Vizionar, preroški videc, branik svobode, zavetnik demokracije, varuh spodobnosti, »sveti Jurij«, ubijalec triglavega zmaja totalitarizma: fašizma, nacizma in komunizma. To podobo so o Georgu Orwellu, s pravim imenom Eric Arthur Blair (1903–1950), ustvarili njegovi hagiografi in oboževalci.
Naj tukaj za spremembo spregovorijo njegovi obtoževalci.
Od antifašista do antikomunista
Orwell, ki mu nesporno pripada mesto v panteonu najvplivnejših političnih literatov 20. stoletja, si je prizadeval, pojasni v eseju Zakaj pišem (1946), »da bi iz političnega pisanja napravil umetnost«. Veliko je bilo povedanega o avtorjevi umetnosti in njenih odlikah, a le redki so poglobljeno analizirali avtorjevo »političnost«, ki je locus minoris resistentiae, kamor merijo najrelevantnejši očitki.
Po petih letih službovanja v uniformi britanske imperialne policije v Burmi (Burmanski dnevi, 1934; Obešanje, 1931; Ustreliti slona, 1936) in zatem po boemskih pariških dnevih (Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, 1933) se je Orwell konec leta 1936 kot prostovoljec podal v boj proti Francovim falangistom. »Prišel sem se boriti proti fašizmu,« navede sprejemniku rekrutov razlog svojega prihoda, nato pa je, ne da bi sploh poznal »diabolične medstrankarske spore« v španskem antifašističnem taboru združenih komunistov, socialistov in anarhosindikalistov dodeljen »trockistični« milici Delavske stranke marksistične unifikacije (POUM). Po nekaj mesecih bojevanja je Orwella obstrelil frankistični ostrostrelec, tačas, ko je okreval od skoraj usodne rane, pa je najmočnejša stranka, Komunistična partija Španije, proglasila POUM za kriptofašistično in ilegalno organizacijo. Njenega vodjo Andrésa Nina Péreza so usmrtili, številne pripadnike pa preganjali, vključno z Orwellom, ki mu je komaj uspelo pobegniti iz Španije. Izdaja španskih prosovjetskih komunistov, ki so ga po krivici označili za »objektivno fašista«, je ključni dogodek, ki ga je oblikoval v zagrizenega antikomunista.
Orwell je svoje izkušnjo in videnje španske državljanske vojne zabeležil v svojčas malo znanem avtobiografskem delu Poklon Kataloniji (1938) ter se še naprej, ne več s puško, pač pa s pisalnim strojem, boril proti fašistom in nacistom. Tako je med drugim v eseju Kdo so vojni zločinci? (1943) obdolžil Britance in britanske kapitaliste (»gospodje posestniki«) podpiranja in sodelovanja z italijanskimi fašisti. Nemajhno kontroverzo je sprožila njegova netaktna in slabo premišljena obsodba pacifizma v Levu in samorogu (1941) ter objavljenih pismih. Pacifiste je v članku Pacifizem in vojna (1942) ozmerjal – ironično, glede na lastno neljubo katalonsko doživetje – za »fašifiste« in pacifistično gibanje denunciral kot »objektivno profašistično« oziroma »objektivno pronacistično« organizacijo. Svojim nasprotnikom je »torijski anarhist«, kot se je sam označil, pridigal angleški patriotizem.
Nobeni politični ideologiji ni Orwell namenil tako poglobljene kritike, kot jo je s satiro Živalska farma (1945) in še učinkoviteje z distopijo Tisoč devetsto štiriinosemdeset (1949) uperil zoper svojega prasovraga – »komunizem«. Orwell je s pojmom »komunizem« ponavadi mislil na »ruski komunizem« svojega časa, natančneje na stalinizem in totalitarne vidike Sovjetske zveze. Tako v eseju Zapiski o nacionalizmu (1945) priznava, da je »komunist tisti, ki ima ZSSR za svojo očetnjavo in meni, da je njegova dolžnost za vsako ceno zagovarjati rusko politiko in zastopati ruske interese«. Stalinov režim, »nenadne, nasilne spremembe linije, čistke, žigosanje, sistematično uničevanje partijske literature« (V kitovem trebuhu, 1940), mu je – poleg Zamjatinovega romana Mi – služil kot model totalitarizma, po katerem je ustvaril obe distopični velesili svojega kardinalnega dela, skrivnostno neoboljševiško« Evrazijo in »oligarhično kolektivistično« Oceanijo, ki ji načelujeta Veliki brat in partija Ingsoc; ta je, razlaga antagonist O’Brien protagonistu Smithu, nadgradnja nacionalsocializma in »ruskega komunizma«.
Toda Orwell ni bil tipični antikomunist. Kljub konservativnim, torijskim, potezam je bil epicenter njegove politične orbite socializem. »Predokus socializma« je Orwell doživel v delavski milici, kjer si »lahko dihal zrak enakosti«, zapiše v Poklonu Kataloniji. Kasneje je svojo pripadnost izpričal, rekoč, da je vse, kar je napisal po Španiji, napisano »proti totalitarizmu in za demokratični Socializem, kot ga razumem«.
Angleški socialist proti intelektualcem
Orwell socializma ni razumel kot marksistične doktrine in se ni imel za marksista. V nasprotju z internacionalnimi socialisti (»Delavci nimajo domovine«, saj si jo morajo šele pridobiti, beremo v Komunističnem manifestu) je zagovarjal »angleški socializem« s konservativnimi primesmi. Za socializem se je, pravi v predgovoru ukrajinskega prevoda Živalske farme , bolj kot zaradi teorije odločil »zaradi zgroženosti nad zatiranostjo in zanemarjanjem revnejšega dela industrijskih delavcev«. Ne teorija, temveč praktične izkušnje, tisti pregovorni tradicionalni angleški common sense, so objektiv Orwellovega spoznavnega aparata. Avtor nehote pripoveduje o sebi, ko piše, da »Angleži niso intelektualci. Groza jih je abstraktne misli in nimajo potrebe po nobeni filozofiji ali sistematičnem svetovnem nazoru.« Orwell namreč sledi kvazireportažnemu kredu, da mora pisec sam do potankosti izkusiti, doživeti tisto (Burma, Pariz, London, Katalonija), o čemer želi dobro pisati. Mnogi bi mu oporekali. J. R. R. Tolkien ni nikdar obiskal Srednje zemlje, H. G. Wells ni potoval s časovnim strojem, Edgar Allan Poe ni moril ljudi (vsaj ne da bi vedeli) in tudi Jonathan Swift, avtorju ljub in soroden satirik, ni živel z Liliputanci. Pisati, in to odlično, se da tudi o stvareh, ki niso doživete, temveč vzbrstijo v umetnikovi domišljiji.
Orwellov stran od teorije bežeč naivni empiricizem ilustrira pomenljiva izjava v eni od kolumn Kakor želim, ki jih je redno prispeval za časnik Tribune, in sicer, da ga je opazovanje sestradanega mornarja, kako krade ostanke hrane z mize, »naučilo več kot pol ducata socialističnih pamfletov«. Na Orwellovo »prikrito antiintelektualnost« opozori Terry Eagleton, ki pa jo obenem lucidno zavrne, da »videti človeka izmikati hrano še ne pove ničesar o vzrokih revščine, tako kot postaviti tovarno na oder ne pove ničesar o kapitalizmu«. Še bolj neprivlačna plat Orwellove »zdravorazumskosti« je njegovo swiftovsko zasmehovanje intelektualcev kot dogmatikov in njihovih teorij kot neživljenjskih (na primer v prvem delu eseja Lev in samorog). To je variacija tistega – Isaiah Berlin pokaže v Izvorih romantike, da problematičnega – romantičnega duha, ki pravi (z besedami Goethejevega Mefista), da je vsa teorija siva in zlato drevo življenja zimzeleno. Zato Orwell v protinapadu na mogočne, od moči opite intelektualce, ki omrežujejo neuke množice, izganja v proslavljenem spisu Politika in angleški jezik (1946) iz jezika tujke, tuje fraze in »znanstvene besede«, pri čemer je, paradoksalno, podoben kakšnemu thinkpolovcu, pripadniku miselne policije,iz romana 1984. Pripomnimo, da je zlorabljanje in deformacijo jezika v propagandne namene temeljiteje in bolje obdelal nemški filolog in romanist judovskega rodu Victor Klemperer v LTI – Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha).
Orwell je upravičeno zavračal totalitarne aspekte stalinizma, v času ko so jih številni angleški komunisti in socialisti zanikali ali skušali racionalizirati, tudi zaradi medvojnega zavezništva med državama proti silam osi. A vendar je o intelektualcih in socialistih, ki so se ozirali po marksizmu, pogosto pisal kot o homogenem, ortodoksnem, dogmatičnem in avtoritarnem monolitu, njihova raznorodna stališča pa poenostavljal in izkrivljal. Nemalokrat jih je bolj s sofističnimi sredstvi retorike kakor s trdno argumentacijo prikazoval kot moralno, psihološko ali osebnostno defektne, denimo kot nespodobne, maloumne, misofobne, rusofilne, monomanične ali kot »nacionalistične«, kamor je, nenavadno, prišteval tudi politični katolicizem, komunizem, trockizem in prepričanje v obstoj razrednega boja. Zato avtorjev najostrejši kritik, Scott Lucas, zanj odločno zatrdi, da »stoji na ramenih slamnatih mož«. Orwell je »kot osamljeni jezdec spodobnosti patruljiral na mejah socializma«, dodaja, »bil je avtoritativen glas oporečništva, omejujoč oporečništvo drugih«.
Leta 2003 je prišlo v javnost kontroverzno dejstvo, da je Orwell predal Velikemu bratu (britanskemu obveščevalnemu oddelku IRD) spisek z 38 imeni slavnih pesnikov, umetnikov, aktivistk in intelektualcev, za katere je verjel, da so kriptokomunisti. To je pripomoglo k ponovitvi starega očitka, da »George Orwell ni bil socialist«, oziroma, kot po(ne)srečeno ugovarja Paul Thomas, bil je socialist, le njegov socializem ne dolguje ničesar »proletarcu, marksistu, akademiku«.
Neslavna dediščina
Ko so Američani kmalu po objavi pograbili Orwellovo distopijo za demoniziranje ne le komunizma, temveč tudi vsakih socialistično usmerjenih politik in njenih privržencev, je pisatelj protestiral, da njegov »zadnji roman NI mišljen kot napad na socializem ali britansko laburistično stranko (ki jo podpiram), ampak kot prikaz perverznosti, h katerim so nagnjena centralno vodena gospodarstva in ki so se deloma že uresničile v [sovjetskem] komunizmu in fašizmu«. Protestno pismo ni zaleglo.
Po njegovi smrti so ga ZDA – tiste ZDA, ki so od štiridesetih let dalje v Srednji in Južni Ameriki, Aziji ter v Afriki strmoglavljale demokratično izvoljene socialistične vlade in jih nadomeščale z diktaturami – vpregle v arzenal kapitalistične propagandistične artilerije. CIA je financirala ideološko okleščeno adaptacijo Živalske farme, distopija 1984, ki je satiro presegla po popularnosti, pa je služila, je med vihro makartizma zapisal zgodovinar Isaak Deutscher, kot »ideološko superorožje v hladni vojni«. Roman 1984, nadaljuje, je »naučil milijone ljudi videti konflikt med Vzhodom in Zahodom črno-belo in jim pokazal pošast strašilo in pošast grešnega kozla za vse tegobe, ki pestijo človeštvo«.
Po več kot pol stoletja zahodnjaške antikomunistične in antimarksistične propagande (pomislimo na trenutno popularno teorijo zarote »kulturnega marksizma« in njenega glavnega razpečevalca Jordana Petersona), ki je z žigom totalitarizma stigmatizirala vse, povezano s socializmom, prinašajo Orwellove črno-bele, grobo skicirane obsodbe marksizma in komunizma, zbrane v knjigi Svoboda ali suženjstvo (Sanje 2018, prevod Maja Ropret), malokaj novega. Tudi zaradi odsotnosti spremne besede, ki bi bralstvu vsaj mimobežno namignila na razkošje po Orwellovi smrti vzcvetelih neavtoritarnih variacij levega komunizma, libertarnega marksizma in sorodnih anarhomarksističnih teorij, kar piščevim diskusijam o politični teoriji ne daje patine, marveč rjo. Med nekaj lesketajočimi se izjemami se najbolj blešči najdaljši, literarnokritični esej V kitovem trebuhu, ki obravnava Millerjev Rakov povratnik in tedanjo literarno sceno.
Čeravno ga danes citirajo neoliberalci za nasprotovanje regulaciji kapitala, konservativci za strašenje pred socialno državo, washingtonski jastrebi za udrihanje po nepatriotskih protestnikih ameriškim vojnam in altrightovci za upravičevanje sovražnega govora, pa Orwell ni desničar, kar ilustrira njegova zavrnitev povabila vojvodinje Atolske na zborovanje antistalinistične, a konservativne in proimperialistične Lige za evropsko svobodo: »Jaz pripadam levici in moram delovati znotraj nje, naj še tako sovražim ruski totalitarianizem in njegov strupen vpliv v tej deželi«. Za mitom Orwella, pod svetniškim plaščem brezgrešnika, se skriva kompleksen korpus ambivalentnih občutenj, protislovnih prepričanj, tako revolucionarnih kot tudi konservativnih idej, bistroumnih uvidov in zgrešenih napovedi, a tudi dvomiselnosti in zmot. Zagotovo vreden branja, vendar kritičnega branja, historičnega in kontekstualnega branja.
* Refleksija je nastala na podlagi esejistične zbirke Svoboda ali suženjstvo, ki je v prevodu Maje Ropret izšla pri založbi Sanje.
