Stoletje Zorka Simčiča

Zorko Simčič Fotografija: Mankica Kranjec

Pisatelj, akademik in Prešernov lavreat se je rodil 19. novembra 1921. O njem naj spregovorijo številke in črte duha.

Številke

22 let, ko objavi roman Prebujenje (Ljubljana, 1943), za katerega prejme Prešernovo nagrado.

23 let, ko v samozaložbi sredi vojne ponudi bralcem zbirko humoresk in satir pod naslovom Tragedija stoletja (Ljubljana, 1944).

36 let, ko mu v emigraciji izide modernistični roman Človek na obeh straneh stene (1957, Buenos Aires), v katerem v spopad komunistov z domobranci vtke momente ljubezni med junakom in »rdečo« Katjo; gesta, ki je bila desetletja nezamisljiva za slovensko literaturo.

70 let, skoraj pol stoletja, odkar kot v antičnem ostrakizmu živi pregnan v Argentini, ko predstavi Prepad kliče prepad (1991, Buenos Aires), pretanjeni drami o dialektiki rablja in žrtve v revoluciji na Slovenskem.

91 let, zdaj že v 20. letu drugega življenja v domovini kot član SAZU napiše roman Poslednji deseti bratje, za katerega prejme sodobno Prešernovo nagrado. »Če moč romana merimo po tem, koliko aspektov zbudi v bralcih in kolikokrat ti odložijo knjigo, da bi iz avtorjevih prešli na svoje misli, ki jih pred tem še niso mislili, potem za Poslednje desete brate velja – grandiozno!«

98 let, ko skupaj s Francetom Pibernikom predstavi dialoško avtobiografijo Dohojene stopinje.

Črte duha

Od kod ta nezamisljiva vitalnost človeka, ki predstavlja celo stoletje?

Je stoletnik, ki pride na kavo v bližnji Moby Dick, a ne na kofetkanje, ampak na pogovore s svojimi gosti, pri čemer izvleče iz žepa beležnico, v katero si zapisuje družbene dileme, o katerih bi se pogovarjal in si jih razjasnil.

Je večni emigrant. Njegovi starši po 1. svetovni vojni prebežijo pred fašizmom iz Primorske v Maribor, od koder pred nemško okupacijo pobegne v Ljubljano, od tam ga italijanski okupator pošlje v taborišče Gonars, od koder ga potem resno bolnega izpustijo, a kmalu doživi novo srečanje z nemškimi okupatorji, ki l. 1943 zasedejo celotno slovensko ozemlje, a ker tokrat nima več kam bežati, se zaposli v Zimski pomoči Rupnikovega režima, se pred koncem vojne umakne v Italijo, kjer preživi nekaj let, med drugim kot dinamični voditelj slovenskih radijskih oddaj v Trstu, od tam v eksodus na drugo poloblo v Argentino, kjer je v slovenski skupnosti eden stebrov tamkajšnje druge slovenske države. V argentinskih desetletjih se vsake toliko odpravi na pot v Evropo. Seveda ne z agencijo, temveč po skrbno pripravljenem načrtu, kaj si bo ogledal in s kom se bo srečal. Na Švedskem išče srečanje z legendarnim režiserjem Ingmarjem Bergmanom; a vsak načrt mu pač ne uspe. Sloveniji se izogiba, nekoč pride do avstrijske meje in s pogledom objame očetnjavo. Razumljivo, režim Kardeljevih komunistov mu je med vojno in po njej umoril dva brata, njegovih knjig pa ni v knjigarnah in knjižnicah, ker so na seznamu prepovedane literature. Za socialistično republiko Slovenijo je neoseba, o njem in njegovih delih se ne govori in ne piše. Po razglasitvi slovenske države in osamosvojitvi sklenejo z družino, da se vrnejo. Zdaj na velikih vratih, saj ga na letališču Brnik pričaka predsednik vlade Lojze Peterle.

Ve, da izgubljenega pol stoletja ne more nadomestiti, lahko pa zaživi polno dejaven in radoveden. Srečuje se s starimi znanci in prijatelji ter hkrati kuje in razpreda nova prijateljstva in znanstva, piše članke, predava in sodeluje v javnih debatah. Uteleša na Slovenskem pozabljeno čudo – katoliškega intelektualca, ki ni bival desetletij samozatajevanja pod partijskim režimom, ampak je v devetdeseta leta prešel neposredno iz štiridesetih.

Njegovo begunstvo je bilo popolno, saj se v novi domovini ni prelevil v Argentinca, ampak ostal Slovenec, ki pa se je ob veri napajal še v svetovni literaturi, umetnosti in mišljenju. Prišel je z bogastvom jezikov, ki se jih je naučil mimogrede: srbsko, francosko in latinsko v šoli, nemško na mariborskih ulicah, italijansko in angleško med okupacijo, zdaj v emigraciji špansko ter portugalsko. Imel je poseben privilegij prijateljstva z Milanom Komarjem, domobranskim častnikom in profesorjem filozofije na univerzi v Buenos Airesu. Če so bile nedelje dnevi za maše, so ob sobotah živeli za filozofske ure Komarjevih predavanj.

Z Zorkom Simčič prijateljujeva kakih 20 let in če bi ga opisal z eno besedo, bi izbral – radovednost. Običajno se najdevava na pogovorih ob kavi, pred nekaj leti pa sem ga kot strastni drsalec po telefonu napol v hecu vprašal, če gre z menoj drsat na Phliški bajer. – Seveda! Čez eno uro sva bila že tam. Vsak v svoji igri: jaz na drsalkah, on pa v krepkih devetdesetih zadovoljno postopajoč po ledu pokliče po mobiju hčerko Ivano: »Glej, sem kot Kristus, ki hodi po Galilejskem morju!«