Suma sumarum

Fotografija: Ana Schnabl

Nekaj kakor uvod: 3.841 znakov

Za to besedilo, ki obsega približno dve tretjini avtorske pole, torej približno 20.000 znakov s presledki, bom prejela stodvajset evrov bruto. Plačilo bom prejela v prihodnjih dveh mesecih oziroma v roku štiridesetih dni od objave.

To besedilo, ki obsega približno dve tretjini avtorske pole, sem napisala v štirih dneh, začenši s sredo, 17. 3., ko sem pisala štiri ure. V četrtek, 18. 3., in v petek, 19. 3., sem prav tako pisala štiri ure, v ponedeljek, 22. 3., pa tri. To besedilo, ki obsega približno dve tretjini avtorske pole, sem nato v torek, 23. 3., tudi tri ure urejala. Besedilo sem večkrat prebrala: iskala primernejše formulacije, odstranila nepotrebne poudarke, ponovitve, digresije, popravila sintakso, opravila delček lektorskega dela.

Besedilo sem premlevala, torej na besedilu delalatudi, ko ga nisem nedvoumno pisala. O njegovih postavkah sem premišljevala med dvema sprehodoma s psico, dne 19. in 20. 3., ki sta skupaj nanesla bruto tri ure. Neto premišljevanja znaša uro in pol.

Na tem besedilu, ki obsega približno tretjino avtorske pole, sem torej delala 19 ur in pol.

To besedilo sem pisala na prenosni računalnik MacBook Air (Retina, 13-inch, 2020), ki sem ga kupila maja 2020 in ga odplačujem v mesečnih obrokih. Zadnji obrok bom plačala maja 2021. Prej sem več kot leto dni uporabljala Petrov MacBook Pro ter se navezala na nov operacijski sistem in videz Macove linije prenosnih računalnikov. Šele nedavno sem se s kombinacijo ukazov naučila poiskati znak za @, že dolgo pa znam s kombinacijo ukazov »prilepiti brez oblikovanja«.

To besedilo sem pisala za mizo, ki sem jo v dar prejela za božič. Za razliko od prejšnje mize je ta dovolj prostorna, da imam na njej poleg računalnika tudi knjige, beležnice, skodelico, kozarec, nočno svetilko – namizne oziroma pisarniške nimam – in pleteno košarico, v kateri hranim drobnarije. Na mizo so pritrjene police, ki nosijo okoli trideset knjig. Zanimivost #1: na omenjenih policah ni nobene knjige slovenske avtorice ali avtorja. Zanimivost #2: miza stoji v kotu dnevne sobe in je izdelana po meri, da se prilega preostalemu prostoru ob južni steni, ob kateri stojita še kavč in mačje drevo.

To besedilo, ki obsega približno 20.000 znakov, sem napisala na kakovostnem stolu Spinalis, ki si ga je od sodelavca izposodil Peter. Ker so bila naslonjala za roke oguljena, jih je amortiziral s peno in oblepil s srebrnim trakom. Spomnim se, da mi je, ko je z restavracijo stola zaključil, dejal: »Glej, zdaj pa naslonjala lepo pašejo k srebrnemu računalniku.«

Peter je pozoren. In Peter je estet.

Verjetno je iz doslej napisanega razvidno, da sem to besedilo, ki obsega približno 20.000 znakov s presledki, napisala doma in mi za to, da sem ga lahko napisala, ni bilo treba migrirati iz kraja bivanja. To pomeni še, da sem si obroke, s katerimi sem vzdrževala energijo za pisanje besedila, pripravljala sama, v domači kuhinji.

Prepričana sem, da obstajajo avtorice in avtorji, ki uspejo besedilo, ki obsega skoraj dve tretjini avtorske pole, napisati v dveh dneh. Toda jaz nisem takšna. Jaz se moram za to, da moja besedila niso

- neumna,

- pavšalna,

- sentimentalna,

- moralistična/ogorčena,

- prepredena z zatipki in slovničnimi napakami,

- sovražna,

-obtožujoča/zasramujoča,

- poenostavljajoča,

truditi več kot dva dni. Da so moja besedila – da kratke proze ali romanov ne omenjam – lahko

- tehtna,

- argumentirana,

- duhovita,

- živahna,

- samosvoja,

- pametna,

morajo steči določeni procesi, ki jih ne znam ali pa se jih še nisem naučila prehitevati. Dovolite: nočem se jih naučiti prehitevati. Dovolite: počasna sem, ker sem dvomeča. Dovolite: dvomeča sem, ker sem počasna. Dovolite: narobe je, če se mi mudi.

(Prednost mojega položaja je, da bom 120 evrov prejela, ne glede na to, ali bo moje besedilo med bralci sprejeto kot tehtno, argumentirano, duhovito, živahno, samosvoje in pametno.)

 Nekaj kakor prvi del jedra: 4163 znakov

Stodvajset evrov bruto sem v svojem življenju prislužila tudi kako drugače kakor s pisanjem in naposled oddajo besedila, ki obsega malo manj kot dve tretjini avtorske pole.

Kot dijakinja in študentka sem opravljala delo natakarice v barih Oskar na Vilharjevi v Ljubljani, Faros na Ljubljanski cesti v Kamniku in v Krokodilu na kamniški obvoznici. Delo sem, seveda, opravljala na napotnico, vendar pa se urne postavke za dijake/ študente in redno zaposlene v slovenski barlandiji ne razlikujejo zares.

V Oskarju sem delala med poletnimi počitnicami tik pred svojim osemnajstim rojstnim dnem. Če me spomin ne vara, sem se lahko zanesla na 4,5 eur/uro plus stimulacijo, če bi bilo prometa posebej veliko. Če bi – prometa nikoli ni bilo posebej veliko, bar je obsegal dvajset miz, odvisnih zlasti od zaposlenih v okoliških podjetjih. Poleg postrežbe oseb, ki so pijačo in toaste naročale pri mizah, smo bile natakarice bara Oskar zadolžene tudi za postrežbo gostov, ki so kavice naročali po telefonu; natakarice smo se s pladnjem ali dvema odpravile v eno izmed sosednjih stavb, se vzpele po stopnicah, s komolcem odpirale vrata in naročila naposled razložile na stabilni površini. Nekega avgustovskega dne se je eden od zaposlenih pritožil, ker sem mu macchiato postregla kot macchiato in ne kot espresso, v katerega bi sam pokapal kapljico hladnega mleka. Skodelico je zavrnil in me poslal nazaj, da bi napako popravila. Napake nisem hotela popraviti, ker je nisem doživljala kot napako. Dejala sem mu, da je izbrani bedak in bednik. Še isti dan so me iz bara Oskar odpustili.

Da sem v baru Oskar zaslužila 120 evrov bruto, sem morala delati skoraj 27 ur oziroma 3 osemurne delovnike in pol.

V baru Faros sem začela delati, ker me je k temu nagovorila sošolka v zadnjem letniku gimnazije. Delo za 3,5 eur/uro naj bi bilo uizi, saj je bil bar majhen, obsegal je komaj deset miz. To pomeni, da je bil bar Faros beznica, ki je z obratovanjem začela ob šestih zjutraj in se zaprla ob desetih. Delo natakarice sem opravljala v turnusih glede na šolski urnik; kadar sem imela šolo popoldan, sem vstala ob pol petih zjutraj, se s kolesom ali avtobusom pripeljala iz Šmarce v Kamnik in ob pol šestih lokal že pripravljala na odprtje. Kadar sem imela šolo dopoldan, sem z delom pričela ob treh, zaključila okoli enajste in se s kolesom odpeljala v Šmarco. V baru Faros nisem delala vsak dan, marveč trikrat ali štirikrat tedensko. Delo sem opravljala tri mesece. Stregla sem povečini alkoholikom in se držala pravila, da se z nikomer ne pogovarjam. Ko mi je lastnik lokala molčečnost očital, sem se odločila, da z delom v beznici Faros preneham. No, to in tudi: izčrpana sem bila od hkratnega dela in šolanja.

Da sem v baru Faros, kar pomeni svetilnik, zaslužila 120 evrov bruto, sem morala delati 34 ur oziroma skoraj 5 sedemurnih delovnih dni.

V Krokodilu sem pol leta kelnarila v svojih zgodnjih dvajsetih. Urna postavka 5 evrov. Lokal je imel okoli štirideset miz, velikanske notranje prostore in velik vrt. Obiskovali so ga ljudje z avtomobili in ljudje z otroki. Stregli smo pijače, sadne kupe, sladoled in sladoledne kupe, toaste in sendviče. Preganja me bežen spomin na banana split. Gostov je bilo veliko, v poletnih mesecih so se za vrtnimi mizami izmenjevali vseskozi. V osemurnem delovniku smo tako v paru ali v trojicah postregli tudi do 150 gostov. Na deževne dni je lokal obiskalo kakšnih dvajset ljudi. Nekajkrat je bar gostil tudi fantovščine. Enkrat sem udeležence fantovščine nahrulila in zatem od lastnika prvič dobila rdeči karton. Drugi rdeči karton je sledil, ko sem vulgarno odgovorila na vulgarne pripombe o moji domnevni lezbičnosti. Tretjič – ko na nevihtno jutro nisem razvila tende – me je na prigovarjanje lastnika lastnica lokala Krokodil odpustila.

Da sem v baru Krokodil zaslužila 120 evrov bruto, sem morala delati 24 ur oziroma 3 osemurne delovni dni oziroma 2,5 deveturna delovna dneva oziroma malo več kot dva deseturna delovna dneva. Iz tega lahko izpeljem, da je bilo delo v baru Krokodil z vidika odmerjenih delovnih ur in urne postavke najbližje delu, ki ga opravim, kadar napišem besedilo, dolgo približno dve tretjini avtorske pole.

Nekaj kakor intermezzo #1: 1492 znakov

Ali se mi po izkušnjah z delom natakarice v baru Oskar, Faros in Krokodil zdi denar, prislužen na takšen način, prislužen častno?

- Da, denar, prislužen z delom natakarice se mi po izkušnjah, ki jih imam, zdi prislužen častno.

Ali bi po izkušnjah, ki jih imam, delo natakarice rada opravljala še kdaj?

- Rada? Ne. Dela natakarice ne maram in takšnega dela nočem opravljati.

Če bi želela opravljati delo natakarice, bi morala biti povsem drugačna oseba. Optimalno Ano, ki bi ne samo lahko, marveč z veseljem opravljala delo natakarice, si zamišljam kot (in takšne ljudi sem tudi že srečala):

- priljudno,

- komunikativno,

- odzivno,

- energično,

- spretno, okretno, hitro,

- premišljeno – v smislu potrpežljivo,

- ustrežljivo,

- osebo, ki nima težav z vertikalnimi razmerji,

- osebo, ki je dostojanstvena, a se ne jemlje zagrobno resno.

 Toda jaz, ki dela natakarice ne bi opravljala z veseljem, marveč z veseljem opravljam delo pisateljice, sem:

- nedružabna,

- odljudna,

- obešenjaška,

- z leti čedalje bolj molčeča,

- energična in odzivna,

- premišljena, a le, kadar sem sama,

- naravnana izrazito nestoritveno,

- znotraj vertikalnih razmerij najmanj nesrečna in največ tesnobna.

Toda, glejte, značajski esencializem tu ni pomemben. Poklicanost prav tako ne. Aspiracije tudi ne. Smisel: ne. Semantika: ne. Prestari smo za te stvari, mar nismo? Pomembno je razumeti dvoje:

1) Natakarica Ana je natakarica zato, ker opravlja delo natakarice.

2) Pisateljica Ana je pisateljica zato, ker opravlja delo pisateljice.

 Ta-da.

 Nekaj kakor intermezzo #2: 1860 znakov

Predpostavljam, da sva natakarica Ana in pisateljica Ana samozaposleni (s. p.) in morava, da lahko primerno živiva, na mesec zaslužiti 1500 evrov bruto. Toliko morava zaslužiti zato, ker se najini mesečni socialni prispevki gibljejo okoli 430 evrov, poravnati pa morava tudi akontacijo dohodnine, ki se, predpostavim, giblje okoli 50 evrov. Najin neto mesečni zaslužek se mora potemtakem gibati okoli 1000 (z besedo: tisoč) evrov.

1) Optimalna natakarica Ana mora za 1500 evrov bruto na mesec opraviti 300 delovnih ur, kar je 37,5 osemurnih delovnikov, kar ni mogoče, saj ima mesec največ 31 dni. Da prostih delovnih dni ne omenjam. Da bi rešila zagato, predpostavim, da je natakarica Ana za svoje delo plačana 6 evrov na uro, saj ne dela več v baru Krokodil, temveč v baru v Ljubljani (predpostavim tudi, da se koronavirus nikdar ni zgodil). V tem primeru mora Ana opraviti 250 delovnih ur, kar je 31 osemurnih delovnikov, s čimer spet nisem rešila zagate. Če hočem, da mi uspe, moram urno postavko dvigniti nad 7,5 evrov. Potem se izračun nekako izide, a dvomim, da je realen.

2) Jaz, pisateljica Ana, moram za 1500 evrov bruto na mesec napisati 12 besedil v vrednosti 120 evrov bruto. Prej sem izračunala, da sem v pisanje besedila, ki mi bo na bančni račun naplavilo 120 evrov, vložila 19 ur dela. Da bo izračun pošten, kvoto delovnih ur zmanjšujem na 15, s čimer se približam 180 delovnim uram mesečno oziroma 22,5 osemurnim delovnikom. Izračun je obetaven, a zopet ni realen. Težko si zamislim ali naštejem dvanajst publikacij, tiskanih ali spletnih, ki bi želele objaviti moja besedila in bi mi zanje hkrati vse po vrsti plačale 120 evrov bruto. Še težje si zamislim založbo, ki bi želela objaviti 3 avtorske pole (500 evrov bruto na 30.000 znakov) novele, najtežje pa si zamislim sebe, ki dejansko napišem 90.000 znakov kakovostne novele v enem samem mesecu.

Nekaj kakor drugi del jedra: 4340 znakov

Delo natakarice določajo drugačni materialni pogoji kot delo pisateljice. Natakarici delovni prostor zagotovi delodajalec oziroma lastnik/lastnica lokala. Delodajalec oziroma lastnik/lastnica lokala ji zagotovi tudi oznamčen – logotip »Oskar«, »Faros«, »Krokodil« – predpasnik in denarnico, v novem tisočletju pa tudi prenosni POS terminal in tablico za beleženje naročil. V posebej razvitih lokalih natakarica operira tudi z malim prenosnim tiskalnikom računov, brezžižno povezanim z osrednjim računalnikom v lokalu; namenjen je hitremu izstavljanju računov v »prometni konici«. 

Seveda delodajalec natakarici zagotovi tudi delovne materiale, kot so: kavomat, stiskalnik sadja, kozarci, skodelice, krožnički, žličke, pladnji, kave, čaji, sladoledi, smetana, čokoladni preliv in/ali posip, leseni dežnički in papige iz krep papirja.

Natakarica si, če lokal ne streže hrane, malico priskrbi sama. Če lokal streže hrano in natakarica nima zadržkov v odnosu do glutena, sira ali šunke, lahko za malico poje toast ali sendvič iz ponudbe, vrednost takšnega toasta ali sendviča pa mora odšteti od svoje urne/dnevne postavke.

Da natakarica lahko opravlja svoje delo, mora zapustiti domačo dnevno sobo in v večini primerov sesti na kolo, v avto ali na sredstvo javnega prevoza.

Tako delo pisateljice kot delo natakarice sta formalno preddoločena – natakarica streže, pisateljica piše –, vendar istega ni mogoče trditi za vsebino njunega dela. Medtem ko je delo natakarice vsebinsko zaokroženo in določeno, pisateljičino delo ni. Še več, delo natakarice v temeljnih potezah določajo in odmerjajo, torej uokvirijo drugi – ne samo z vidika strežbe, temveč tudi z vidika rules of conduct posameznega lokala –, pisateljica pa moram vsebino svojega dela odmeriti in določiti, torej uokviriti sama.

Pisateljica vsebino svojega dela počrpam iz kdovetočnočesa, takole čez palec bi ocenila, da zlasti iz svoje celotne človeškosti (humanity) in – se nadejam –  človečnosti. Takšnole počrpavanje iz celotne človeškosti (humanity) namiguje na možnost, da se pisateljičino delo odvija tudi onstran pisanja konkretnega besedila – na sprehodu s psico, ki sem ga že omenila, na primer, a tudi še kdaj in kje drugje, med pogovori, med obiski razstav, med branjem in študijem, med kuhanjem in pomivanjem, na izletih na morje in v gore, med sortiranjem poletne garderobe v omari in v bitkah za Twitter. Če je namig utemeljen, potem velja, da je pisateljičino delo težko konkretizirati v delovni čas; celo pisateljica sama ne vem točno, kdaj onstran pisanja konkretnega besedila delam, na dobre dni se mi zdi, da delam ves budni čas, na slabe dni ocenjujem, da nisem naredila, pa čeprav sem morda kaj celo napisala, ničesar. Hkrati počrpavanje iz celotne človeškosti (humanity) napeljuje na možnost, da se intelektualni, čustveni in fizični angažma, ki so pri pisateljskem delu vsi po vrsti nevidni – nevidno delo zdravega sedenja –, razlikujejo od besedila do besedila, da ne počrpavam vse človeškosti (humanity) naenkrat, marveč v sunkih ali v pletežih (clusters): možno je, da tole besedilo v izmeri 20.000 znakov s presledki od mene terja manjši angažma od besedila, ki hoče postati novela ali večji angažma od besedila, ki hoče postati kolumna ali povsem enak angažma kot besedilo, ki sem ga zaključila pred nekaj tedni in je postalo fragmentarni esej.

Ker vam, torej, samo pisateljice in pisatelji lahko povemo – in še mi ne povsem zanesljivo –, kaj delamo, ko delamo, kako delamo, ko to delamo, kdaj delamo, ko delamo in koliko delamo, ko ... je pisateljsko delo/delo pisateljice izjemno težko/nemogoče ovrednotiti z istimi merili, s katerimi je ovrednoteno delo natakarice, ki je v vsaj 80 % vidno (on display) vseskozi. Tole besedilo v izmeri več kot 15.000 znakov namreč predstavlja 50 % »dela pisanja«, ki sem ga v zadnjih dneh opravila.

Ali je delo natakarice v večini razvitih skupnosti – v centru Ljubljane, recimo – torej primerno ovrednotedno in primerno plačano?

- Glede ovrednotenja se ne morem odločiti. Med ovrednotenjem dela in plačilom taistega dela naj bi potekala nekakšna korelacija. Ker je natakarica za svoje delo plačana premalo, sklepam, da njeno delo ni primerno ovrednoteno.

Ali je delo pisateljice v Sloveniji torej primerno ovrednotedno in primerno plačano?

- Ne. Delo pisateljice v Sloveniji ni ne primerno ovrednoteno in ne primerno plačano.

Nekaj kakor intermezzo 3: 745 znakov

S svojim delom natakarica ustvarja (!) dobiček za delodajalca oziroma lastnico/lastnika lokala, iz katerega ji delodajalka naposled izplača honorar oziroma plačo. Krog.

Pisateljica s svojim delom ustvarjam delovna mesta, saj njeno delo stoji na sredini rizoma – če sprejmemo, da ima rizom nekakšno sredino. Njeno delo ustvarja delovna mesta založnic, urednic, lektoric, korektoric, oblikovalk, tiskark, predstavnic za odnose z javnostjo, menedžerk družabnih omrežij, snemalk in montažerk, distributerk, knjigarnark, računovodkinj, strateških vodij projektov in druga. Ta delovna mesta proizvajajo dobiček, ki se v odločilnih odstotkih steka nazaj v režijo, kar je izvrstno, saj pisateljica svoja besedila dejansko želi videti/imeti med ljudmi.

Nekaj kakor zadnji del jedra: 1707 znakov

Na tej točki se je treba vprašati – ali pa vprašajmo kar pisateljico: ali bi si pisateljica želela biti v tesnejšem stiku z dobičkom, torej bolj v krogu kakor pa v rizomu?

- Ne vem. Učili so me, da pisanje ni profitabilna dejavnost, ampak, če od pisanja ne profitiram, potem zanj umanjka eden ključnih materialnih pogojev.

Potemtakem je odgovor »da, želim si biti v tesnejšem krogu z dobičkom«. Se pisateljica sramuje svoje želje?

- Da.

Se je sramuje zato, ker želja implicira, da je pisateljica z obema nogama v kapitalizmu?

- Da.

Pa ne bi rada bila v kapitalizmu?

- Ne.

Ampak kje pa bi potem rada bila?

- Rada bi ohranila status izjeme, a bila za ta status tudi plačana.

Vam pisateljem niso povedali, da ne morete imeti vsega?

- Ne še.

Če bi pisateljica torej morala izbrati, kaj bi izbrala – status izjeme ali denar?

- Denar.

Je bilo tudi to sramotno priznati?

- Da. Veste, ironično je: v statusu izjeme se pretaka toliko družbenega dvoma, da je vsaka španovija z dobičkom samo še en žebelj v krsto izjemnosti.

Mar niste nekje v besedilu naznanili, da ste prestari za to, da bi se ukvarjali s semantiko?

- Da.

Ampak zakaj pa se potem toliko ukvarjate s semantiko?

- Profesionalna deformacija.

Zakaj ste besedilo zapletli z uvedbo statusa izjeme in kritiko kapitalizma?

- Profesionalna deformacija.

Mar to pomeni, da ste argumentacijo povsem pokopali s sentimentalnostjo in moralnostjo?

- Da.

Mar niste v tem besedilu pribeležili, da si prizadevate za takorekoč hladnokrvna besedila?

- Da.

Potem ste lagali?

- Profesionalna deformacija.

Podtikate mi besedo »profesionalna«. Lahko sklepam, da si želite svoje delo profesionalizirati?

- Nekako tako.

Nekako tako? Bi lahko bili bolj odločni?

- Profesionalna deformacija.

Ah, joj.

- Ni namenoma.

Nekaj kakor zaključek: 1072 znakov

To besedilo, ki obsega skoraj dve tretjini avtorske pole in sem ga pripravljala 19,5 ur plus verjetno še 4 in za katerega bom za objavo na spletnem portalu prejela za slovenski prostor velikodušnih 120 evrov bruto, bi lahko bilo mnogo krajše in bi zanj porabila manj časa. Če bi upoštevala priporočila urednice, ki je navijala za 8000 znakov s presledki na poljubno temo, bi za pripravo besedila verjetno porabila 10 ur bruto in bi v žepu morda imela že tudi novo besedilo v podobnem obsegu, ki bi ga za morda 80 evrov bruto ponudila nekemu drugemu spletnemu portalu (ponudila: toliko bi mi dali). Ker priporočil urednice nisem upoštevala, sem torej morda izgubila vsaj 80 evrov bruto.

Sama sem si kriva, da nisem upoštevala priporočil urednice. Sama sem si kriva, da sem si otežila delo. Sama sem si kriva, da imam čudno delo, skoraj nevidno delo. Sama sem si kriva, ker ne skačem naokoli in razglašam, da imam čudno in nevidno delo, ki bi ga bilo treba narediti vidno, in skakanja in razglašanja ne organiziram. Sama sem si kriva, da da da da sem – zaboga! – pisateljica.

Gregor Gajič je vzljubil/a ta prispevek.