Novega Pobesnelega Maxa: cesto besa sem si ogledala dan zatem, ko je na spletu odjeknila novica o prizadetih predstavnikih iz vrst t. i. aktivistov za moške pravice. Moški aktivisti so namreč užaljeni, ker film o norem Maxu naslovnega protagonista pušča ob strani in ker nam namesto pejsaža iz moških mišic in testosteronskega prahu prikazuje t. i. feministično propagando. Gospodje so pričakovali lično zapakirana bombardiranja, ognjene nevihte in cestna rovarjenja, dobili pa naj bi holivudski izdelek, ki na izjemno zastrašujoč, celo liberalni način spodkopava tradicionalno moškost. Njihove protiseksistične popadke je podmazalo dejstvo, da glavno besedo v filmu prevzame pobrita, enoroka, v gazo povita in z bencinom naličena špediterska bojevnica Furiosa (Charlize Theron) – govori torej več kot širokopleči Max (Tom Hardy) –, ujezili pa so se tudi, ker filmski moški na tradicionalno moškem prizorišču, na bojišču, crkujejo pod rokami in streli filmskih žensk. Filmski moški figurirajo predvsem kot naivni, zabiti, slabo izobraženi ali zgolj grabežljivi cepci in tudi to je, seveda, razžalilo čustva moških aktivistov.
Srboriti gospodje imajo prav, ko v Mad Maxu prepoznavajo feministično agendo, vendar se motijo, ko menijo, da filmski feminizem razgrinja tisto obliko emancipacije, h kateremu sodobne feministke v resnici stremimo. Postfeministike se sliši bolje. Ženske verjetno še bolje.
V Pobesneli cesti skuša čudovita Furiosa iz mesta, katerega naravne vire in naravno rabo uma obvladujejo moški, v »the Green Place« odpeljati nekaj čudovitih žensk, namenjenih razplodu. V mestu držijo tudi čudovite ženske, namenjene proizvodnji materinega mleka, s katerim oskrbujejo sinove in može, da zrastejo močni in veliki in karseda pokorni. Ženske so zasužnjeni predmeti, a so kljub svojemu odvratnemu družbenemu položaju pronicljive, v prihodnost uprte revolucionarke. Želijo si boljšega življenja in si ga tedaj, ko se nagnetejo v bojno vozilo, tudi vzamejo. Sprva menijo, da si ga lahko vzamejo le nekje drugje, nekje, kjer so že naseljene prebujene, razsvetljene in proaktivne ženske, nekje, kjer moški niso in tudi nikoli ne bodo pustili svojih sledi, nekje, kjer bo neba, vode in zelenja le zanje. Šele drobna intervencija že precej pobitega Maxa jih pouči, da morajo spremembe zahtevati in jih izdelati pri viru, torej tam, kjer je svet, četudi nesramno grd in beden, že postavljen. Revolucija se dela na razritem in nevarnem terenu, bi lahko rekli, in se odpeljali nazaj v Citadelle ter prevzeli oblast.
Vse do povratka v izrojeno naselbino imamo v filmu opravka z obliko feminizma za množice, ki je na nesrečo razumnih ljudi zasenčil pravo vsebino sodobnih feminističnih prizadevanj. Tržni feminizem, h kateremu je v filmu obilno svetovala tudi sama Eve Elsner, se naslanja zlasti na podobo »močne ženske« in pije iz izvira »girl power«. Družbeno reprezentacijo ženske kot nežne, mile porodnice, ki je v vsakem trenutku dneva videti brezhibno, skuša streti tako, da ji v naročje sesuje obritoglavo, širokoplečo karieristko, ki nima časa za zadeve čustev in zmore tiho trpeti poslovne ali vojaške napore. Tovrstna, izjemno glasna oblika feminizma, je namenjena hitremu použitju ali, drugače, krojena je za hitro oblačenje in slačenje, saj je v svojem bistvu nevzdržna – malo je namreč ljudi, ki bi trdi bojevniški obraz zmogli nositi dlje kot deset minut. Tržni feminizem, zaradi katerega Furiosa svojo četico odpelje daleč stran od doma, je glasnik ne-ne-neodvisnosti, ki ima s samostojnostjo opraviti približno toliko, kot ima Slovenija opraviti s puščavo. Ženske naj bi tako živele življenja, v katerih NE RABIJO NIKOGAR, ČE PA ŽE, PA NAJ SE TA NAUČI HITRO SPAKIRAT, utelešale pa naj bi točno določene vsebine, preslikane z druge strani seksističnega diskurza, skrižane v nasprotni ekstrem.
Meso feministične agende je v reorientaciji, drži, toda ne v takšni, ki bi ženskam znova naložila, kakšne morajo postati. Reorientirati se je mogoče tudi tako, da se sprostimo, razpustimo – osvobodimo. Feministična praksa je praksa kreativnega oblikovanja, kritičnega premišljevanja, afirmacije in skrbi zase, podprta z zavedanjem, da je identiteta serija ponavljanj z razliko, ustvarjeni in ustvarjalni flux. Politična strategija feminizma ne vključuje omejevanja in ohranjanja tega, kar »ženska« je, feminizem ni doktrina, ki bo »ženskost« nekega dne normalizirala. Predvsem je odprtost za prihodnje in sedanje možnosti. Recimo za možnost nežne in mile karieristke. Ali za možnost visokorodne bojevnice. Ali za možnost spolno promiskuitetne, očarljivo oblečene intelektualke. Za možnosti in variante tisočih značajev in tisočih vsebin, tisočih oblik in vonjev. Za feminizem, ki hoče nositi vso svojo težo in zapuščino – od sufražetk preko Judith Butler in Sie do Ladelle McWhorter – je ključno, da ženske ne okosteni v nekaj statičnega z določenimi biološkimi značilnostmi, temveč svojo nekdanjo slabost , namreč svojo difuznost uporabi v svoj prid. »Ženska« je nekdo, ki si ga ni mogoče prav in dokončno zamisliti. Tisti, ki si zamišljajo kaj specifičnega, so – in tukaj je film Pobesneli Max dosleden – načeloma ljudje s slabimi nameni in malo empatije.
Furiosa in ekipa ostanejo nekje na polovici poti, tam, ko se je treba za razkošje difuznosti šele opolnomočiti. Najprej je bilo in je treba zlomiti nekaj kosti. Če se ne bi vrnile v izžeto patriarhalno okolje, ne bi naredile ničesar, film bi zvodenel v bombastični psevdofeministični izjavi za javnost, velike punce zmoremo bolje in zmoremo same in to zmoremo kar sredi ničesar. Tako pa si hrupni spektakel tik pred iztekom premisli in ugotovi, da bi bilo za ženske in za svet neizmerno bolje, če bi pravico do difuznosti uveljavljale točno tam, kjer se jim jo krati, kjer se jo zamegljuje ali zasmehuje in, če bi svoj boj bojevale v toplem zavezništvu s sestrami in brati, ki niso naivni, zabiti, slabo izobraženi ali grabežljivi cepci.
Zaskrbljenim moškim aktivistom bi bilo za konec dobro namigniti, da jih pravzaprav skrbijo napačne stvari. Na njihovem mestu bi se vprašala, kje točno so zašli, da tako radostno razmetavajo s pojmi tradicije in moškosti. V njihovih čevljih bi se mi pred delom, ki jih čaka, tresla kolena. Na njihovem mestu bi ženskam, ki s(m)o v utrudljivo nalogo pometanja in sesanja zgledno zagrizle ter že napredovale, ihtavo zavidala. Mogoče bi si pri odstiranju plašnic glede moškosti, tradicije, popfeminizma in idealnih oblik lahko pomagali – kakor v filmu. Bilo bi lepo.
