Splet je odprl vrata različnim manipulacijam, radikalizacijam in namišljeni vsevednosti

Nina Granda Fotografija: osebni arhiv

Nina Granda je glavna in odgovorna urednica revije in spletnega portala Outsider, medija o arhitekturi, kulturi in družbi. V posebni novi izdaji Outsiderja z naslovom Med vrsticami: Pogovori o časopisih pa je avtorica intervjujev. Pogovori za izdajo Med vrsticami so potekali to poletje, med drugim v duhu pobud za posodobitev medijskega zakona.

Če na vas naslovim vprašanje, ki ste ga zastavljali svojim sogovornikom: kako sami vidite medijsko krajino pri nas in kako se radoveden bralec lahko znajde v obstoječi medijski ponudbi?

Če začnem s ponudbo, mislim, da je zelo pestra. V časopisih in na spletu je moč najti ogromno zanimivih vsebin. Poleg klasičnega tiska in spletnih časopisov so pogosto zabavni in zanimivi tudi osebni zapisi, pri teh je vedno tudi povsem jasno, da gre za subjektivna stališča. Rekla bi, da je izbire zelo veliko in da nastaja veliko odličnih vsebin. Je pa velika izbira lahko tudi past. Ob veliki količini medijskih vsebin te tekmujejo za vidnost. In najbolj brane in klikane so zelo banalne vsebine – bolj so kričeče ali radikalne, bolj so privlačne. A uredništva imajo izbiro, katere novice bodo počastila z objavo in katere lahko prezrejo, pa četudi morda na račun kakšnega klika. Tu so še posebej v prednosti tiskani časopisi, ki lahko ostanejo dokument odseva sveta, kot ga vidi uredništvo.

Vsak pisec je seveda vedno opredeljen, nazorsko usmerjen, in to se odraža tudi v interpretaciji dogodkov. Mediji odslikavajo svet, ga pa tudi soustvarjajo. Če medijska poročila niso dovolj distancirana od osebnih mnenj novinarja, lahko pride do političnega aktivizma, ki se ga medijski ustvarjalci, prepričani o svoji drži, morda kdaj niti ne zavedajo. Tudi posledica takšnega poročanja v medijih je destruktivna ideološka razdvojenost družbe, ki smo ji priča.

Ob pripravi pogovorov sem se izučila v tem, da spremljam medije z različnih koncev. Pri stvareh, ki se mi zdijo pomembne, berem več piscev različnih opredelitev, ki jim zaupam na podlagi serije prejšnjih člankov. Tako preverjam lastna stališča in se v veliki in pisani ponudbi poskušam znajti.

Kaj pogrešate v slovenski medijski krajini, ki jo soustvarjate?

Lahko navedem misel enega od svojih intervjuvancev: mediji niso boljši od družbe, v kateri nastajajo, torej potrebujemo boljše medije. Po mojem mnenju je medijska krajina precej zaprta. Pogrešam odprtost in širino, včasih pa tudi uredniško distanco in umirjenost.

Sprejemanje demonizacije določenih pogledov je sicer gotovo učinkovit način oblikovanja sveta v skladu z določeno idejo, toda to je daleč od dejanske svobode medijev. Naloga novinarjev ni, da presojajo, kaj je prav in narobe, niti da rušijo ali postavljajo vlado. Biti morajo dovolj distancirani, da o svetu poročajo čim bolj objektivno. Objektivnost seveda ne obstaja, a približamo se ji z upoštevanjem različnih relevantnih stališč in preizpraševanjem lastnih predsodkov.

Pri nas imamo na eni strani medije, ki so močno zavezani poslanstvu, da so »watchdogi«, a so žal pogosto – če ne praviloma – pristranski. Na drugi strani pa so (sicer manjšinski) mediji, ki jih slabijo robatost, surovost in celo zloba, ki včasih izhaja iz maščevalnosti do pristranskosti večjih medijev.

Zelo problematično pa se mi zdi, da mediji kujejo svoje dobičke na ideološki razklanosti. To ustvarja psihozo, ki jo čutimo danes v našem prostoru. Sovraštvo vedno rodi le sovraštvo. Danes se vsaka poteza v medijih lahko predstavi kot politično preigravanje, pa čeprav gre za strokovno odločitev. Mediji s političnim navijaštvom delajo javnemu prostoru veliko škodo.

Poleg arhitekture ste študirali dramaturgijo, na Dunaju ste končali podiplomski študij kuratorstva in kulturnega menedžmenta, že leta pa ste piska, urednica in v zadnjem času tudi kolumnistka. Kako ste vstopili v medijski prostor in zakaj ste v njem ostali?

Vstopila sem vanj tako, kot se mi je zgodilo nekaj najlepših stvari v življenju: po naključju. V njem pa sem ostala zaradi veselja in radovednosti. Ob urednikovanju in pisanju lahko združujem svoja zanimanja s področij arhitekture, kulture in pisanja. Zavest, da zapisi, ki nastanejo v našem uredništvu, dosežejo in navdušijo zelo veliko ljudi, je lepa in spodbudna.

Ustvarjanje revije, kot je Outsider, je celosten izziv. Poleg priprave vsebin, ki so tehtne in pritegnejo bralce, je treba celoto oblikovati v izdelek, ki nam omogoča delo in razvoj za naprej. Torej preživetje in stalen razvoj uredništva, pa tudi možnosti za eksperimente in preizkušanja ter dovolj časa za razmisleke in tehtnejše analize. Poleg uredniškega gre za podjetniški izziv, kako se uveljaviti na majhnem slovenskem trgu.

Zbirka intervjujev Med vrsticami prinaša pogovore z novinarji, kolumnisti in drugimi medijskimi strokovnjaki različnih generacij, izkušenj in pogledov; kakšen je bil kriterij izbire vaših sogovornikov?

Najprej to, da so vsi strokovni, zaupanja vredni in artikulirani. Da njihovo delo spremljam, čeprav se z njim ne strinjam vedno. Potem pa tudi to, da so si med seboj v pogledih, izkušnjah in pristopih dovolj različni, da prikažejo širino in raznolikost medijskega prostora. Namenoma sem izbrala tudi sogovornike, ki so do medijskega prostora kritični in ponujajo refleksijo iz prve roke, kakršne sicer ne slišimo.

Kaj je za vas pomenila izkušnja ustvarjanja izdaje Pogovori o časopisih? Zakaj se vam zdi pomembna za naš intelektualni prostor?

Knjiga dobro zrcali problematiko medijskega prostora. Novinarska drža je pogosto problematična, ker privoljuje v vsiljene delitve in se postavlja v vlogo razsodnika. Pogosto je v službi politike, ne da bi se tega sploh zavedala. Knjiga zrcali globoko radikalizacijo družbe, ki jo mediji ne samo odslikavajo, ampak tudi generirajo.

Osebno pa mi med drugim pomeni nekaj novih zanimivih poznanstev.

Kaj smo z upadanjem vloge časopisov po vašem mnenju izgubili?

Ko je prišel internet, so mnogi verjeli, da bo prinesel popolno svobodo govora. Prej so namreč uredniki odločali, kaj gre v tisk in kaj ne. Na internetu pa lahko vsak pove vse, kar si misli, in to ni vedno nujno dobro. Ta svoboda je odprla vrata tudi različnim manipulacijam, radikalizacijam in namišljeni vsevednosti. Če so imeli časopisi včasih vlogo verodostojnega vira informacij, smo danes priča le še tekmi za klike, ki so vir oglaševalskega denarja. In ta boj nima niti malo prefinjenosti, kot so jo imeli ali pa jo še vedno imajo tiskani časopisi. Sproža le sovražni govor v komentarjih bralcev.

Ste človek elektronskih knjig, spletnih medijev ali tiskanih izdaj? Ne nazadnje je vaše delo, čeprav ima Outsider seveda spletno stran, v največji meri osredotočeno na ustvarjanje tiskane revije.

Že od nekdaj berem vse, kar mi pride na pot, najsi bodo to reklamni letaki, napisi na embalaži, na kozmetičnih in prehrambnih izdelkih … in spremljam njihov učinek. In seveda berem kataloge, časopise, revije, knjige. Danes je splet bolj dostopen, zato več berem na spletu, a spremljam tudi tiskovine. Pri tisku glede vsebine na prvem mestu cenim kakovostno uredniško delo, ki zagotavlja izbor smiselnih vsebin in verodostojnost. Cenim pa tudi fizično pojavnost tiska, ki vedno pomeni tudi oblikovalski, skorajda arhitekturni izziv – kako vsebini dati avtentično in privlačno formo, ki bo besedam zagotovila pravo obliko in nagovorila čute. To so področja, kjer bo tisk najbrž vedno v prednosti pred spletom.

Kaj sami najraje berete v medijih in kaj med knjižnimi izdajami? Imate morda tudi kakšno posebno navado, povezano s časopisi? Eden od vaših sogovornikov denimo pravi, da je prva stvar, ki jo stori ob prihodu v novo deželo, to, da kupi njene časopise.

Rada berem tehtne raziskave in premisleke. Še posebej se veselim, kadar doživim spoznavni učinek, za katerega je treba vložiti veliko truda. Takšne stvari me bogatijo. Tako v medijih kot v literaturi, pa tudi sicer.