AirBeletrina - ŠOU in RŠ – What Would McGyver Do?
Panorama 7. 2. 2014

ŠOU in RŠ – What Would McGyver Do?

Foto: RŠ

Lanskega septembra smo v okviru akcij ReŠi eReŠ organizirali tudi simpozij o neodvisni kulturi, ki smo ga simptomatično naslovili z Odvisni od neodvisnosti. Namreč, zavedati se moramo, da je nadaljnji obstoj prostora za ustvarjanje drugih in drugačnih družbenih razmerij odvisen od obstoja neodvisne kulture. Dalje, da je obstoj neodvisne kulture odvisen od politično-ekonomskih in sistemsko-pravnih pogojev. Še prav posebej pa se moramo zavedati, da je obstoj domačih neodvisnih medijev hočeš nočeš odvisen od institucionalizirane oblike študentskega organiziranja. Kar pa se predvsem pod aktualnim vodstvom ŠOU LJ kaže kot čedalje težje rešljiv problem.

 

Nemara ni treba posebej ponavljati predzgodovine famozne prejšnje četrtkove seje, sploh glede na medijski angažma tako Radia Študent kot drugih osrednjih medijev, ki so sproti beležili potek dogodkov, ki so vodili do vsega, kar se je potem na seji dogajalo – med drugim je prišlo celo do vpada domnevnih pripadnikov neonacističnih skupin, ki naj bi v zastraženo poslopje vstopili s kartico, ki jo imajo na voljo zaposleni na ŠOU. Pa vendar, medijski in zgodovinski spomin sta slaba, to pa še toliko bolj velja, ko govorimo o študentski politiki. Spomnimo in zapomnimo si potemtakem, da je poslanska skupina Povezani na predzadnji seji študentskega zbora ŠOU v Ljubljani po hitrem postopku in brez vnaprejšnjega védenja bodisi Sveta Zavoda Radia Študent bodisi predstavnikov Radia Študent vložila predlog za spremembo Akta o ustanovitvi Radia Študent. Spremembo so na isti seji poslanci in poslanke z dvajsetimi glasovi za, dvanajstimi proti in tremi vzdržanimi tudi potrdili. Pri tem je bila problematična predvsem sprememba tistega člena, ki govori in določa sestavo Sveta Zavoda RŠ, kajti spremenjeni člen je določal, da sedmega člana sveta – poprej so ga kot predstavnika javnosti izbrali in izglasovali ostali šesti člani, se pravi trije predstavniki Radia Študent in trije predstavniki ŠOU LJ – imenuje izvršni organ ŠOU LJ. Ni treba matematike, da izračunamo absolutno prevlado predstavnikov ŠOU LJ, s tem pa tudi povsem jasno vzpostavljen vzvod za neposredni vpliv na programsko politiko RŠ in na imenovanje odgovornega urednika, saj se mora o obeh odločitvah izreči tudi Svet Zavoda RŠ. Vzporedno temu je bil s strani Povezanih izstreljen še en rafal: amandma k proračunu ŠOU LJ za leto 2014 o dodatnem rezanju sredstev, namenjenih za delovanje Zavoda RŠ, za 60.000 evrov, kar bi resno ogrozilo obstoj tega medija.

 

Kljub temu da so Povezani prejšnji četrtek amandma umaknili in da je bila po posredovanju Radia Študent sprememba akta preklicana, pa obstoj radia, ki je produkt študentskih bojev leta 1968/69, ostaja nič drugega kot nenehen boj, ki ga, kot kaže zadnje leto, bije predvsem do ustanoviteljice ŠOU LJ. Slednja, še posebej po prihodu direktorja Andreja Klasinca, brezsramno reže zgodovinske in aktualne, vsebinsko najbolj vitalne dele lastnega organizma, ki ni obolelo le zaradi padca koncesijskih dajatev iz študentskega dela, od koder se organizem tudi finančno hrani, ampak predvsem zaradi politične mentalitete in tehnologije, ki sta se razvili v dveh desetletjih institucionaliziranega študentskega organiziranja. Ta namreč po vzoru državne politike operira le še s konec koncev slabim menedžerskem upravljanjem, pri čemer so neprofitne in nasploh podjetniško nepodredljive dejavnosti zreducirane na en sam princip – strošek. Kako ne bi bile, če pa tudi tu in še posebej tu veljajo osnovni politično-menedžerski aksiomi: danes nekdo upravlja Steklarno Hrastnik, jutri Mladinsko knjigo, danes direktor Term Ptuj, jutri direktor ŠOU LJ. In pa: na trgu so vse dejavnosti enake in tudi ŠOU se da upravljati kot katerokoli drugo podjetje. Po lanskoletnem kriznomenedžerskem posegu v Zavod K4/6, ki je rezultiral tudi v začasnem zaprtju kluba K4, se sedaj kriznomenedžersko in oportunistično posega še v delovanje Zavoda Radia Študent, zaradi popolne finančne podhranjenosti pa se temeljito zmanjšuje in ogroža tudi delovanje časopisa Tribuna, ki je ena izmed spregledanih kolateralnih škod potez, ki jih vleče aktualno vodstvo ŠOU LJ.

 

Se pa seveda tudi gradi – in še kako gradi. Poleg nove menze na Kersnikovi bo ŠOU LJ 390.000 evričev investiral še v gradnjo menze na Vojkovi. Da ne bo pomote: s tem, da se študentom omogoči cenejše prehranjevanje, ni seveda nič narobe. Kljub temu pa si lahko postavimo skrajno zanimivo retorično vprašanje: Zakaj ŠOU LJ v času, ko izgublja finančna tla pod nogami, investira v takšne in ne kakšne druge dejavnosti in zakaj postaja neke vrste turistični-gostinski servis?

 

Da pri diagnostični sliki aktualno delujočega ŠOU organizma ne gre le za posledico talečega se proračuna ŠOU LJ, priča že bežen in pavšalen pregled pravkar sprejetega proračuna za leto 2014. Tam namreč beremo o projektih, kot so izlet na Oktoberfest, žurkice za erazmuse, praznovanje nevemkaterega svetovnega dneva, Študentska arena itn. Medtem ko bo taisti proračun Zavodu Radio Študent, ki oddaja vse dni in vse ure v letu, pri tem pa ima dnevno kar 17 ur lastne produkcije, s čimer se lahko primerja le še javni RTV servis, namenil 180.000, na kar je vodstvo RŠ pristalo le ob zagotovilu in obljubah, da bo po povrnitvi sredstev zaradi izpada dohodkov s strani študentskega dela, kar predvideva Zakon o uravnoteženju javnih financ, s strani ŠOU LJ dobil še dodatnih 50.000. Teh 180.000, ki jih v letošnjem letu RŠ namenja ustanoviteljica ŠOU LJ, znaša manj kot polovico letnega proračuna, ki ga poleg sredstev s strani ŠOU LJ napolnijo še projektne dejavnosti in marketing; lansko leto pa je RŠ zaradi zmanjšanega priliva s strani ŠOU preživel zgolj zavoljo donatorskih prispevkov v višini približno 30.000 evričev. Verjetno ob teh številkah sploh ni treba posebej navajati, da omenjena produkcija Radia Študent, med katero sodijo tudi številne unikatne medijske vsebine in v sklopu katerih se izobrazijo številni novi medijski ustvarjalci, bazira na sramotno nizkih simbolnih honorarjih.

 

Toda če sprejeti proračun Radiu Študent zaenkrat še omogoča nemoteno in neokrnjeno delovanje, pa tega, kot rečeno, ne omogoča drugim študentskim medijem, ki jih financira ŠOU LJ, predvsem časopisu Tribuna. Po aktualnem proračunu ta operira s postavko 30.000 €, kar je za polovico manj od lani. Če vemo, da že tisk ene same številke v nakladi 5000 izvodov znaša približno 2.500 evričev, potem je povsem jasno, da se bo Tribuna – za vedno? – poslovila od rednih mesečnih tiskanih izdaj in da bo letos lahko stiskala kvečjemu kakšni dve ali tri. Kar seveda ni nič novega, Tribuna že tako ali tako od jeseni dalje ne izhaja več redno, zaradi zamude s postavitvijo nove spletne strani, ki bo odslej postala edini redni kanal za distribucijo vsebin, pa z objavo zamujajo tudi že narejene jesenske številke. V senci in tišini medijsko izpostavljenih dogodkov in problematike RŠ se tako dogaja tiha likvidacija časopisa Tribuna, kar so z vztrajnim zavračanjem vseh amandmajev k proračunu za leto 2014, predvsem s strani poslanske skupine Iskra, ki bi Tribuni dodala vsaj nekaj dodatnih sredstev, potrdili tudi poslanci in poslanke ŠOU.

 

Pri vsem tem in pri vseh takšnih odločitvah pa ta naša mlada študentska politika prodaja argument študentskega interesa – to sem kot nekdanji Tribunin urednik na sejah in drugih pogajanjih slišal neštetokrat. Te omenjene medijske dejavnosti da niso dovolj študentske, da se študentska živež s temi omenjenimi dejavnostmi ne identificira dovolj in konec koncev, da v teh točno določenih dejavnostih ne participira v zadostnem številu. Če pustim vnemar legitimnost predstavništva širšega študentskega interesa, ki na ŠOU LJ temelji na volilni udeležbi, ki se giblje okoli 20 odstotkov, pa je težko vnemar pustiti popolnoma prazne, homogenizirane in simulirane kategorije študentskega interesa, v katerega lahko stlačimo vse, od pravice do subvencionirane prehrane do s strani ŠOU subvencioniranih brucovanj in drugih zabavno-razvedrilnih hojladrij, le delovanja medijev tipa Radio Študent in Tribuna ne.

 

Radio Študent in Tribuna sta namreč vrsta medijev, ki so skozi zgodovino vzpostavili sebi lastno metodo ustvarjanja medijskih vsebin, ki v marsičem in vsak na drugačen način pod vprašaj postavljajo tudi temeljna določila, kaj naj bi medij sploh bil. Natanko v tem smislu lahko govorimo o edinstvenih medijskih institucijah, ki omogočajo ustvarjanje vsebin, ki v drugih medijih predvsem zaradi, v najširšem pomenu, političnih razlogov niso mogoče. Hkrati pa se drugači tudi odnos do občinstva, če govorimo s tem, morda že zastarelim pojmom. Če že ne govorimo o skupnostnih medijih, pa lahko rečemo, da se ti in takšni mediji zavedajo, da je medij tisti, ki s specifičnim ustvarjanjem vsebin ustvari tudi specifično publiko. Rečemo lahko, da ima Radio Študent poleg posebnih metod medijske produkcije tudi posebno publiko, ki se je prav tako kot metode produkcije izoblikovala skozi štiriinštiridesetletno zgodovino tega medija. Te publike ne moremo zajeti po preprostih kvantitativnih merili rejtinga poslušanosti, temveč po kvalitetnih merilih vrednot in družbenih odnosov. Tako ne moremo in ne smemo pristati na vsiljeno ekonomsko logiko medijskega trga, ki poslušanost in branost meri po številu poslušalcev in številu bralcev, kljub temu da tudi v tem primeru Radio Študent ni nikakršen marginalen medij, pač pa medij s petintrideset tisočimi rednimi poslušalci in poslušalkami, kar presega domet katerekoli druge ŠOU dejavnosti. Poleg tega pa je tudi medij, ki odgovarja na povsem realno potrebo po vsebinah, ki – še enkrat – ne najdejo prostora nikjer drugje. Povsem drugače velja za ŠOU LJ. Ta namreč ne odgovarja nobeni realni potrebi, ki ne bi mogla prostora in priložnosti dobiti kje drugje.

 

Ravno nasprotno, medtem ko lahko Radio Študent označimo za aktivno in ustvarjalno silo neodvisne kulture, lahko ŠOU oziroma tam dominantno vsebinsko linijo označimo za neko drugo aktivno in ustvarjalno silo. Za laboratorij, kjer se vari specifičen mentalitetni zvarek neoliberalne ekonomske logike in neokonservativne ruralne kulture. Kar pa je tako na ravni študentske kulture kot na ravni slovenske (pop)kulture nasploh postalo totalni mainstream – in dokler ne bomo razumeli tega posebnega miksa, ne bomo nikoli do potankosti razumeli tega, kje in zakaj je ŠOU tam, kjer pač je. Potemtakem mora boj za ohranitev, obstoj in razvoj RŠ, kot se je glasila tudi desettisočkrat podpisana peticija, nenehno in na različne načine sprevračati – ker se to nikoli ne more do konca sprevrniti – temeljno in že v izhodišču perverzno oblastno razmerje: ne, da se mora RŠ kot neodvisna medijska in kulturna institucija zavedati finančne in pravno-formalne odvisnosti od ŠOU, temveč da se mora ŠOU zavedati eksistencialne odvisnosti od neodvisnosti RŠ in drugih segmentov neodvisne (študentske) kulture.