Pes laja.
Za drugo mizo v lokalu čakam Tajdo. Obred prve kave, ki mi jo zdravnik prepoveduje, po vrnitvi domov. Počasi se uskladim s temperaturo v lokalu. Čutim, da je telo preutrujeno, da bi sodelovalo pri čem drugem. Gledam psa, ki je privezan za kromiran drog, na katerem visi zamotana zastava. Luč na drogu je ravno ugasnila, dovolj svetlo je že in dobro vidim. Laja. Nikogar ne moti, čeprav je zunaj vsaj minus sedem. Prikaže se natakarica.
“Kaj boš?” Ne poznam je, to me zmoti in zdi se, da tudi jaz motim njo.
“Kje je Tajda?” Gledam, kako si popravlja očala, ki ji lezejo po nosnem grebenu.
“Ne vem.” Laže in tega ne skriva.
“Kaj boš?”
“Kavo. Dvojno, brez.” Obrača se, nosi butast pikčast pulover.
“Čigav je ta pes?” vprašam glasneje.
“Ne vem, odkar sem odprla, je tukaj.”
In laja.
Vlažen belkast premaz na oknu se na robovih steka v črno plesen in na delih razmaže podobo psa. Vame se med laježem vsilijo katranasto črne oči tiste deklice za meglo mokrega avtobusnega stekla. Vse imam na eni od črno-belih fotografij. Ta pes me spominja na tistega psa takrat. Mrcvarim suho kožo na obrazu. Trd del obnohtne kože me popraska po licu. Ta pes je črn, tisti je bil rjav. Nima veze. Ona ga je morala pustiti za sabo, če je bil res njen, nekdo ga je vrgel dol z avtobusa. Ni bilo prostora za živali, komaj ga je bilo za ljudi, ki bežijo stran. Morda na bolje. Kolone neimenovanih in pozabljenih ljudi. Jezi me, ne vem njenega imena, nisem niti poskusil izvedeti. Na enem posnetku imam tega njenega psa s spodvitim repom. Koščen je. Postranska škoda, nezabeležena smrt. Videla me je, da sem ga fotografiral. Položila je dlan na steklo. Majhna majhna dlan.
Natakarica predme postavi skodelico kave. Roke se mi tresejo, še preden jo poskusim. Nisem več mlad. Ženi sem obljubil, da letos ostanem doma. Nič več vojnih območjih, nič več sestradanih obrazov, utišanih ljudi. Ampak lani nisem vedel, kar vem letos. Na jebeni nevednosti obljube ne stojijo dolgo. Njo skrbi zaradi nespečnosti. Preveč je bolečine. Ne moreš se pokoriti za trpljenje tega sveta. Potem na mizo prinese govejo pečenko in kruhove cmoke. Vse pojem. Vedno vse pojem. Ne zamerim ji ničesar. Včasih je prižigala sveče in dimne palčke, ki so mi dražile oči. Vse je hotela spremeniti, vse moje čute zafilati z novim, da se ne bi spomnil starega. Svinčeno jedro spomina na obnemogle ne splava, samo potaplja se. Globlje. Dol, nižje vse do krvavih žuljev. Njihovih, mojih. Kaj vem.
Tip odrine vrata. Natakarica se stopi, nekoliko ji klecnejo kolena. Ni mi jasno, zakaj. Tip za sabo pušča smrad. Kot obtolčena konzerva. Lahko, da bo v redu, a verjetno ne. Nevidno bo pronicalo in pokvarilo vsebino. Kašasta, sivozelena, žarkava vsebina. Izgineta v shrambo in zavidam jima preprostost, s katero me spregledata kot nepomembno motnjo. Ne vznemirja me dejstvo, da smo ljudje neumni. Njena uslužnost pikčastega puloverja in rožnatih nohtov me iritira. Prepričan sem, da je svoje želje uskladila z njegovimi. To me izludi. Vse te jebene možnosti, ona pa odpira noge pokvarjeni konzervi.
Poln sem predsodkov. Obrnem se proti drogu, da bi videl, kaj je s psom. Leži na tleh in ne laja. Želim si, da bi. Da bi se boril. In ta natakarica in moja žena. Predvsem moja žena.
Tistega psa nisem rešil, iskal sem kote za boljši posnetek. Gužva, solze, znoj, blato. Odrinil sem nekoga, da bi prišel bližje avtobusu. Ne vem, ali sem takrat prvič ugledal zagozden škorenj v blatu. Nekdo je ostal bos. Ni se bilo mogoče vrniti nazaj ponj. Pes je priletel ven iz avtobusa. Nikomur ni bilo mar. Meni ni bilo mar. To ni bila moja naloga. Tam nisem smel biti človek, ki čuti. Zdaj se zdi kot navaden kliše. Izklop, da dobiš več, kot bi lahko. Pa res? Spodvil je rep in cvilil. Hotel je nazaj notri k njej, brce ga niso motile. Boril se je, dokler ga ni gneča ljudi, ki so silili notri, stisnila med blatne kupe in gume avtobusa.
Zmoti me hrup. Tip je prišel ven. Pričakujem, da bo z obema rokama prijel za pas in ga poravnal. Kavbojke so načrtno raztrgane nad kolenom, gležnjarji so novi, kljub zlizanemu usnju. Nervira ga, ker buljim vanj. Dvigne brado, odkrha se. Zanj ne predstavljam grožnje, močen moški je, ravno je dobil, kar je hotel. Dan se še ni začel, ko je zakoličil svoje ozemlje. Obrne se proti šanku. Denarnica v zadnjem žepu na desni strani je debela. Potem se na barskem stolu zavrti in strmi vame, pripravljen na spopad.
“Kaj je?” Pomignem proti psu.
“Kaj?” vpraša še enkrat.
“Ali je tvoj?”
“Ne.”
“Ali veš, čigav je?”
“Ne.” V tem pride nazaj v lokal natakarica. Pričakujem, da bo ob njegovem pogledu povesila oči. Nisem se zmotil, naveličan sem tega. Tipu se ne zdim nevaren, zamoti se z njenim hihitanjem.
Posvetim se slabi kavi. Hočem sprovocirati svojo željo po domu in ženi, za katero upam, da bo tokrat manj potrpežljiva, kot se kaže. Zaradi nje se počutim kriv, ker hočem več od navadnega. Morda velja, da se vsak odrasli odloči zase. Jaz sem se odločil bolj močno, kot se je ona. Ta tip za šankom se je odločil bolj, kot se je natakarica. To so majhne borbe in veliko prilagajanja. Moja je zgolj obljuba, da letos ostanem doma.
Zdaj je budna, čaka me. Njen obraz je spočit, koža je vsakič, ko se vrnem, nekoliko bolj mehka. Hiša je urejena, vse je na svojem mestu. Rezano cvetje na obeh mizah. Vse nagrade in priznanja so nazaj v škatli in na podstrešju. Vem, da jih zloži ven in obriše, ko me ni doma. Jezila se je name, ko se nisem odzval na povabilo ob podelitvi kurčevih nagrad. Kaj boš oblekel? Greš k frizerju? Kupila sem nove čevlje … V nedogled. Dokler nisem rekel, da ne grem. Upal sem, da me bo vrgla ven. Kričala, izustila vse, kar bi morala, pa ni. Prikrajšal sem jo za otroke, za življenje v dvoje, za ljubezen in podporo. Ampak ne. Čevlje je podarila drugim in ostala doma. Morda je močnejša kot to. Morda se da boriti tudi drugače.
Pes je že predolgo tiho.
Ura je sedem in dvanajst minut. Mimo okna zanese nekaj snežnega prahu. Severnik se zaganja nad lokal in dviguje zaledenel sneg, ki se drži strehe. Kava je hladna. V denarnici naberem evro trideset, kolikor je stala letošnjo pomlad. Recimo, da ni dražja. Oblečem volnen plašč. Kapa, šal, rokavice. Med nogami imam torbo, ki je bila včasih težja. Pomembno se mi je zdelo, da imam najnovejšo opremo, najhitrejši fokus. Zdaj imam samo dva objektiva, 35 mm in 50 mm. Dva aparata in filme. Z leti odpadejo odvečne stvari in ljudje. Se mi zdi. Pomislim na to, da moram nekaj filmov še razviti. Jutri. Danes moram samo domov. Kadarkoli sem doma, se na moji koži nabere nekaj voščenega, premaz nevidne zatrdelosti. Oklepa me, koža me skrbi, ne more dihati. Čutim, da se že nabira pod pazduhama, za koleni, pri dimljah. Bojim se dneva, ko se bo oklep strl in tega, kar je spodaj, če sploh kaj. Odrinem vrata, zamrmram nekaj v pozdrav. Ne slišim odgovora. Ledeno je. Torbo stisnem čez pas, a mraz leze vame. Drgetam. Gledam psa in grem mimo. Obrne oči k meni. Ve, da nisem dober človek. To se voha.
Dlan deklice na avtobusnem steklu je tisti dan zgrabila moje drobovje. Majhna majhna dlan. Občutek imam, da me še stiska in od mene terja boj. Pes, ki ne laja, je blizu mene, in v tem me napadejo pitagorejske vraže. Nič skromnega ni v tem, kako morbidno goste in neuslužne so moje misli. Ne popuščam jim in hodim dalje, ko se mi zazdi, da slišim ječanje. Tisti pes, ta pes. Ledeno škripanje se ustavi, zgolj veter, ki se zvija po drogu gor in dol. Zastava je še vedno zmečkana črna krpa. Čutim solzo, smrkelj se je nabral nad ustnico. Oboje je slano in toplo. Odklenem vrata avtomobila. Na sovoznikov sedež odložim torbo in sedem. Dam v rikverc in ustavim ob drogu. Nič junaškega ni, hočem samo čutiti, to ji dolgujem, preden bo vse samo še led in mraz in hlad. Stopim ven in odpnem psa. Skozi plašč čutim težo in hladen kožuh. Položim ga na zadnje sedeže. Stekla se počasi orosijo in z rokavico brišem usedline najinih izdihov. Zdaj so povsod same kapljice. Ošinem osvetljen lokal in drobce razmazanih luči. Ura na armaturni plošči je sedem štiriintrideset. Do Kosez je deset minut. Za zajtrk ob osmih bom doma.
Pes se premakne. Mislim si, zdrži. Bori se. In speljem.
