Izpod peresa pisatelja Carlosa Pascuala je nastala nova knjiga, ki nosi naslov Nezakonita melanholija (Lud Šerpa). Zbirka sedmih kronik, ki je hkrati prva knjiga iz načrtovanega književnega triptiha, obuja spomine na čas avtorjevega življenja v Mehiki in drugih državah, preden se je leta 2008 nastanil v Sloveniji. Da lahko Slovenci v miru beremo te nenavadne in nore dogodivščine, ki so se mu v preteklosti pripetile, je s prevodom ponovno poskrbela njegova življenjska sopotnica Mojca Medvedšek, za katero pravi, da včasih razume njegovo razmišljanje bolj kot on sam. Čeprav knjiga prvotno ni bila napisana v slovenščini, jo ima avtor za del slovenskega literarnega prostora, saj je bila – navkljub pomislekom, da sam ni Slovenec – napisana v Sloveniji in z mislijo, da bo prevedena v slovenščino.

Predstavitev knjige ste izvedli v obliki posnetega literarnega kabareta v sodelovanju z Vodnikovo domačijo. Zdi se, da radi ustvarjate nove, inovativne načine predstavitev knjig. Od kje prihaja ideja in kako ste bili zadovoljni z izvedbo?

Najprej moram povedati, da resnično ne skušam namerno iskati inovativnih načinov – kot je rekel Picasso: »Ne iščem jih, enostavno jih najdem.« Ne gre za namero, tudi pri svojem pisanju ne poskušam biti originalen ali početi stvari, po katerih bi se razlikoval od drugih. Samo zgodi se. Ne poskušam narediti nekaj zanimivega, ampak se pri teh izvedbah predvsem zabavam, saj ne morem samo sedeti in govoriti o svoji knjigi, to preprosto nisem jaz. Tokrat sem sicer pogrešal možnost živega občinstva, sem pa vseeno zelo zadovoljen s predstavitvijo, ker sem tako lahko delal z ljudmi, ki jih imam rad in s katerimi mi je v užitek sodelovati. Prav tako mi je uspelo vzpostaviti stik z ljudmi, s katerimi že nekaj časa nisem govoril. Včasih te namreč razdalja ustavi pred tem, da bi ostal povezan z nekaterimi prijatelji, in odločitev, da bodo odlomke brale osebe iz moje preteklosti, ki mi veliko pomenijo, mi je pomagala, da smo ponovno obudili stike. Tako da sem zelo zadovoljen, še bolj pa me razveseljuje dejstvo, da predstavitev ni bila čista polomija ali pa zgolj nora ideja, ki se mi je porodila, ampak je delovala. Odziv ljudi je bil lep in prejel sem sporočila, kako ganjeni so bili, na različne načine. To je zame že popoln uspeh.

V knjigi ste zapisali, da zgodbe iz krajev, kot je Mehika, lahko v Sloveniji zvenijo kot širokoustenje ali fantazija. Ste zato poprosili svoje prijatelje, da se virtualno predstavijo na predstavitvi knjige in preberejo dele, kjer nastopajo – da bi potrdili, da je bilo vse res?

Morska deklica v predstavitvi pove, da je kronika zvrst pisanja, ki z eno nogo stoji v literaturi, z drugo pa v dokumentiranju. To pomeni, da moraš na nek način dokazati stvari, o katerih govoriš, zato je bilo iskanje pričevanj nekaj naravnega. Po drugi strani pa ja, vsakokrat, ko sem te zgodbe pripovedoval v Sloveniji, so res zvenele kot magični realizem, čeprav to ni bil moj namen. V Mehiki nisem o teh dogodkih nikoli pisal, ker se tovrstne zgodbe pripovedujejo v kantinah, kjer ljudem poveš, kaj se ti je zgodilo v preteklih dneh, tednih, mesecih … In mnogi  so mi večkrat rekli, da moram te stvari začeti zapisovati, jaz pa sem vztrajal, da želim pisati zgolj fikcijo, medtem ko so tovrstne zgodbe namenjene samo prijateljem. Ko sem jih začel pripovedovati tukaj, sem videl, da se ljudje sicer ob njih zabavajo, so se pa tudi začeli spraševati, ali so resnične, in med mojimi prijatelji je začelo veljati, da »sem živel deset življenj, da sem kot Dorian Grey«. Tudi Mojca, ki je nekoč odšla z mano v eno izmed teh mest, ki so polna dogajanja, me je presenetila, ko me je po dveh ali treh dneh pogledala in rekla: »Vau. Govoril si resnico!« Kot da bi do tistega trenutka mislila, da si zmišljujem. Podobno je s pričevanji v predstavitvi: nikomur ne želim ničesar dokazati, se mi je pa zdelo, da gredo lepo skupaj s kronikami, ki živijo v tesni povezanosti med literaturo in novinarstvom.

Pravite, da v Sloveniji namreč ni možnosti, da bi se vam zgodilo kaj takega, kar opisujete v knjigi. Se morda vseeno spomnite kakšne nore izkušnje iz Slovenije?

V drugi knjigi, Debeli zidovi, majhna okna, sem zapisal pripetljaj s skrivno policijo, ki me je ustavila zaradi vinjete, nato pa so me želeli vtakniti v zapor za imigrante, ker se je moje dovoljenje za bivanje v Sloveniji iztekalo. To sicer ni na isti ravni pripetljajev, ki jih opisujem v Nezakoniti melanholiji, in čeprav v Sloveniji ni ravno v navadi, da bi na ulicah kar tako umirali ljudje, so se mi tudi tukaj pripetili nekateri dogodki, zaviti v naključja. In četudi sam ne verjamem, da so naključja dokaz, da Boga obstaja ali pa, da ima življenje smisel, jih vseeno slavim, ker so lahko zabavna, lepa ali pa včasih prinašajo kakšen skriven pomen.

Vam za dokončanje drugih dveh delov trologije kaj primanjkuje snovi za pisanje in razmišljate o vrnitvi, ali imate vse zgodbe že v glavi?

Edina stvar, ki jo moram storiti, je, da jih moram zapisati. Drugače bom končal kot George Steiner, ki je napisal knjigo o vseh stvareh, ki jih ni nikoli napisal. Čudovita ideja! Vsako poglavje je knjiga, ki je ni napisal, ker ni imel časa. Če se ne spravim k pisanju zdaj, bom končal kot on, saj imam precej materiala za pisanje fikcije, ki mi plava po glavi. Da odgovorim na vprašanje – ne, ne nameravam se vrniti v Mehiko, pa ne zato, ker se ne bi želel ali ker se ne želim izpostavljati novim pustolovščinam, enostavno po tem ne čutim potrebe. Doživel sem dovolj, pa ne zato, ker bi vznemirljivo življenje iskal, ampak ker mi je prišlo naproti samo, medtem ko sem poskušal spodobno živeti.

Torej sedaj v Sloveniji uživate v miru in tišini?

Ja, uživam v miru in tišini. Sicer pa sem daleč od upokojitve. Čeprav se pogosto šalim, da sem kot kak gangster iz New Jerseyja, ki se je upokojil in zdaj živi na Floridi, temu ni tako, ustvarjam nove projekte, pišem in nadaljujem z delom v Black Box Studio. Tam delam z mlajšo generacijo, katere vložek zelo cenim, in vse to poskrbi, da moje življenje ni pretirano mirno. Kot verjetno veste, je ustvarjati neodvisno kulturo v Sloveniji že samo po sebi nevarna pustolovščina, lahko umreš, medtem ko jo izvajaš. (smeh) Tako da uživam mir, kolikor ga lahko znotraj drugih projektov.

Veliko ustvarjate, v Mehiki sta s prijateljem Danielom tudi ustanovila literarno revijo in nato še cirkus, v Ljubljani ste odprli žepno gledališče. Od kje črpate ideje, motivacijo in zagon za uresničitev projektov?

Imam teorijo. Če sem iskren, se mi zdi tukajšnja generacija ljudi mojih let nekoliko zdelana, kot da je nič več ne veseli. Vidim jih, kako gredo na še en koncert, na še eno zabavo, kjer vsi med sabo prijetno klepetajo, ampak večina jih deluje zdolgočaseno. Nikoli sicer ni lahko, ampak če neko prepoznavnost dosežeš že zelo zgodaj, če so tvoje knjige objavljene že v mladosti, če si se različnih festivalov po svetu udeležil še zelo mlad, se mi zdi, da je težje. Jaz tega nisem imel. Da bi preživel, sem opravljal najrazličnejša dela, od gradbeništva v Bostonu, kjer sem pozimi popravljal strehe, do službe varnostnika v Los Angelesu, nikoli nisem jasno videl poti, po kateri je treba hoditi ob procesu kreativnosti, da dosežeš objavo. Dolgo časa je trajalo, da sem dobil proizvodna sredstva, kot bi rekel Marx, in tudi znanje, kako to izvesti. Zdaj se mi to zdi prednost. Ko mladi pridejo s fakultete in zelo odločno pridejo k meni z idejami o novi predstavi, si mislim: »Počasi. Star/a si 19 let. Delaj na svojem projektu, razmišljaj o njem, razvijaj ga. Ne objavljal toliko, ne premikaj se tako hitro.« Mislim, da imam še vedno toliko energije, ker se v zgodnji fazi, ko sem začel ustvarjati, nisem preveč razdajal. Svojega pisanja tudi po osem let nisem pokazal nikomur. Medtem sem počel druge stvari, pisal za radio, živel na podeželju, se poročal in ločeval. Toda moj pristop k pisanju je bil meniški. Medtem ko sem skušal razumeti, kako to početi, kako nadzorovati kreativni proces, nisem razmišljal, kje bom začel objavljati – deloma je to morda razlog, da sem kasneje obdržal toliko energije in idej, ki so čakale na procesiranje in izlitje iz glave. Sedaj se zabavam, kajti popravljanje streh sredi zime in nato dvourno pisanje zvečer, preden se nezavesten zrušiš v posteljo, ni več tako zabavno.

Omenjate življenjske dogodivščine drugih znanih ustarjalcev, recimo ko opisujete pot do Pariza, govorite o Camusovi avtomobilski nesreči. Posamezne kronike tudi nenehno spremlja različna literatura, ki jo berete. Se vam zdi, da vas ustvarjalci in njihove knjige spremljajo ves čas?

Med odraščanjem nisem imel primernih vzornikov. Odraščal sem v svetu, ki sem ga zavračal, nisem se strinjal z njegovimi vrednotami. Počasi pa sem odkrival nekaj, kar imenujemo sorodne duše, in to so bili mnogi umetniki, od slikarjev do pisateljev. Van Gogh je rekel: »Življenje je drugje.« Ja, ampak ta »drugje« mora tudi nekje biti. Pisatelji zame niso bili intelektualci, ki jih nihče ne razume. Bili so prijatelji, ki so mi pomagali iti skozi življenje, še vedno mi. Ne razumem, zakaj jih tako radi primerjajo med seboj in skušajo doreči, kdo je boljši. Rad imam Kafko, prav tako imam rad Thomasa Manna – vsak od njiju me je naučil drugih stvari. Ko sem bil še najstnik, sem, namesto da bi bral Salingerjevega Varuha v rži, prebiral Klovna Heinricha Bölla, saj je bila ta knjiga zame kot nekdo,  ki bi me prijel za roko in me vodil skozi obdobje v življenju ob prehodu v odraslost. Heinrich Böll bo tako vedno v mojem srcu, kot da bi bil moj stric. Da ne omenjam Camusa, tudi on je moj stric Alberto! Tako blizu je mojemu srcu in duši, ampak o njem nikoli ne bi zmogel imeti predavanja, zato tudi nisem akademik. Lahko pa se z njim pogovarjam med hojo.

Zapisali ste, da je vaš »greh« pri pisanju kronik ta, da v kronologijo dejstev vnašate nered, ne ohranjate jih v strogem časovnem vrstnem redu. Kako je bilo, ko ste to pisali – vam je takšno zaporedje narekoval vaš spomin?

Ideja tega greha izhaja iz Dogme 95, danskega filmskega gibanja iz leta 1995. Imeli so zelo tog način snemanja, vendar pa so si tudi, v zelo katoliški maniri, pustili, da so jim grehi odpuščeni – vsakokrat, ko so končali film, so zapisali tiste grehe, ki so jih zagrešili v filmu. Tako ima tudi kronika nekatera svoja nenapisana pravila, ki se sicer veliko spreminjajo, ker gre za zelo eklektično tradicijo, ampak tradicionalno zgodbe v kronikah potekajo v časovnem zaporedju glede na to, kako so se dogodki dejansko zgodili. Da bi se lahko spomnil vseh teh zgodb, jih nikoli ne pripovedujem od začetka do konca, saj mi, ko se jih spominjam, najprej na pamet pride zgolj določen prizor ali pa dialog, protagonist. Imam to sposobnost, da vem, kateri delček zgodbe je najboljši za otvoritev pripovedi, kar pa je le redko začetek dejanskega dogajanja. Vse skupaj ima za posledico nek literani efekt. Ljudi želim zapeljati, da bi zgodbi prisluhnili, jo prebrali do konca in nekaj od nje odnesli. In najboljši način, s katerim to lahko izpeljem, je s pomočjo preskakovanja kronološkega zaporedja v zgodbi.