Svetovi in svet

Začetek Beletrininega letnika 2015 se je pričel precej ambiciozno, z dvema obsežnima prevodoma – 480-stranskim Zbiralcem svetov nemško-bolgarskega pisatelja Ilije Trojanowa (prevedel Brane Čop) in 550-stranskim romanom škotske pisateljice Janice Galloway (prevedel Jure Potokar), naslovljenim Clara. Ker je bila Janice Galloway ena izmed uglednih gostij letošnjega festivala Fabula in je bila Clara Schumann deležna kar velike medijske pozornosti, se torej za trenutek ustavimo in povejmo besedo, dve, še o Zbiralcu svetov (Der Weltensammler).

Roman je v Nemčiji izšel leta 2006 in nemudoma požel kopico afirmativnih kritik in literarnih nagrad, med drugim tudi nagrado leipziškega knjižnega sejma. Njegov središčni lik je angleški popotnik Sir Richard Francis Burton, za svoj čas duhovno izjemno napreden angleški popotnik, geograf, diplomat, kartograf, orientalist, pesnik, vohun …, ki je v devetnajstem stoletju naravnost in počez prepotoval ogromne kose takratnega britanskega imperija, pa tudi širše, Evropo, Otomansko državo ipd. Burton je bil izredno zanimiva figura, saj je domnevno posedoval enkratno sposobnost preobrazbe in vživetja v druge kulture in kulturne obrazce. Svoja potovanja je natančno popisoval in potopise izdal v knjižni obliki, obenem pa je poskrbel tudi za prvo objavo prevoda Kamasutre v angleščino in prevedel Tisoč in eno noč. Dva izmed njegovih največjih popotniških podvigov, ki sta sicer tudi tematizirana v Zbiralcu svetov, vključujeta udeležbo na t. i. hadžu, romanju muslimanov v Meko (Burton je bil prvi Evropejec, ki mu je uspelo kaj takega) in odkritje Tanganjiškega jezera ob iskanju izvira reke Nil v Vzhodni Afriki.

Ni naključje, da je Trojanow za tematizacijo popotništva uporabil ravno življenje in delo Richarda Francisa Burtona, saj sta si v mnogih pogledih njuna življenjepisa podobna. Trojanow se je še kot deček s starši preselil (ali bolje rečeno: je pobegnil) iz Bolgarije v Nemčijo, kjer pa so ostali samo eno leto, nakar so se morali znova seliti. Tokrat v Nairobi, Kenijo, kjer je oče Trojanow dobil službo. Kasneje je Ilija živel še v Parizu, v Bombaju/Mumbaju in na Dunaju. Tako kot Burton je tudi Trojanow napisal kopico neleposlovnih knjig o svojih potovanjih, predvsem o Afriki in Indiji.

Kar se samega romana tiče, je razdeljen na tri velike dele in kratko zaključno poglavje: 1. epizodo v britanski Indiji, kjer se Richard Francis Burton trudi naučiti hindija in sanskrta ter skuša vpeti v tamkajšnje kulturne obrazce; 2. epizodo v arabskem svetu, kjer prične pot v Egiptu in se odpravi naprej proti Meki na romanje v vlogi derviša, ki prihaja iz Indokine; 3. epizodo v Vzhodni Afriki, kjer se skupaj s Johnom Hanningom Spekejem odpravi na ekspedicijo, katere namen je odkriti izvor reke Nil, najdejo pa Tanganjiško jezero; 4. zaključno poglavje, v katerem se v precej lirični maniri filozofsko zaokrožijo misli in dogajanja, spisana v epskih razsežnostih v prvih treh poglavjih. Burton umre v Trstu.

Vsako izmed epizod krasi več pripovednih stališč. Tako lahko v indijski epizodi poslušamo pričevanje služabnika Naukarama, ki je zvesto služil Burtonu med njegovimi podvigi, kako pripoveduje svojo zgodbo pisarju, ki je privolil v pisanje življenjepisa. V teh podpoglavjih gre poleg Naukaramovega pripovedovanja tudi za dialog s pisarjem. Pripovedovanje je nekoliko nezanesljivo, naivno, v vsakem primeru pa ponuja nekakšno univerzalno sliko odklonilnega odnosa domicilnega prebivalstva do dejanj avantur željnega britanskega ekscentričnega popotnika. Do tujca, ki želi na vsak način prevzeti navade in vzorce obnašanja domačinov, se držijo nezaupljivo, kar jim mestoma s svojimi nepremišljenimi hedonističnimi eskapadami omogoči tudi sam Burton. Prav tako se med pripovedovanjem v glasu katerega izmed pomožnih gledišč pojavlja veliko tujk (firengi, angrezi ipd.), ki so razložene na koncu romana v priloženem slovarčku. V arabski epizodi se nato izmenjujejo pripovedna stališča osmanskega veleposlanika, ki sproži preiskavo zaradi Burtonovega skrivnega obiska hadža, ki se javnosti razkrije šele po objavi njegovih zapisov. V poslednji veliki epizodi pa razkrijejo še njegovo tretje veliko potovanje, prebijanje skozi Vzhodno Afriko do Tanganjiškega jezera, kjer ga spremljata že omenjeni Speke in pomočnik Sidi Mubarak Bombaj, lokalni vodič, recimo temu.

Zbiralec svetov
Ilija Trojanow
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
Brane Čop
29,00 €

Posebna zanimivost pripovedi je ta, da Burton o sebi govori še najmanj. Osrednja figura tega epskega podviga je predvsem v vlogi nekakšnega filtra za pripovedi drugih; pomočnikov, ki praviloma prihajajo iz vrst domačega prebivalstva, tretjeosebnega pripovedovalca, ki se včasih degradira na fokalno točko samega Burtona. Te pripovedi razkrivajo zunanji pogled na Burtonove podvige, v vsej grandioznosti za svoj čas izjemno liberalnega in naprednega kameleonskega uma ter obenem v vsej smešnosti in posmeha vredni okornosti, nespretnosti, ki izvira iz delne nezmožnosti celovitega prestopa v popolnoma drug, tuj kulturni okvir. Tudi sam Burton se tega loteva selektivno. Obseden je z učenjem tujih jezikov do te mere, da ne dovoli služabniku, da bi se z njim pogovarjal v angleščini; po drugi strani pa se vdaja hedonističnim užitkom, ki so mu dostopni zgolj zaradi njegovega družbenega položaja.

V res obsežni epski pripovedi se izmenjuje več pripovednih postopkov, od monologov do dramskega teksta, mestoma tudi približka toku zavesti. Navkljub svoji epskosti pa pripoved ni razburljiva. Teče precej enakomerno, enolično, brez velikih odstopanj, kar nas znotraj horizonta pričakovanja glede pustolovskih pisanj precej preseneti. Kozmopolitski vohun, kameleon devetnajstega stoletja – a roman ni posvečen njegovim podvigom, pač pa mehanizmom, ki te podvige omogočajo. Skozi različne oči seveda vidimo različne slike; Burton je brezvsebinski, prazen in socialno privilegiran ekscentrik, katerega kapricioznost in služba narekujeta njegova dejanja. Ob tem pa je tudi še eden izmed iskalcev večno opevane »univerzalne resnice« človeškega obstoja, kjer je edina možnost nekakšen kulturni sinkretizem. Ravno zaradi tega je vprašanje, koliko »nemotiviran« in duhovno izpraznjen je v resnici Burton in koliko preprosto ni prepričan ravno zaradi dejstva, ker je s svojimi dejanji uspel prilesti iz »Platonove votline«, kar mu je sicer odprlo neslutene spoznavne razsežnosti, a so mu te tudi izjemno težko obvladljive. To nam v zaključnem poglavju razkrije tudi sam Burton; moli mohamedansko, izpoveduje se krščansko – edina stvar, v katero je prepričan, je, da ne želi umreti.

Zbiralec svetov je nekakšen Most na Drini Ilije Trojanowa. Burton je večni iskalec, človek, ki je preklet s paradoksom spoznanja, da ob vsakem novem spoznanju, do katerega se dokoplje, vzklije pet kalčkov dvoma. Literarni dokaz o neobvladljivosti sveta in še bolj o neobvladljivosti duha. Zbiralec svetov, ne Zbiralec sveta.

 

Ilija Trojanow: Zbiralec svetov. Ljubljana: Beletrina, 2015. 490 strani, 29 €.