Suspirium, ergo sum

Prizor is filma Suspiria

Skozi zadnja vrata stavbe sem stopila s solznimi očmi in odporom, orjaškim kakor Afrika. Kot pritiče športnim dvoranam, je bil strop hodnika nizek, stene kovinsko sive, na težkih vratih pa razen »samo za zaposlene« ni bilo nobenih oznak; vemo, da so bili v socializmu zgrajeni objekti vselej zgolj tesnobni, redkeje pa paternalistični. Sledila sem drugim dekletom, ki so se v labirintu znašle bolje od mene – najverjetneje zato, ker jih ni ovirala plašna duševnost –, in naposled le pristala na klopi ženske slačilnice. Na moji levi je žvrgolela gruča slečenih najstnic, na moji desni pa peščica, ki je nase v hitchcockovsem ludilu (#frenzy) vlekla pajkice in majice, dobro pa se spomnim še upornice, ki si je – na regijskem tekmovanju v skoku v višino - razpuščala na glavi visoko ovite dreadlockse. V prostoru je kraljeval vonj ženskega znoja, pomešan z esenco postanih sendvičev, umedenih banan in urina, saj so mnoge lulale pod skupnimi tuši (kaj, človeku se pač mudi). Ukleščila sta me kortizol in adrenalin, zato sem molčala in si masirala pete, kar me je v trenutkih podobnih napadov pogosto nenavadno sprostilo. Opazovati sem seveda zmogla, to zmorem vselej, in najprej sem, genialno, opazila, da sedim med samimi ženskami in nadalje, da se mi položaj zato zdi čuden. To ni bila moja prva izkušnja ekskluzivno ženske skupnosti, kakopak, a nobena dotlej ni bila zadosti intenzivna, da bi se jo potrudila opomeniti. Duševno oviranost na stran, med samimi ženskami mi je bilo izjemno domače in toplo, hkrati pa tudi, oprostite hitremu obratu, izrazito, krčevito nedomačno (#unheimlich). Prestregala sem njihove mehke poglede in čutila, da me sestre podpirajo, me brezdanje – kot v kakšni viharniški pesmi – ljubijo, se z menoj istovetijo. Prestregala sem njihove mračne poglede in besede ter hkrati čutila, da bi me najraje raztrgale in moje sestavne dele odložile nekje na magistrali med Ljubljano in Črnučami. Čutila sem nevarno ambivalenco, njihovo in svojo, ki sem ji vsebino lahko določila šele, ko sem odrasla, ko sem se načitala, ko sem se kot ženska preiskala (#workinprogress) in ko sem preiskala druge ženske. To, kar se mi je tedaj dajalo kot občutek, sem danes artikulirala v veličastni formuli: na ženskih skupnostih je nekaj subverzivnega, kar ne velja samo od zunaj – ko ženske opazuje svet –, temveč tudi od znotraj – ko se živijo same.

Ta formula je v letošnjem remakeu filma Suspiria, ki ga je italijanski slasher re Dario Argento izvorno zapekel leta 1977, postal osrednja teza. Režiser Luca Guadagnino, ki ga poznamo po bukoličnem Call me by your name, se je teze – za razliko od Argenta, omejenega z apeninskim mačizmom – lotil študijsko, kot prava regina.

Tudi Guadagnino klavnico postavi v plesno šolo, v iztek sedemdesetih v Vzhodni Nemčiji. Šolo sodobnega plesa vodi briljantna Madame Blanc, pod brend je podpisana Madame Markos, v organizacijski strukturi pa mrgoli drugih žensk, ki že dolgo živijo pod isto streho, udeležene v zaprti, krožni ekonomiji. Spremljamo, seveda, matriarhat. Koreografski slog Madame Blanc se navezuje na metode ameriških velikank Marthe Graham in Trishe Brown, zlasti še na nedogmatičnost in nenormativnost Judson Dance Company; prav ti dve vrlini v akademijo polovita mlado Američanko Susie iz menonitske družine. Preden rdečelaska uleti v njihovo sredino, se že odvijajo razna izginotja in smrti pridruženih plesalk, a ji to ne vzbuja nobenih posebnih sumov, nasprotno, z Blanc se poveže tako globoko in tesno, da poplesuje (dobesedno) htonično. S svojo novo pridobljeno plesno, recimo temu, kondicijo prevzame glavno vlogo v komadu Volk (#winkwink), ki ga je Blanc postavila po izteku druge svetovne vojne. Kmalu zatem se razcvetijo vsi za-umni popki in se kot jebeni Niagarski slapovi usujejo vsi podtalni tokovi ekskluzivne plesne skupnosti pod brendom Markos. Pod brendom Ženska, tako bo bolj prav.

SPOILER ALERT!

Plesno šolo pa seveda vodi triumvirat predkrščanskih čarovnic, ki predstavljajo tri, recimo temu, bridkosti – solze, vzdihe in sence. Mati Markos krepava in postaja zelo grda – krepava pa, sumim, zato, ker Evropa že od druge svetovne vojne ni utrpela velike tragedije, ki bi nahranila njeno resničnost –, zato za svoje preživetje kot Mater Suspiriorum potrebuje novo telo. Za gostiteljico je izbrana osvobojena Susie, a se ritual zoprno zaplete, ko se prav ona razkrije kot prava Vzdihovalka. Nazadnje takorazdeja Markos, pobije nekaj golih Markosinih privrženk in prizanese moški (!) priči, psihoterapevtu Klempererju, ki se skozi celoten film smuka, obseden s skrivnostjo plesne akademije in medvojnim izginotjem svoje judovske žene Anke.

Ni naključje, da se pekel razpusti prav v plesni šoli. Če to ne bi bil pameten film, bi lahko govorili o discipliniranju in normiranju ženskih teles za oblast, ki je patriarhalna, a (dobesedni) hudič vendarle tiči v podrobnostih. Plesna akademija Matere Markos namreč ni niti državna niti se ne vpisuje v katero od vazalnih umetnostnih gibanj, ker je, kot rečeno, nedogmatična, je v formalnem in vsebinskem smislu emancipirana. Telesa so tam pripeljana nazaj k ženskam, da z njimi počnejo, kar se jim jebeno zahoče, da razvijejo samosvojo plesno govorico in poetiko, pa čeprav je ta krvava in uničevalna. Koreografinja Blanc Susie spodbuja, da bi postala prevodnica moči ali, po feministično, da bi njeno telo izrazilo zamolčano in prikrito sub-zgodovinsko, heterogeno, fragmentarno, nelepo žensko zgodbo, ki jo nanjo prenaša, kot bi jo prenesla vsaka mati – z dotikom, nego, skrbjo. Vsaka hči, pravi film, je mamina priložnost za dokončanje emancipacijskega projekta, ki bo stekel skozi telo in na telesu, saj smo ženske pritisk moške zgodovine občutile prav tam in prav tako. V korzetih, dekoltejih, privzdignjenih joških in ritih, širokih nasmehih, gracilnih gestah.

Niti ni naključje, da mora, da bi se osvobodila ena ženska, spotoma umreti toliko drugih. Ne samo, da revolucija žre lastne otroke, ampak tudi: vse prav zdaj, v tem čudovitem zgodovinskem obdobju živeče ženske se ne bodo, niti se ne morejo emancipirati, pogoltnil jih bo čas, pogoltnil jih bo lastni complicité z moškimi, neukost, neumnost, šibkosti. Feministično je meniti, nadaljuje film, da so ženske lahko neumne in preplašene, in če njihovo neumnost vseskozi glasno in nepopustljivo opravičujemo v zgodovinski kontingenci – vsega so krive okoliščine –, jim možnost postati subjekt odrečemo še drugič. Prvič jim jo je odrekla že njihova neumnost. Ostanimo raje pri stališču, da nekaterim določeni talenti preprosto niso dani in da na svojih telesih in v svojih življenjih ne morejo dlje od svojih tihih pristankov. Nenazadnje je Susie redka ptica, poudarja Suspiria, tako redka, da se je je triumvirat načakal skoraj do smrti.

Nekatere zmorejo, druge ne, a vseeno emancipacija ni tako spokojna in premočrtna plovba, kot bi si želele. Da Suspiria lahko izdahne osrednjo temo, vseeno potrebuje moškega. Psihoanalitik Klemperer je the priča kardinalnega obreda opolnomočenja in osvoboditve ali drugače – priča transferja materine že emancipirane duše (Markos) v hčerino emancipirano telo (Susie). Brez njegove analitične prisotnosti postopek ne more steči, torej so mu ženske, čeprav v okrvavljenem podpodju večinske in nore in nadmočne, znova nekaj dolžne. Le on lahko poroča o tem, kaj se je zgodilo in da se je zgodilo. Klemperer vendar govori jezik zgodovine, ki je vmes postal jezik psihoanalize pa vojne, potrošništva, sploh vsega in lahko kot tak določa, katero od žensk bo povišal v agens in katero ponižal v sledilko, dejanja katere od njih bo kanoniziral in kaj vse bo spregledal, celo zavrgel. Zanka, v katero smo ujete ženske, je prekleta, tako film, ki ga je ustvaril tip: da bi dovršile lastni sub-zgodovinski projekt in ga povišale v zgodovino, potrebujemo minimalno zavezništvo z moškimi. Moški mora biti tam, ko postajamo subjekt, da bo to čudodelstvo priznal, gledati nas mora, tudi, ko se od njega oddvajamo. V Suspirii postane končna razsodba tako senzacionalno depresivna. Nič ne bo, dekleta in žene, drugi spol ste najprej bile historično, zdaj pa ste to bistveno, čisti foucaultevski salto, veste. Ko ste same, ste v svoji drugosti, htoničnosti, harmonične, že že, krasn', a nad tem sozvočjem ves čas bije pretnja razdora, vaša lastna (najprej vsajena, zdaj pa esencialna) želja, da bi se prej kot same s seboj oziroma  same med seboj harmonizirale z zgodovino. Da bi zgodovina dejala: »Pridite, zdaj pa smo eno.«

Saj, veste, meni bi bilo luštno reči, da je film zapletanje non plus ultra, a moja izkušnja ženskih skupnosti je izkušnja nelagodja. Naša subverzija je pogosto zgolj obljuba subverzije, saj vemo, da je ne moremo dokončati vse skupaj, da so nekatere – tiste, ki moškim niso podrejene eksplicitno in svoje sestre gledajo z ljubečimi očmi – zanjo bolj sposobne kot druge – tiste, ki niso sestre in druge ženske gledajo z rivalskimi, omračenimi očmi. Pa dobro, to bi še nekako šlo, girl power pač samo za tiste, ki power imajo, a se ne čuti tako preprosto. Nekaj je veščino imeti, drugo je veščino pripoznati. Če si je ne bomo naučile dodeljevati same med seboj in same zase, brez zgodovinskega pričevanja moških, nam v garderobah, pisarnah, ginekoloških klinikah, na ulici in na festivalih ne bo krasn', ampak bomo kar naprej vzdihovale, da to ni čisto to in bo še dolgo veljalo: Suspirium, ergo sum.

 

Film bo od naslednjega tedna dalje spet na ogled v Kinodvoru.