AirBeletrina - Stanje je resno. Zelo resno.
Fotografija: Pexels Fotografija: Pexels
Kolumna 12. 2. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Stanje je resno. Zelo resno.

Stanje je resno. Zelo resno.

To že leta opažam pri slovenskih študentih: njihove intelektualne kapacitete za študij se zmanjšujejo in upadajo. Kar je bilo normalno in mogoče naučiti se še nekaj generacij nazaj, danes postaja vse bolj in bolj nedosegljivo. Vsaj za večino. Seveda obstajajo individualne izjeme. A kar zadeva večino, stvar postaja bolj in bolj težavna. In alarmantna. Intelektualno delo in učenje je nekaj, kar postaja večini bolj in bolj tuje. In nedostopno.

In to ne velja le za slovenske študente. Ampak tudi za študente iz drugih držav. Vsaj, kar zadeva tiste, ki prihajajo na študijske izmenjave preko programa Erasmus. Tudi tu že leta opažam upad zmogljivosti za intelektualno delo in študij, kar pa se je zgodilo letos, je – tudi ko gre za tuje študente – dno. Vsaj zaenkrat. To se je videlo na več načinov.

Prvi je bil, da niso znali v tekstu, ki so ga kot pripravo na predavanja dobili v domače branje, odkriti niti temeljne teze niti rdeče niti. Ko so se v letniku pojavili s prebranimi teksti in vprašanji za diskusijo, ki naj bi jih na osnovi teksta pripravili, v resnici sploh niso vedeli, za kaj je v tekstu šlo. In so, posledično, postavljali povsem nebistvena vprašanja. Ali pa vprašanja, ki s tekstom sploh niso bila povezana, kar je rezultiralo v dejstvu, da o tekstu sploh ni mogla potekati nobena razprava. Kako pa naj bi potekala razprava o tekstu, ki ga nihče ni razumel? Edino, kar so bili zmožni, so bile proste asociacije na kakšno besedo, ki je bila v tekstu zapisana. Skratka: izguba časa.

Drugi porazni rezultat so bili izpiti. Še nikoli nisem poučevala generacije študentov na Erasmus izmenjavi, ki bi brez izjeme sploh ne razumeli vprašanj, ki so jim bila na izpitih zastavljena. In spet se je ponovila zgodba iz branja tekstov: ker izpitnih vprašanj niso razumeli, so pisali proste asociacije o vsem, kar se jim je zdelo, da bi z vprašanji lahko bilo povezano. Jasno, da za izpitno prezentiranje tovrstnih nesposobnosti za intelektualno delo nihče ni mogel dobiti pozitivne ocene.

No, in ko so se soočili s svojimi izpitnimi rezultati, sem s strani študentov dobila naslednjo pobudo: da naj jim, prosim, povem, katera poglavja iz učbenika se morajo naučiti. Ker jim je celoten učbenik preobsežen. In ga ne morajo naštudirati.

Me je skoraj kap. Iz več razlogov. Zaradi prostodušne normalnosti, zaradi katere se jim je zdelo, da ni nobene potrebe, da naštudirajo celotni učbenik. Ker da naj bi zadostovala le nekatera izbrana poglavja. Nekako tako, kot je to na slovenski maturi. Drugič pa me je skoraj kap zato, ker učbenik, o katerem govorimo, ni na primer Assesing Cultural Anthropology Roberta Borofskega, delo, ki so ga še pred časom morali naštudirati moji študenti na magistrskem študiju antropologije, ampak smo se pogovarjali o Eriksenovem učbeniku Majhni kraji, velike teme. Učbeniku, ki je res osnoven. No, in letošnji Erasmus študenti so ugotovili, da je predolg. Čeprav v angleški različici, ki so jo morali preštudirati za izpit, obsega manj kot 300 strani (brez seznama literature in kazala, ki seveda ne sodita med izpitno snov). In da je preveč kompliciran. Preveč je podatkov. Preveč je imen. Preveč je lokacij. Preveč je teorij. In sploh je vsega preveč. Čeprav gre za standardni učbenik za uvodne kurze iz področja socialne in kulturne antropologije v praktično velikem delu Evrope.

Tisto, kar je ob vsem tem pretresljivo, je dejstvo, da je bil pred približno desetletjem ta isti učbenik v angleškem jeziku s strani slovenskih študentov sprejet kot neproblematičen. Zdaj je slovenskim študentom že od leta 2009 dostopen v slovenskem prevodu, a jim je kljub temu – enako kot Erasmus študentom v angleščini – skorajda neobvladljiva ovira. In tudi slovenski študenti navajajo tako rekoč identične razloge kot Erasmus študenti. Tudi zanje je vsega preveč. Preveč teorij. Preveč avtorjev. Preveč imen. Preveč plemen. Preveč geografskih lokacij. Itd. Ipd.

No, in ker govorim o istem učbeniku, ki ga že generacije študentov uporabljajo za isti namen, razlike v njegovi obvladljivosti oziroma neobvladljivosti očitno ne morejo izhajati iz istega teksta. Ampak iz dejstva, kako se študenti lotijo študija tega teksta. Kako se ga znajo lotiti. Ali kako se ga ne znajo lotiti. Zdaj pri slovenskih in Erasmus študentih že prevladuje drugo: da se njegovega študija ne znajo lotiti. In to tuji študent še manj kot slovenski, iz česar bo kak optimist zaključil, da so izobraževalni sistemi v drugih evropskih državah še slabši kot v Sloveniji. To sicer ni tema današnjega zapisa. A naj zapišem le, da kakor koli celotno stvar obrnemo tudi tovrstni, čeprav na videz optimističen zaključek, v resnici ni niti najmanj optimističen. Če so slovenski študentje za nianso boljši od mojih letošnjih Erasmus študentov, to v resnici ni nekaj, na kar bi lahko bili ponosni. Vzrok je jasen: tisto, s čemer se primerjamo in kar za nianso presegamo, je skorajda popolna nezmožnost za intelektualno delo in študij.

In če slovenski študenti v povprečju le za nianso presegajo ta nivo, nas mora to skrbeti. Ne pa navduševati.