Slovenci, korona in praznovanja

 

Fotografija: Pexels

Zdaj je tudi uradno potrjeno, kar sem povsem teoretično, pa tudi na osnovi opazovanja in pogovorov z informanti trdila že kar nekaj časa: da namreč temeljni vir okužb s korono pri Slovencih predstavljajo zasebna druženja, še posebej praznovanja. Kjer seveda v zaprtem prostoru praznuje skupaj več kot deset ljudi. Ki seveda praznujejo tako, kot Slovenci pač praznujemo: ob jedači in pijači. Torej: seveda brez mask in brez potrebne razdalje. Kako pa je sploh mogoče praznovati po slovensko in ohranjati minimalno razdaljo? Jasno: ni mogoče. To, da se neupoštevanje varnostnih ukrepov nato s strani vlade, npr. Kreka, razlaga kot nekakšen zdrs, ki je posledica uživanja različnih »sredstev« (izmed katerih je običajno, nujno in povsem neproblematično »sredstvo« na slovenskih praznovanjih pač alkohol), pa kaže na popolno nerazumevanje tega, kaj se dogaja.

Stvar je drugačna.

In sicer: Slovenci tudi v povsem treznem stanju ne upoštevajo vladnih ukrepov, še posebej, ko gre za druženja in praznovanja. Ne upoštevajo jih že ob začetku druženj in praznovanj, ko jih je večina še povsem treznih. Ne upoštevajo jih niti, ko načrtujejo druženja in praznovanja. Neka moja informantka, ki preko vikendov v lokalu sodeluje v izvedbi praznovanj, povezanih z rojstnimi dnevi, porokami, krsti, birmami in ostalim, poroča, da se na teh praznovanjih zbere okoli osemdeset ljudi.  Kar je, po njenih besedah, »malo«. Kar pa je vsekakor več od desetih, ki so priporočeni. To naredijo vedé. Tako tisti, ki ta praznovanja načrtujejo, kot tisti, ki se jih udeležujejo. In tisti, ki jih izvajajo. Kar pomeni, da se vedé in brez vpliva »sredstev« zavestno odločijo kršiti vladna korona priporočila.

Ko sem svoje informante o tem povprašala, so bili odgovori s terena stereotipni. Eden izmed njih se glasi: »Saj smo vsi zdravi.« Drugi se glasi: »Saj tudi vlada ukrepov ne upošteva.« In potem sledijo navedbe vladnih kršitev ukrepov. Izmed katerih je v zadnjem času na prvem mestu zabava Olimpijskega komiteja Slovenije. In vedenje ministrice za izobraževanje na njem. Pred tem so prevladovali primeri vedenja vladnih članov, ki se ob tej ali oni priliki niso držali razdalje in nosili mask. Dobila pa sem tudi nek zelo netipičen odgovor, ki se glasi: »Tako lepo je videti ljudi, ko so srečni!« 

Skratka, tudi iz odgovorov in komentarjev tega, da ljudje ne upoštevajo vladnih priporočil in ukrepov pri zasebnih druženjih in zabavah, je jasno razvidno, da se ljudje zavedajo, da ta priporočila in ukrepe kršijo. Da gre za njihov zavestni izbor. In da se niti ne trudijo pretirano to zavestno kršenje vladnih ukrepov in priporočil prikriti.

Zdaj seveda nastopi vprašanje, kako to razumeti. Večinska reakcija na zgoraj opisano vedenje je zgražanje. In moraliziranje. S strani vlade pa strašenje. In/ali pozivanje k individualni odgovornosti. Kar pa ne deluje. Da strašenje in pozivanje k individualni odgovornosti ne delujeta, je končno zdaj jasno tudi že vladi. Da pa moraliziranje in zgražanje ničesar ne razložita, pa je prav tako jasno. Sicer vladi še ne.

Trenutna koronakriza torej dokazuje, da ni mogoče nič uspešnega narediti, če stvari ne razumemo. In ker vlada tega, kako se Slovenci vedejo v povezavi s korono, v glavnem nič ne razume, je njeno delovanje v glavnem brcanje v prazno. Ki stvari samo slabša. In to na vseh ravneh. Na ravni delovanja ljudi. Ki seveda vidijo, da vlada sploh ne razume, zakaj se vedejo, kakor se vedejo. Na ravni ugleda vlade. Ki stalno pada. Seveda ne le zaradi tega, kar počne v zvezi s korono. In na ravni širjenja korone. Ki je že zdavnaj presegla raven in obseg, ki jo je okužba imela, ko smo spomladi razglasili epidemijo. Konec koncev je tudi Janša jasno povedal, da zdaj ne gre več zato, da rešujemo vsako življenje, kot smo to počeli pomladi. Zdaj individualna življenja očito niso več pomembna.

Kar pomeni, da smo resno zabredli. In da bi bilo treba, vsaj zato, da rešimo javno zdravstvo in čim več individualnih življenj (čeprav ta vladi niso več mar – mar ji je ekonomija, profit, BDP itd.), vsaj poskušati razumeti, kaj se dogaja. Na primer, zakaj Slovenci ob individualnih druženjih zavestno kršijo vladna priporočila in ukrepe.  

Kratek odgovor na to vprašanje je najmanj dvojen. Prvič zato, ker so ukrepi napačni. Kar počne vlada, je, da kopira ukrepe iz tujine. Kar pa (enako kot kopiranje drugih ukrepov v celotnem obdobju postsocializma) ne more delovati. Ker v Nemčiji živijo Nemci. Na Švedskem Švedi. V Sloveniji pa Slovenci. In Slovenci delujejo drugače kot Švedi. Ali Nemci. Slovencem individualna odgovornost ni prioriteta. Prioriteta jim je individualno preživetje. In kvaliteta individualnega preživetja.

Individualno preživetje in kvaliteta individualnega preživetja pa sta še kako povezana z osebnimi druženji. In to zato, ker so se Slovenci, kot vse skupine, ki so dolgo časa živele v ureditvi, ki jo v antropologiji poznamo kot domačijski produkcijski način, naučili, da je njihovo preživetje sicer odvisno predvsem od dela. A je še bolj kot od dela odvisno od dobrih odnosov z drugimi. Ker če zaradi kakršnih koli razlogov na primer letina ni zadostovala za preživetje, je bilo preživetje odvisno od tega, da ti hrano in ostalo, kar za preživetje potrebuješ, dajo drugi. A to seveda lahko pričakuješ le od tistih drugih, s katerimi si v dobrih odnosih. Kar pomeni, da je dobre odnose nujno gojiti. Ne zato, ker imaš na primer rad dobre odnose z drugimi. Ampak zato, ker je to najbolj varna investicija v lastno preživetje. Bolj varna, kot je delo. Ko nastopi kriza, se zato nuja po investiciji v dobre odnose z drugimi le še poveča.

In ker smo zdaj v krizi – marsikdo je izgubil delo ali zasluži manj kot pred koronakrizo itd. –, Slovenci povsem nevede in avtomatično skušajo okrepiti tisto strategijo, ki mimo dela zagotavlja preživetje. To pa so dobri odnosi z drugimi. Za kar pa so potrebna druženja.

Tudi iz tega povsem kratkega orisa torej jasno sledi, da se bo, kot se bo korona kriza večala, večala pri Slovencih tudi nuja po druženju kot strategiji zagotavljanja preživetja v krizi. Seveda je jasno, da v takšnih zgodovinsko vzpostavljenih socialnih in kulturnih strategijah preživetja prepoved (ali celo le priporočilo) o omejevanju druženja ne more delovati. Zato bi bilo treba razmišljati povsem v drugo smer od tiste, v katero delujejo na primer Švedi ali Nemci. In sicer: kako Slovencem omogočiti druženja, ne da bi se pri tem povečalo število okužb s korono.

Opraviti imamo torej s problemom, ki je bolj kompleksen od tistega, s katerim se ukvarjajo Nemci. Ali Švedi. Ki jim dobri odnosi z drugimi pač niso najvarnejša strategija preživetja. Oni že stoletja kot protestanti namreč prakticirajo povsem drugačno logiko preživetja. Ki je: kako uspešno preživeti sam.