Svoboda in nujnost

John Williams

Najraje sem bral pisma Strobona iz Amazeje in Nikolaja iz Damaska, živahno korespondenco dveh mladih učenjakov z roba imperija, ki vsak po svoje doživljata in po spletu okoliščin oba, Strobon malo prej, Nikolaj kasneje, nekaj let preživita v bližini Oktavijana Cezarja. Zabavna in bistra so bila tudi Mencenatova pisma Titu Liviju, piscu rimske zgodovine Od ustanovitve mesta, ki je starega vladarjevega prijatelja in najtesnejšega sodelavca pobaral, naj mu pripoveduje o Avgustovi mladosti in vzponu na oblast. Mnogo bolj suhoparni, skoraj robati, so se mi zdeli spomini Marka Agripe, avtobiografija, s katero je, po Mencenatovih besedah, prijateljem »ves čas grozil«, da jo bo napisal in je polna odločnih besed, jasnih formulacij in vojaške terminologije. Najbolj tehtni in iskreni so bili verjetno dnevniški zapisi Julije, Avgustove edine hčere in ženske, ki bi lahko postala znamenit učenjakinja, »če bi bila moški in manj bistra«, napisani v izgnanstvu na majhnem vulkanskem otoku Pandateriji. V njih je nekako naredila obračun z življenjem v službi očetove politike: »Pri štirinajstih sem verjela, da sem ženska; tako so me naučili razmišljati. Bila sem Atendorova učenka; bila sem cesarjeva hči in čakala me je poroka. […] Ničesar nisem vedela o svetu, v katerega sem se podajala.« Krasno je tudi pismo, ki ga Avgust nekaj dni pred smrtjo napiše svojemu zadnjemu živemu prijatelju, tistemu Nikolaju iz prvih vrstic, pismo, v katerem končno spregovori tudi sam cesar. Potem sem prebral še kratko, a ganljivo pismo Filipa iz Aten, Avgustovega zadnjega zdravnika, v katerem je po štiridesetih letih Seneki opisal vladarjevo smrt, in ugotovil, da sem na koncu romana. Ostal mi je le kup grozno počečkanih strani v zvežčiču in rok, do katerega jih moram zložiti v pretežno berljivo in argumentirano celoto.

Vsi te glasovi namreč sestavljajo četrti in zadnji dokončani roman ameriškega pisatelja Johna Williamsa Avgust, napisan leta 1972 in letos prvič izdan v slovenščini v prevodu Brede Biščak. Williams je za Avgusta leto po izidu prejel prestižno nagrado National Book Award, prvič skupaj s še enim pisateljem, takrat mnogo bolj slavnim Johnom Barthom, prav tako univerzitetnim profesorjem in avtorjem v slovenščino prevedenega postmodernega Trgovca s tobakom in manifesta ameriškega postmodernizma Literatura izčrpanosti.Čeprav je s četrtim romanom Williams prvič stopil iz ozkega kroga kritiškega občudovanja v mainstream, se danes o njem večkrat govori kot o avtorju »najboljšega ameriškega romana, za katerega še nikoli niste slišali«, kot je njegovega Stonerja (1965) označil novinar The Newyorkerja. Stoner, ki ga je Breda Biščak prevedla že leta 2015, je uspel predvsem v Evropi po zaslugi prevoda v francoščino, v Ameriki pa je ostal bolj ali manj neopažen. Morda zaradi svoje anti-Gatsbyjevske narave: pripoveduje namreč o stoičnem akademiku z mrtvo kariero in neuspešnim zakonom, poražencu »velike igre« življenja, ki – jasno – Američanom nikoli ne bo prirasel k srcu tako kot glamurozni bogataš Gatsby. Zato se zdi morda izbira Gaja Oktavijana, enega največjih »zmagovalcev« zahodne zgodovine, za protagonista naslednjega romana radikalen odstop od nepomembnega Williama Stonerja, a je kljub temu Williamsu človeka, ki je pri devetnajstih »na lastno pobudo in lastne stroške zbral vojsko, z njo republiki povrnil svobodo in jo odrešil tiranije frakcionaštva«, morda uspelo ubesediti še bolje.

Žirija National Book Awarda naj bi se leta 1973 razdelila v dva tabora: postmodernističnega, ki mu je bil bolj všečen Barthov roman Chimera, in tradicionalističnega, ki je imel raje Avgusta. Kljub polifoni naravi Williamsovega romana, ki želi prvega rimskega cesarja izrisati na ozadju pisem, spominov, vojaških ukazov in razglasov senata, urejenih v tri knjige, prolog in epilog, je jasno, da avtorju ne gre za ireduktabilno mnoštvo resnic, nezmožnost smisla ali karkoli takšnega. Stalno je namreč prisoten Pripovedovalec, tisti, ki ureja gradivo, iz katerega je roman sicer sestavljen, ki utiša ali pusti govoriti posamezne pripovedne glasove in bralca spretno vodi od vojaških avantur štirih mladih prijateljev prve knjige, prek poročnega spletkarstva v imenu zagotavljanja miru druge, do Avgustove starčevske modrosti zadnje knjige. Williams začne in konča s smrtjo boga, umorom Julija Cezarja in mirno smrtjo Avgusta, vmes pa z nizanjem glasov opiše nekakšen prehod iz kaosa razpadajoče republike v kozmos prvega cesarstva ter zgradi ta precej izjemen roman.

»Sem Mark Agripa, včasih mi pravijo Vipsanij, ljudski tribun in konzul senata, vojak in general rimskega cesarstva ter prijatelj Gaja Oktavijana Cezarja, zdaj imenovanega Avgust.« Ton vsake od treh knjig določajo njeni pripovedovalci: prvo verjetno najodločnejše Mark Agripa in Mencenat, prvi s svojimi špartanskimi stavki, drugi z mešanico bistre klepetavosti in starčevskega pritoževanja. A verjetno pomembneje, oba govorita o svoji in Avgustovi mladosti, času med umorom Cezarja in zmago nad Markom Antonijem, ko se je skupinica štirih prijateljev – poleg njih treh, še Salvidien Ruf, ki pa je že prej končal svoje življenje – odločila, da bo maščevala umor Oktavijanovega strica in prevzela oblast v Rimu. Ne preostane jim nič drugega, kot da improvizirajo, spletkarijo, kujejo in razdirajo zavezništva ter se vojskujejo, kakor vejo in znajo. Pisma preveva občutenje pomembnosti časa in dogodkov, ki so jim priča, odločnosti mož, ki lastnoročno kujejo svetovno zgodovino. Poleg njih v tej epopeji med mnogimi ostalimi nastopajo tudi Cicero, ki ob prvem srečanju z Oktavijanom Marku Brutu zatrdi: »Fant je niče in se nama ga ni treba bati,« a hitro spozna svojo zmoto, Mark Antonij, ki se zdi kljub svojemu slabemu slovesu povsem simpatičen, in Kleopatra. Njo najbolj verjetno najbolj posrečeno opiše Nikolaj, ko postane vzgojitelj njenih otrok in ima pri njej prvo avdienco: »In tako sem šel na prvi sprejem h kraljici s čudnim občutkom, kakor da bi šel obiskat Medejo ali Kirko, ne docela boginjo ne docela žensko …« Potem ugotovi, da je elegantna, »zelo načitana in bistroumna« in pripomni, da skoraj ne more verjeti, »da lahko nekdo tako očarljiv vlada eni najbogatejših dežel sveta«.

Druga knjiga je v primerjavi s prvo mnogo bolj turobna in osebna. Kot prej so v ospredju predvsem interesi političnih akterjev, le da niso več zakrinkani z imeni velikih mož, temveč se igre moči prestavijo v spalnice razkošnih vil, kjer poroke postanejo zgolj »nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«. Besedo prevzame Julija – zdi se, da je preostalo gradivo zgolj drugi glas v dialogu z njo – in predstavi svet prostovoljnega suženjstva imperativu zagotavljanja rimskega miru. Na Pandateriji tako razmišlja: »Čudno je čakati v svetu, ki je brez moči, v katerem nič ne šteje. V svetu, iz katerega sem prišla, je bilo vse podrejeno moči in je vse štelo. Moči je bila podrejena celo ljubezen in njen namen ni bila radost, marveč mirijada radosti, ki ti jih moč prinaša.« Sama se je rodila iz neuspešne politične poroke Avgusta s Skribonijo, sorodnico pirata Seksta Pompeja, ki je nekaj časa ogrožal Rim; bila je štirikrat poročena, vsakič zato, da bi Avgustu rodila moškega naslednika, ki ga njen oče ni mogel imeti. Morda je še najbolj povedna šala, ki jo Julija deli z Vergilom, zgroženim nad kompleksnostjo njenih poročnih dogovorov: »Oče si vse zapisuje, tako lahko vedno veš, s kom si poročen.« Tudi Avgust je v drugi knjigi precej drugačen kot prej, predvsem se bralcu zares pokaže. Ni več breztelesna volja, ki ureja meje, premaguje barbare in miri politične spore, ampak postane bolehen mož, ki rad kocka in stavi na konje ter je prisiljen opazovati, kako eden za drugim umirajo njegovi najbližji prijatelji.

S staranjem in dviganjem med bogove postaja Avgust pred bralcem paradoksalno vedno bolj živ in stvaren, dokler v zadnji knjigi ne spregovori še sam. Na lagodnem potovanju z barko piše pismo svojemu prijatelju Nikolaju, v katerem se mu želi predvsem zahvaliti za dateljne, enega »najpomembnejših živilskih artiklov, uvoženih iz Palestine«. Pri tem hudomušno pripomni: »Pravimo jim nikolaji in oznaka se je prijela med tistimi, ki si lahko privoščijo njihov nakup. Upam, da se zabavaš ob spoznanju, da svet bolje pozna tvoje ime zaradi tega prisrčnega eponima kot pa zaradi tvojih številnih knjig.« Potem ga zanese: v opisovanje svojega zakona s Klavdijo, svoje starosti in bolezni, političnih delih in oporoke, ki jo je pripravil … in ugotavlja, da je bilo na nek način vse zaman. Da je zapravil življenje, ki ga je prilagodil potrebam javnosti in prebil kot orodje v rokah krhkega miru, ki se končuje. Kar pa ga ne moti, ni zagrenjen ali razočaran, zgolj stoično spoznava, da je odigral svojo vlogo v življenju, ki se človeku najprej zdi podobno epopeji, potem tragediji in na koncu komediji. Kar se lahko zdi kot apologija nosilca moči, ki želi svoja dejanja prikazati kot nujnost, se s tem oprati krivde. A roman nekako ne dopušča takšnega branja. Dovolj nazorno prikazuje rimsko politično življenje in Avgustovo vlogo v njem, da je bralec cesarju na koncu primoran verjeti. »Govori se, da smo v naši davni zgodovini bogovom žrtvovali človeške žrtve, ne živalskih; danes ponosno verjamemo, da so takšne navade del tako oddaljene preteklosti, da jih zasledimo le še v nezanesljivih mitih in legendah.« Seveda ugotavlja, da takšna žrtvovanja niso tako oddaljena, kot se zdi, da je bil tudi sam tako svečenik krvavemu bogu, le da so anonimne obredne žrtve zamenjale legije mož z imeni in družinami. Hkrati pa prepričljivo postane tudi žrtvena žival iste politike, modrooki vol, ki se mu pokaže v sanjah na koncu njegovega jadranja. Verjetno je zato Williamsov roman tako dober: v tem nenavadnem liku uspe združiti spoznanji o svobodi in nujnosti, ki obe hkrati paradoksalno določata človeško življenje. Človeka, ki je pri devetnajstih začel spreminjati svet in je s svojimi spremembami, mirom in blaginjo zagotovil vsaj nekaj trajnosti, prikaže sprijaznjenega z življenjem, v katerem je delovanje v najboljšem primeru podobno pesnjenju, kot ga nekje opiše Mencenat – z negotovimi sredstvu poskušati priti do cilja, ki se vedno izmika.

 

John Williams: Avgust. Prevod Breda Biščak, Mladinska knjiga 2018, 416 strani.