še pester nabor večkrat nagrajenih filmov slovenskih režiserk in režiserjev, kot so Ne bom več luzerka (r. Urša Menart), Zgodovina ljubezni (r. Sonja Prosenc), Zimske muhe (r. Olmo Omerzu) in drugi.

LIFFe je priložnost, da se vsaj nekoliko seznanimo s sodobno filmsko produkcijo, ki sicer največkrat obide naše kinematografe, ter si ogledamo festivalske filme iz Cannesa, Benetk, Berlina ipd.Izbor je širok in raznolik, poleg tega pa je tudi idealna priložnost za druženje v turobnih novembrskih dneh.