Stroški in koristi

Fotografija:STA

Napadi na osnovne v Sloveniji uveljavljene demokratične standarde se v zadnjih tednih vrstijo s takšno pogostostjo, da se je velik del Slovencev že utrudil neprestano razmišljati o tem, kaj določena nova poteze vlade pomeni. Kar pomeni: vladi je v borih dveh mesecih uspelo proizvesti politično zasičenje, ki v praksi med državljani povzroča indiferentnost. Kar vodi v stanje, ki ga sleherni totalitarni politik želi: namreč v stanje, da državljani sami politiko prepustijo Velikemu Vodji. Po logiki: »Naj on dela, kar hoče. Mi smo vsega siti.«

Ja, Slovenci so po dobrih dveh mesecih vladanja JJ-ja že utrujeni. Od stalnih afer. Izrednih stanj. Korupcije. Kraj. Neprofesionalnosti. Kršenja demokratičnih standardov. In ostalega, kar počne vlada. Kot tudi opozicija. Ki ne zmore izvesti niti ene same uspešne interpelacije.

Zato državljani Slovenije ne reagirajo več na reči, na katere bi morali reagirati. Reagirati bi morali – in to javno – na sklep, da ima Thompson kot pevec, ki dokazano širi ustaško ideologijo, lahko koncert v Sloveniji. Reagirati bi morali – in to javno – na Hojsovo govorjenje o tem, kako ga je ustrezna uradnica na ministrstvu prepričala, da je to pravilna odločitev. Reagirati bi morala na izjave ministra za zdravje, da ni natančno vedel, kaj so ob koronakrizi počeli zdravniki in delavci v domovih za ostarele, da so njihovi varovanci v previsokem odstotku umirali. Odreagirati bi morali – in to javno – na to, da se je Slovenija po dolgih letih truda Velikega Vodje končno znašla v objemu Višegrajcev. Kot tiste politične opcije v Evropi, ki bi se ji morali sistematično izogibati. Odreagirati bi morali na izjavo Hojsa, da lahko Slovenija sprejme le štiri (ja, 4) begunske otroke. Ta izjava je javna blamaža za Slovenijo. Enako kot dopisi našega zunanjega ministra Evropi. Na katere so nekatere stranke obljubile, da se jim bodo uprle. Pa se niso. Veliki Vodja jim je verjetno mirno razložil, da se bomo, če ne bodo pridne, odločili za predčasne volitve: »Na njih bom jaz zmagal. Vi pa ne boste prišli niti v parlament. Kaj šele v vlado. In do ministrskih položajev.« Nato je zavladala idilična podpora Velikemu Vodji.

Dragi državljani in državljanke Slovenije!

Prosim, da razumete, da je vaša politična apatičnost natančno tisto, kar Veliki Vodja želi. S takšno strategijo sicer lahko morda preživite, ne morete pa pričakovati, da vam bo šlo bolje. Da boste s to strategijo dosegli dvig življenjskega standarda. Za kar vam je mar. Dvig demokratičnih standardov. Za kar vam v veliki večini ni mar. Izboljšanje slovenske socialne država. Za kar vam je vsaj nekaterim mar. In izboljšanje drugih vidikov vašega življenja. In vsaj za nekatere od teh vidikov je vsaj nekaterim od vas vsaj nekoliko mar.

Zasičenost s politiko, ki jo ob Thompsonu, Hojsu, Velikem Vodji, zdravstvenih ekspertih, vladnih govorcih, državnih proslavah in ostalem občutite, je sicer normalna reakcija na zadnje mesece življenja v slovenski državi. Je pa to tudi želena (in najverjetneje tudi planirana) reakcija, ki omogoča proste roke Velikemu Vodji. In njegovi vladi.

Ko ste zasičeni z nedopustnostmi slovenske politične elite, pravilna reakcija ni ne izstop ne apatija. Ampak delovanje. Člani Desusa, uveljavite vendar svojo voljo. Tiho brbotanje v bazi ni dovolj. Člani SMC, udejanjite svojo voljo. Člani vseh strank, treba se je zavedati, da vas vodstva sicer vodijo, vendar le, če imajo vašo podporo. Vodstva strank so voljena z vaše strani. In z vaše strani so lahko tudi odstranjena.

Slovenski državljani si ne smemo privoščiti zunanjega ministra, ki v Evropi blati lastno državo. In za debato v parlamentu nima časa. Ne moremo si privoščiti ministra za notranje zadeve – kdorkoli to že po Hojsu bo –, ki dovoli uradnici odločati, ali koncert Thompsona bo ali ne. Ne moremo si privoščiti zdravstvenega ministra, ki ne ve, kaj v zdravstveni krizi počnejo njegovo podrejeni. Ne moremo si privoščiti končati v objemu Višegrajcev. Ne moremo si privoščiti ministra za kulturo, ki ne zna poskrbeti za kulturo v Sloveniji, čeprav je pod prejšnjo vlado dajal pravilne nasvete, kaj storiti. In ki na javnih družbenih dogodkih ne zna prezentirati ravni kulturnega ustvarjanja v Sloveniji. Kar je dokazala proslava ob Dnevu državnosti. In ne moremo si privoščiti še drugih reči, ki jih prakticira ta vlada.

Ne zato, ker gre za Janševo vlado. Ampak zato, ker so socialni, politični, ekonomski, moralni in človeški stroški tovrstnih praks, odločitev, politik in odsotnih politik previsoki. Slovenci nimamo niti ekonomskih niti socialnih niti političnih niti človeških niti drugih resursov, da bi si lahko privoščili razdejanja, ki jih prinaša takšna politika.

Ne gre za politično nasprotovanje. Gre za presojo med stroški in rezultati. In za presojo med splošnimi in partikularnimi koristmi. Treba se je jasno, odločno in javno postaviti na stran splošnih koristi po sprejemljivih in razumnih stroških. In pri tem uporabiti vsa razpoložljiva sredstva.

Sicer se nam slabo piše. Ne v prihodnosti. Že zdaj.