AirBeletrina - Svet kot taborišče (II.)
Panorama 29. 9. 2016

Svet kot taborišče (II.)

* Prvi del članka o friedlandskem taborišču lahko preberete tu.

Izseljenci s Poljske leta 1981 (Foto: Arhiv taborišča Friedland)

»Ein Lager ist ein Lager«
Pričevalec o friedlandskem begunskem naselju, 1946

Marca letos so v Friedlandu, v stavbi stare železniške postaje, kjer je bila nekoč vstopna točka za vsakega, ki je prispel v begunsko naselje, odprli poseben muzej o taborišču. Domačini so odprtje toplo pozdravili, saj v muzeju vidijo pomembno priložnost, da uradno zaznamujejo preteklost svojega kraja ter razmislijo o njegovi sedanjosti in prihodnosti.

Muzejska zbirka je fascinantna: tehtno in poglobljeno kronološko zajame zgodovino friedlandskega taborišča od leta 1945 do danes in pokaže več tisoč kosov osebnih predmetov, fotografij, pisem, dnevnikov, dokumentov, papirjev vseh vrst itd., povezanih z življenjem tistih, ki so v dobrih sedemdesetih letih šli skozi naselje. Ponuja tudi bogat video in avdio material ter na koncu prefinjeno vzpostavi povezavo med svetom, ki ga je usodno oblikovala druga svetovna vojna, in na primer porušeno, od spopadov izmučeno Sirijo. Tako kot v samem Friedlandu je tudi v muzeju mogoče najti odsev globalnih migracijskih in begunskih poti, sledi vojn, zatiranja, izkoriščanja, nekakšen zemljevid stisk, zaradi katerih ljudje zapustijo dom in se podajo na tvegano pot v novo življenje. A ena največjih odlik razstave je v tem, da poleg zgodovinskih okoliščin, političnih premikov in družbenih sprememb, ki so zaznamovale delovanje taborišča v Friedlandu, sijajno približa osebne zgodbe beguncev. In šele ko izvemo več o njihovih strahovih, upih, razočaranjih, pričakovanjih, pismih, ki so jih napisali, prijateljstvih, ki so jih pustili za sabo, besedah slovesa, ki so jih morali izreči, in podobno, lažje dojamemo pravo dimenzijo njihovih stisk in trpljenja.

Razstava je šele v prvi fazi, v naslednjih letih jo nameravajo dopolniti in razširiti. V muzeju naj bi vzpostavili tudi posebno akademijo v obliki mednarodnega mladinskega centra in izobraževalno-raziskovalnega središča. In ker je nemška država pametna, so odgovorni muzejske sodelavce poiskali tudi med begunci, ki gredo skozi taborišče. Kdo drug pa bi lahko bolje razumel zgodbe, o katerih pripoveduje zbirka?

Samah: »Preteklost moramo sprejeti, da lahko živimo normalno naprej.«

Kosovska družina leta 2014 (Foto: Arhiv taborišča Friedland)

Ena od muzejskih sodelavk je tudi Samah Al Jundi, triinpetdesetletna Sirka, doma iz Latakije, glavnega sirskega pristanišča na sredozemski obali, ki je v Nemčijo prispela pred desetimi meseci. V Siriji je študirala angleščino, delala z organizacijami, kot so Združeni narodi, Unicef, Save The Children – in je do njih izjemno kritična –, v Latakiji pa je ustanovila in vodila filmski festival. Zgovorna, glasna, iskriva, neutrudna, duhovita in neposredna gospa danes v friedlandskem taborišču vodi tudi različne prostočasne aktivnosti za begunce. Poleti se je poročila z Nemcem, zato zdaj vsakemu ponosno pokaže svoj poročni prstan. »Prva v svoji družini sem, ki je rekla da moškemu druge veroizpovedi in narodnosti,« se smeje.

Tisto popoldne, ko jo obiščem, vodi kratko dejavnost z manjšo skupino beguncev, med katerimi sta tudi dvajsetletni Mohamed in osemnajstletna Aya, oba doma iz Homsa. Mohamed rad riše, začel je že v Siriji, v šoli, ko se je med poukom dolgočasil, njegovo umetniško orodje pa je navaden svinčnik. Nekoliko zadržano razkazuje svoje risbe, svoj svet senc, črt, nians, s pomočjo katerih premišljuje o tem, kar se mu dogaja v življenju. S prihodom v Evropo se je veliko spremenilo. Aya pa piše zgodbe. Dve vojni v mojem telesu je naslov ene od njih. Prva vojna je tista, razloži, zaradi katere je morala zapustiti Sirijo, druga pa je v njej sami in pomeni najstniško, mladostniško iskanje same sebe in lastnega prostora pod soncem, ki se ne ujema vedno s pričakovanji družine in okolja, iz katerega prihaja.

Med odmorom stopim do Samah. »Veste,« mi reče, »ko danes spoznate mlado osebo iz Sirije, morate odšteti zadnjih pet let njenega življenja, kolikor je minilo od začetka revolucije. V tem času so življenja mladih Sirk in Sircev obstala na mestu. Nekdo, ki je star osemnajst let, je tako pravzaprav le malo starejši otrok,« je neposredna. »Včasih jih opazujem,« se nagne proti meni, »kako se nosijo, postavljajo, se imajo za pomembne in si domišljajo, kaj vse so že dosegli v življenju. Pa niso naredili še nič. Zadnjih pet let morajo pozabiti in začeti znova.«

Vprašam jo: »Gospa Samah, kaj občutite, kadar greste dol v muzej? Kaj vam vse skupaj pomeni?«

»Predvsem to, da moramo razumeti zgodovino in, še pomembneje, sprejeti preteklost, zato da lahko normalno živimo v sedanjosti in načrtujemo prihodnost,« ima že pripravljen odgovor. »Poglejte, sama sem hčerka palestinskih beguncev, ki so se v Sirijo zatekli po tem, ko so po drugi svetovni vojni v Palestini izgubili streho nad glavo. Moja mama je dolgo hranila ključ od svojega palestinskega domovanja, prepričana, da se bo nekoč vrnila tja. Odrasla sem s temi zgodbami. Danes vem, da stvari niso tako preproste. V maminem mestu, v njeni četrti in najbrž celo v njenem nekdanjem stanovanju zdaj živijo drugi ljudje. Kaj naj naredimo z njimi? Naj jih deportiramo nazaj v vzhodno Evropo, od koder so verjetno prišli njihovi starši ali stari starši? Tako ne gre. Preteklost moramo sprejeti, da lahko normalno živimo naprej.«       

Mohamed: »Najhujših deset dni v mojem življenju.«

»Sovražim ta kraj,« dahne šestindvajsetletni Mohamed, ko nekaj dni pozneje zvečer stojiva na friedlandski železniški postaji. Ravno prižiga novo cigareto in mimogrede navrže, da, odkar je v Nemčiji, manj kadi. Mohamed je doma je iz okolice Hame, mesta v zahodni Siriji, kjer leta 1982 tedanji sirski vladar Hafez Al Asad, oče zdajšnjega sirskega predsednika Bašarja Al Asada, brutalno obračunal s člani tamkajšnje Muslimanske bratovščine in dal pobiti več deset tisoč ljudi. Mohamed je v Siriji študiral medicino, danes pa v bolnišnici v Göttingenu opravlja prakso in si skuša v Nemčiji, kjer ima tudi brata, postopoma urediti normalno življenje.

Resnoben, razmišljujoč mladenič, ki je tudi velik filmski navdušenec, je v Friedland prispel januarja letos in v taborišču ostal deset dni. »Najhujših deset dni v mojem življenju,« odločno zatrdi. »Bil sem sam, nikogar nisem poznal, ves čas je bilo treba čakati v vrsti, brez posebnih izkaznic pa nas tako ali tako niso nikamor spustili. Počutil sem se kot v zaporu.«

Nekaj cigaret kasneje, ko sva že zamenjala temo, pove tole: »Najboljše, kar je Siriji prinesla vojna, je to, da je zdaj v državi veliko lažje dobiti hašiš. Včasih je bila sirska družba glede kajenja marihuane in hašiša res nazadnjaška, na občasne uživalce so prezirljivo gledali kot na kužne, propadle džankije, tudi kazni za uporabo in posedovanje mamil so bile ostre. Po petih letih je, kar se uživanja drog tiče, vse drugače. Vojna je marsikaj postavila na glavo.«

Nad Friedland počasi pade mrak, Mohamed pa govori o Siriji, revoluciji, o Bašarju Al Asadu in omeni, kako je pogosto idealizirana podoba – prisotna tudi na Zahodu – predvojne Sirije kot odprte multikulturne države, kjer naj bi v miru živeli ljudje različnih kultur, veroizpovedi, narodnosti, ozadij itd., preveč poenostavljena. Sožitje je bilo velikokrat zgolj navidezno, pravi, medtem ko je sirska oblast pazljivo negovala in reproducirala takšen videz.

»Kar najbolj zamerim Al Asadu, je to, da se pred revolucijo v Siriji kot družba nikoli nismo pogovarjali o pravih problemih, temveč smo se vedno pretvarjali, da je vse v najlepšem redu.«

Kako pa je doživel sam upor in vojno?

»Prvo leto sem bil res aktiven, sodeloval sem pri protestih, organiziral različne aktivnosti in se boril na vso moč. Ves čas smo bili v pogonu,« odgovori. »Potem pa sem postal pozoren na posameznike, ki so se z revolucijo skušali okoristiti. Upiral se mi je tudi oborožen odpor proti Al Asadu, h kateremu so pozivali mnogi. Nikoli ne bi mogel streljati na druge Sirce, moje sodržavljane, toda najhujši so bili razni vojni dobičkarji, ki so se pojavili v mestu. Sovražim ljudi, ki se hočejo okoristiti na račun tuje stiske in nesreče.«

Kaj se je zgodilo potem?

»Umaknil sem se od vsega, revolucija se mi je zamerila in zavlekel sem se domov med štiri stene, kjer sem ostal tri leta. Ni bilo lahko, toda v tem času mi je uspelo pogledati ogromno filmov in TV-serij«, se nasmehne. »In zdaj sem tukaj.«

Ali gleda kdaj filme zadet, ga vprašam.

»Redko,« se zareži. »Pri gledanju filmov je pač treba biti dobro skoncentriran«.

In koga iz Sirije najbolj pogreša v Nemčiji?

»Mamo in očeta. Ki pa ne želita oditi.«       

Flutlicht: »Kar nekaj punc je zajokalo.«

Prizor iz predstave (Foto: Fluchtlicht)

Kasneje se odpeljem v teater. Boat People Projekt je majhno neinstitucionalno gledališče s sedežem v Göttingenu. Vodijo ga lokalni gledališki delavci in pedagogi, v projekte pa vključujejo predvsem mlade begunce, pregnance s kriznih območij, naturščike in nadobudne mlade lokalne ljubiteljske igralke in igralce. Že od leta 2009 se ukvarjajo prav s temami, kot so migracije in begunstvo. Svojo majhno dvorano ima gledališče danes v prostorih nekdanjega filmskega inštituta v predmestju Göttingena, kjer je trenutno nastanjenih tudi približno dvesto beguncev, ki so v minulem letu dni prišli v Nemčijo. Tistega večera, v prvi polovici avgusta, je bil pred gledališčem še večji vrvež kot ponavadi, saj je bila na vrsti generalka za projekt z naslovom FLUTLICHT, poseben glasbeni večer, nekakšen mini begunski muzikal, sestavljen iz prepleta sodobne perzijske, arabske, kurdske, eritrejske, nemške itn. popularne glasbe, ki so jo nastopajoči s pomočjo benda, skritega v zaodrju, tudi sami interpretirali. Z muziko in plesom so pripovedovali o sebi, o svojih osebnih zgodbah in strahovih ter o okolju, iz katerega prihajajo. Približno dvajset mladih, večinoma najstnic in najstnikov iz Sirije, Iraka, Afganistana, Eritreje, Somalije, pa tudi iz samega Göttingena smo gledali na odru. Pred nami so se razkrili krhki, občutljivi, ranljivi, pozorni, simpatični. Svojo igralsko nalogo so vzeli še kako resno, a so se vmes tudi zabavali. Prva različica predstave je doživela premiero že decembra lani, tokrat pa smo gledali novo postavitev, z dodanimi prizori in novimi nastopajočimi. Dopolnjeno različico je zaznamovala žalostna zgodba. Še decembra je bila skupaj z ekipo na odru tudi šestnajstletna kosovska Albanka Anita, ki pa so jo pred kratkim skupaj z družino deportirali nazaj na Kosovo. Čeprav je bila Anita rojena v Göttingenu in je v mestu tudi odraščala, nikoli ni dobila nemškega potnega lista. Njeno usodo zdaj tematizirajo v novi verziji Flutlichta in tako na svoj način reflektirajo okoliščine dogodka, ki je pretresel tudi igralsko ekipo.

Čeprav gre za generalko, ima režiserka Luise Rist, gledališka pedagoginja, dramaturginja in pisateljica, doma iz Göttingena, polne roke dela. Na zadnji vaji še režira, popravlja postavitev nastopajočih, jim diskretno šepeta posamezne replike in na določenih mestih priganja, naj igrajo hitreje. Pozneje omeni, da se je nekaj nastopajočih predstavi pridružilo v zadnjem trenutku – zaradi specifične narave gledališkega komada, ki ga gledamo, je to lažje kot v profesionalnem teatru –, zato zasedba še ne deluje optimalno.

Abdivahad Mohamed, sloki mladenič nekje v zgodnjih dvajsetih, doma iz Somalije, eden tistih, ki imajo tudi svojo solo glasbeno točko, ima veliko tremo. Narobe stoji in s težkim korakom se prepočasi giblje, zato ga mora režiserka nenehno popravljati. Nekje vmes jo diskretno prosi za plastenko vode. Videti je, kot da mu je trema izsušila usta. Tik pred svojim songom ima mladi Somalijec še dve repliki. Moral bi reči: »Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na Al Šabab (zloglasna somalijska teroristična organizacija, op. a.).« Nato bi dobil odgovor: »Abdi, pomisli rajši na nekaj lepega.« Na kar bi odgovoril z: »Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na svojo mamo.« Vendar se zaradi velike živčnosti zmoti in začne na koncu: »Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na svojo mamo.« Odgovor »Abdi, pomisli rajši na nekaj lepega« ga do konca zmede in zmanjka mu štrene. Končno se zbere in pravilno ponovi obe repliki, nato pa ga že čaka bend z glasbeno spremljavo ene sodobnih arabskih balad. In ko mladenič vendarle zapoje, se njegova trema razkadi navzgor proti stropu. Tisti večer je ni več na spregled in nekaj mi pravi, da bo že naslednjič, na premieri, zdaj, ko je led prebit, vse v redu.

Generalka uspe in po bučnem aplavzu je Abdiju, ki si je vidno oddahnil in zdaj zunaj pred dvorano kadi zasluženo cigareto, seveda treba čestitati. Vesel je prijaznih besed in utrujeno, a zadovoljno, si obriše pot s čela. »Bilo je težko, ker sem prišel na generalko neposredno iz službe. V mestu delam v kuhinji in tudi jutri me čaka ena izmena. Toda saj bo šlo,« se nasmehne. Še nekaj mimoidočih pristopi in čestita. Abdiju uspe nekoliko zajeti sapo. »Med glasbeno točko sem videl, da je imelo neko dekle med občinstvom solzne oči,« reče presenečeno. »Oh, kar nekaj punc je zajokalo,« dobi kompliment, ki ga je seveda vesel, a mu je pri tem nekoliko nerodno.

Abdi še nikoli ni bil v Friedlandu, toda tudi on je obraz nove Nemčije, v kateri bodo morali v naslednjih desetletjih svoj prostor najti tudi begunci, o katerih govori Evropa zadnje leto: pregnanci različnih ozadij, bežeči pred sodobnimi globalnimi vojnami in konflikti.Nemško in evropsko družbo bodo s svojo osebno izkušnjo dodobra spremenili in ji vdihnili novo življenje. To se bo zgodilo kljub problematičnemu vzponu skrajno desnih političnih strank in drugih ekstremističnih skupin. Ne bo šlo vedno gladko, toda sveta ni mogoče zavrteti nazaj.

Po generalki so se nastopajoči iskreno veselili, objemali, si oddahnili, čestitali, smejali, se tovariško bodrili in zadovoljno stiskali pesti. Človek bi samo malo priprl oči in že bi dobil občutek, da so mladi gledališčniki slavili denimo na pomembni nogometni tekmi. In res je bila to lepa zmaga mladosti, življenja, ustvarjalne energije, glasbe, umetnosti nad smrtjo, temo, vojno, begom, pomanjkanjem in obupom.     

»Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na Al Šabab.«

»Abdi, pomisli rajši na nekaj lepega.«

»Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na svojo mamo.«