AirBeletrina - Svetovna jesen
Panorama 13. 10. 2015

Svetovna jesen

Objavljamo podpoglavje Žalost dela kosti lomljive iz poglavja Svetovna jesen, ki je v knjigi Fizika žalosti Georgija Gospodinova.

Caspar David Friedrich, Kügelgens Grab, 1821/22

Žalost dela kosti lomljive

Na Finsko sem odšel predvsem zaradi svojega očeta. Odzval sem se na prijazno vabilo za obisk literarnega festivala. S to deželo sem si blizu še iz otroštva, ne da bi bil kdaj tam. Oče je bil tam po naključju, to je bila takrat njegova prva in najbrž tudi edina tujina. Finska je tako rekoč živela v naši dnevni sobi – šest finskih kozarcev iz močnega bledo zelenega stekla, ki smo jih uporabljali za goste. Njihova postavitev na mizo je pri očetu vedno odklenila zgodbo. Za nas je bila kot prav­ljica, severnjaška saga in pustolovski roman hkrati. Kako so jim dali samo po pet dolarjev, kako je vsak nelegalno prinesel konjak ali vodko, kako je potem z vsem strahom in sramom zamenjal steklenico za kozarce, iz katerih zdaj pijemo, za finski pepelnik, ki je prav tako stal na mizi, in za blago krila moje mame. Tedaj je mama prinesla krilo iz omare, svetlih barv in z velikimi cvetočimi vrtnicami, in vsi so občudujoče tleskali z jeziki. Finska je bila dežela mojega otroštva, ki se je najbolj približala mitični državi, imenovani Tujina. Država mojega očeta. Očetov.

Naključje je tako hotelo, da sta se moj obisk Finske in posvetitev vanjo zgodila natanko čez trideset let, ko sem tudi že sam postal oče. In v tistem tednu, ko so prispeli rezultati neke menda nedolžne preiskave mojega očeta. V prvem trenutku sem se odločil odpovedati potovanje, potem sem pomislil, da se to ni zgodilo po naključju prav v tem trenutku, da gre za usodo in da se bodo šele s tem potovanjem sprožili nekakšni zdravilni procesi.

Vkrcal sem se na letalo s presežno prtljago žalosti. Bilo je sredi junija, neskončne bele noči. Bival sem v nekakšni posebni melanholiji. To ni bila dežela, ki sem si jo prej predstavljal. Zdela se mi je postarana od časa mojega otroštva. Hodil sem po helsinških ulicah, a nisem bil povsem tam. Moja hči se je rodila malo prej, moj oče pa je nedavno izvedel za strašno diagnozo. Ko se je on sprehajal po tistih ulicah, jih je imel petindvajset, jaz pa jih imam že devetintrideset. Nikoli ne bom zmogel njegovega pogleda na svet, prepotoval sem že veliko držav, čutila se privadijo, oko samo registrira, občutek deja vu se kopiči.

In nekega večera moje telo ni vzdržalo.

Veliko je znamenj v tem, da se polomiš v deželi, ki si si jo vse življenje gradil.

Po polnoči, enkrat opoldne … Vedno je enako svet­lo-temno. V somraku sobe skušam ugotoviti, katera ura dneva je in kje je moje telo. Ne za eno ne za drugo nimam nikakršnega občutka. Čutim se lahkega, kakšen meter nad posteljo, nič me ne boli, je tole raj ali … To so ali sestre ali angeli. Govorijo nerazumljiv jezik – rajski ali finski? Nimam nikakršnega občutka za telo, bilo bi prečudovito, če ne bi bilo malce skrb zbujajoče. Z muko obrnem glavo v levo in vidim steklenico s tekočino, ki teče v mojo roko. Jasno, v raju ni infuzije. Moj zadnji spomin je, kako vozim kolo, ki sem si ga izposodil, kako o nečem razmišljam, potem je nasproti mene zelo svetlo, skrenem na drug vozni pas, ostro zavijem, da bi se vrnil na svojega, potem zvok zavor, potem … soba.

Postopoma prihajam k zavesti. Dežurna sestra od časa do časa vstopa v sobo z injekcijo in z edino angleško besedo, a dovolj jasno – painkiller! Za trenutek se zaustavi pri vratih, naznani »painkiller«, kot da bi vstopil nekakšen zelo pomemben gospod, potisne zrak iz igle in zabije injekcijo nekam v moje odsotno telo. V svoji polomljeni angleščini skušam razložiti, da me nič ne boli. A ona zmiguje z glavo in v svoji mumintrolščini reče nekaj, česar ne razumem.

Žalost dela kosti lomljive …

Skoraj filmsko se spomnim, kako me peljejo v operacijsko. Ležim na premični bolniški postelji in dolge neonske luči nad glavo mi kažejo posnetke na praznem filmskem traku. Mislim si, če se bolniška postelja premika s hitrostjo štiriindvajset slik na sekundo, bo to zavrtelo nekakšen film, ki pa ostaja zdaj zame neviden. Hodnik je prazen in malce odmeva. Gremo skozi nadstropje, kjer je majhen bife. Mama v bolniški halji in tri deklice, ki jih je gotovo pripeljal oče na obisk, jedo torto in pijejo sok. Spom­nim se vsakega giba kot na upočasnjenem posnetku. Gotovo sem videti grozen z dvignjeno nogo, mokro obvezo, infuzijo. Deklice nehajo čebljati, slišim zvok viličk, ko jih izpustijo na krožnike, in ko grem mimo, nedolžno obrnejo glavo proti meni. Skušam se nasmehniti, deklicam z rožnatimi lički, s slamicami, sokom, njihovo nežno sočustvovanje je pomešano z radovednostjo in malo strahu. Mama jim nekaj reče in vse tri lepo vzgojeno, čeprav nerade obrnejo glave od premične postelje z nečim povitim na njej. V glavi vidim ta prizor, medtem ko me odnaša anestetik. Človek ne ve, kaj bo poslednje, kar se mu bo oglasilo, preden bo stopil preko.

S težavo odprem oči in uzrem lahno zabrisano silhueto Ritve, ki je oživela takoj, ko je opazila, da sem se zbudil. Dolge ure je stala pri moji postelji. Nekoč, v daljnem letu 1968, je bila sedem dni v Bolgariji. Najlepših sedem dni v mojem življenju, je rekla. Imela sem jih dvajset – mlada, levičarska in zaljubljena. Nikoli pozneje se mi to troje ni zgodilo hkrati, pravi Ritva. Za zdravnike, ki so naju opazovali, je bilo to zagotovo nenavadna slika. Ženska pri šestdesetih in negiben moški pri štiridesetih. Skupno jima je neko leto – 1968. Leto, ko je bila ona srečna, je leto, ko sem se jaz rodil. Ni vidne povezave med obema dogodkoma. Razen kraja, kjer sta se zgodila.

A v tem trenutku me je najbolj vznemirja strašna slutnja. Ne morem dvigniti glave, da bi pogledal. Zato skušam premakniti noge. Nič se ne zgodi. Od križa navzdol ne čutim ničesar. Nenadoma pomislim, da je rjuha tam prazna. Čutim, kako se vračam v tisto gosto mlečno belino, iz katere sem malo prej izplaval. Ko sem vnovič izplaval, je bilo to zaradi bolečine, ki ledeni. Naglo odprem oči. Ritva je še vedno pri moji glavi, rečem ji, da boli, ona pokliče sestro Painkiller. Polagoma dojamem, da nevzdržna bolečina prihaja iz noge, torej je ta na svojem mestu in lahko celo pomigam z njo. Boli me, hvala bogu. Tam je in boli me.

Čez teden, dva ležim doma, preživel in v mavcu, ter fizično čutim ure in minute. Letošnje poletje bom preležal kot obsojenec, ne da bi vedel, kaj sem sploh zagrešil. Toda tako pravijo vsi obsojeni.

Trojni zlom levega gležnja, operacija, dve kovinski ploščici, sedem vijakov, dve počeni rebri, prav tako na levi strani. Ure zrem v strop nad seboj, v edino nebo ležečega, in spet se spomnim vseh stropov, pod katerimi sem ležal. Visokih iz Berlina in nizkih iz mojega otroštva. Na njem ozvezdja muh. Gola žarnica, ovita v časopis, ta edini senčnik.

Spomnim se neskončnih popoldnevov, s katerimi smo bili tako bogato obdarjeni v tistem »bilo je nekoč« otroštvu, ko sem prav tako ležal z odprtimi očmi in nepremično gledal navzgor, dokler se komaj vidne razpoke in neravni deli stropa niso začeli spreminjati v nenavadne gore in morja, po katerih sem odplaval v daljave. Čez nekaj let so se gore in morja čudežno spreminjali v pasove, stegna, prsi in ženske obline. Bolj ko je površina neravna in nepopolna, toliko več ladij in žensk skriva.

Tako je seveda prišel konec mojih potovanj … Vrnil sem se v najbolj žalosten kraj na svetu, zlomljen. Od nekaj let po hotelih, letališčih in postajah so ostale dve, tri beležnice z bežnimi zapisi. Zdaj, ko jih prelistavam, da ubijem čas, se zavedam – svet počasi preplavlja melanholija … Nekaj se je zataknilo v času in jesen noče oditi, vsi letni časi so jesen. Svetovna jesen … Tudi potovanje ne ozdravi žalosti. Treba je poiskati nekaj drugega.

The saddest place is the world.

 

Fizika žalosti
Georgi Gospodinov
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Borut Omerzel