Pomlad je, šest let si stara. Oče hodi delat v tovarno, mama skrbi zate, hišo in brata. Nekaj koz imate, ovc in konja Lorda. Nad vami je še eno nadstropje. V njem živita dedek in babica.
Sosed Emir, ki ob večerih z očetom sedi za mizo v kuhinji in pije rakijo, pravi, da bo vojna. Ti ne veš, kaj je to vojna. Oče nekega dne pride z dela in reče, da je vrag odnesel šalo. Da gre na linijo. Mama joka. Oče pravi, da bo vse v redu in naj nikogar ne sovražite. Med hišami v vasi se včasih bliska, grmi in poka, mama pravi, da so puške in granate. Kadar poka in grmi več dni skupaj, bežite v gozd.
Nekega jutra mama vzame vedro in gre na dvorišče. Poči in vedro pade na tla. Stopiš k oknu in vidiš mamo, ki leži na tleh. Smeješ se, misliš da se pretvarja. Kličeš brata.
Pritečejo sosedje. Mamo dvignejo in prinesejo v hišo. Položijo jo na posteljo v spalnici in zaprejo vrata.
Dan je dolg, vsi molčijo. Zvečer pride oče. Nikdar prej ga nisi videla jokati. Pokaže na telo na postelji in reče, da mame ni več. Da ste zdaj sami.
Naslednji dan ostanete v hiši. Ko pade noč, stojiš poleg mamine krste. Skloniš se k njej in jo poljubiš. Nikdar nisi poljubila česa tako hladnega.
Mamo dvignejo in odnesejo iz sobe. Na dvorišču jo položijo v jamo in zasujejo.
Dnevi minevajo. Lačni ste, oče je na liniji v gozdu. Z bratom se včasih igrata vojno. Edino obleko, ki jo imaš, ti pere babica. Dokler je mokra, ne moreš iz hiše.
Ko pride oče pride, reče, da si njegova princesa. Ne veš, kaj si, veš le, da moraš skrbeti za Seada. Štiri leta ima.
Nekega dne z neba začno padati paketi. Babica pravi, da jih mečejo ljudje s plavimi čeladami. Da so prišli, da bi vas branili. Oče odide in se vrne s piškoti, zavitimi v srebrno folijo.
V kuhinji sedite. Nekaj zažvižga, raznese svet, letiš po zraku. Izkoplješ se izpod opek in kličeš brata. Vidiš, ko zgrabi svoje edine škornje in steče iz hiše. Ti svoje pustiš in za njim tečeš bosa. Še enkrat raznese svet in brat pade. Pobere se, teče naprej. Ustavi se in si obuje škornje. Teče naprej, izgine v gozdu. Vrneš se. Pod ruševinami zgornjega nadstropja zagledaš dedove noge. Že dolgo se ne smeješ.
Ne veš, koliko dni mine. Vsak dan hodiš skozi gozd do avtobusa, v katerem je šola. Otroci sedite na sedežih za potnike. Zvezek imaš, svinčnik in pol radirke. Ko je zvezek poln, ga zradiraš. Pišeš na novo.
Potem pride poletje. Z očetom pospravljata seno. Oče ga dviga, ti stojiš na kupu in ga tlačiš. Mimo pride sosed Emir, ki je govoril, da bo vojna. Vpraša, kaj delata tu, mesto je padlo. Ko prideta domov, oče babici reče, naj vzame Lorda, in vaju odpelje v mesto. Tam boste varni. Skloni se k tebi in te poljubi. Noben poljub nikdar več ne bo tako resničen. Šel bo skozi gozdove, reče, linije ni več. Moške v mestu streljajo. Babica joče. Ne skrbi mama, reče oče, vse bo v redu. Reši otroka.
Babica vaju posadi na Lorda in odpelje v mesto.
Do nekih hlevov pridete. Vojaki vam vzamejo Lorda. Potisnejo vas v enega od hlevov. Zaslišiš strel in Lorda, ki zahrza.
Ne spomniš se, kaj se zgodi potem. Tvoja terapevtka pravi, da je prezgodaj.
Babice ni več. Z bratom vaju pošljejo v sirotišnico.
Končata šolo. Brat se zaljubi in gre v Ameriko.
Trideset si stara, dvajset in dve leti je minilo.
Zdi se ti, kot bi se zgodilo včeraj.
*Zgodba Srebrna folija s piškoti je je uvrstila med pet finalnih zgodb AirBeletrininega natečaja 2017.
