AirBeletrina - Skrivnostno
Kritika 11. 6. 2012

Skrivnostno

Knjiga Hudičev jezik je druga zbirka kratke proze Veronike Simoniti. Z njo nadaljuje pot, ki jo je začrtala že s prvencem Zasukane štorije (2005).

Njena proza je jezikovno in ritmično izbrušena in se giblje med poetičnim in intelektualnim. Poetična je zato, ker ritem in zven besed kraljujeta nad nejasnimi vsebinskimi poudarki, intelektualna zato, ker razkriva dobro poznavalko svetovne literarne tradicije in drugih umetnosti, analitičarko ustroja jezika in mojstrico tujih jezikov.

V Hudičevem jeziku pisateljica niti za hip ne pozabi na jezik, ki ga uporablja – najbrž je zato hudičev –, a uporablja ga hudičevo spretno, izvirno in virtuozno. Jezik je njen glavni adut. Poln je neologizmov, med njimi »biokoprnelnežev«, »drevotožja«, skovanke »kaj-pa-če-ni-vse-tako, kaj-pa-če-so-za-tem-stvari-ki-jih-ne-razumem« in naravno vraščenih tujih izrazov, kot so »ramón de caballo«, »passione« ali »raison d’être«. V zgodbi Rožna dolina najdemo paronomazijo: »z njima sem obseden od besed lokal po lokalih, ves zmešan in smešen pretresal o veselju v vesolju in prekleti preteklosti, o močvirju nevere in moči vere« in druge igrarije, ki delujejo nevsiljivo in prikupno. V zgodbi Vzorci sveta se avtorica še drzneje poigra z jezikom: njena pripovedovalka ima zaradi udarca v glavo afazično motnjo, zato drugo za drugo niza sopomenke, na primer: »me je očka papan peljal na počitnice dopust, da se nadiham svežega zraka in pozabim na svoje težave probleme«. V izražanju si nasploh jemlje več svobode kot običajni, izrazno togi ljudje; lahko gre denimo v predal ali ugotovi, da je bilo jutri sončno vreme; in zdi se, da avtorico njena jezikovna svoboda veseli.

Jezik pa Simonitijevi ni le sredstvo in cilj izražanja, temveč tudi ena glavnih tem, ki jih obravnava v Hudičevem jeziku. Do jezika imajo pripovedovalke in pripovedovalci različen, vsekakor pa izrazit in pogosto spoštljiv odnos. V zgodbi Kako razdreš pejsaž je jezik avtoritarna, s tradicijo utemeljena instanca, ki je junak zgodbe ne more kar poljubno spreminjati; v zaporu v Trstu, kjer dobi nalogo, da kot geograf krajevnim imenom doda italijanske različice, ga obidejo naslednji pomisleki: »naj bi kot nekakšen prisilni stvarnik preimenoval, izdal in oskrunil naj bi imena, nastala pred tisoč leti, izbrisal govorico davnih plemen, nastalo iz prvega momljanja, ki se je starim prebivalcem izvilo iz ust ob pogledu na vrtačo, ponor ali pečino, ukinil naj bi njihovo primordialno čustveno artikulacijo, nastalo ob pogledu na sveti gaj«? Po drugi strani nekateri junaki besedam napovedujejo vojno ali se jim odpovedujejo, opevajo molk in tišino (tedaj nas spomnijo na sporočilno podobno kratkoprozno zbirko Romana Rozine Šumijo besede domače); tako se, denimo, prevajalka pisatelja Janusa Carta iz Papirnate hiše neustavljivo krči; morda zato, ker je prevajanje neke vrste ponarejanje, ali ker je sploh vsaka beseda le goljufivi posnetek resničnosti? Nekoliko jasnejši je primer neslišnega pisalnega stroja za neslišen jezik v zgodbi Remington Noiseless. – Ni dvoma, da ima Simonitijeva do jezika ambivalenten odnos. Po eni strani je nad njim fascinirana in mu s svojimi zgodbami uspešno poje hommage, po drugi se ji zdi nezadosten, vir nesporazuma ali – v neki zgodbi, kjer prebivalce otoka s skorajšnjim potopom kaznuje usoda prav zato, ker govorijo, in se rešijo šele, ko utihnejo – celo vir zla. A podrobnejših pojasnil glede jezika tu ne bomo našli in zaradi različnih avtoričinih signalov njeno stališče do jezika pravzaprav ostaja skrivnostno in zavozlano.

Jezik Simonitijeve nas nedvomno očara in začara in ponese s seboj na svojih krilih, tako da sploh ne opazimo, kdaj nas zavede in povleče za nos. Ko njegov učinek popusti, ker z zgodbo pridemo do kraja, pa ugotovimo, da ta vsebinsko bolj majavo stoji. Po logiki naključnih asociacij si sledijo najrazličnejši dogodki in elementi, ne da bi bila med njimi kakršnakoli notranja vez, ne da bi si jih lahko kavzalno pojasnjevali. Kakšno zvezo imajo na primer v pripovedi Na kopnem žara s Toskano, Gino s čezoceansko ladjo, kraja žare z ribiči in vse skupaj s smrtjo? Lukenj in prostih mest je preveč in še tako spreten jezik jih ne more povsem zašiti. Tok pripovedi zavija v stranske rokave, ki nas vse bolj oddaljujejo od glavne struge, in o tej strugi, morebitni nosilki sporočila, ni več nobenega sledu. Na ta način zgodbe ustvarjajo napetost in v nas vzbujajo pričakujoče zanimanje; žal pa mu nekako ne zadostijo. Vsebinsko nezavezujoče pripovedi brez izrazitih dogodkov, ki zvrstno zato sodijo med kratko zgodbo in črtico, so sicer še vedno lahko prikupne zaradi samega jezika, ki iz nič ustvarja zanimive podobe in razpoloženja. A zaradi pomanjkanja rdeče niti izgubljajo izrazno moč in ostanejo prazne. Za zvenečimi sugestijami umanjka pomen.

Vrnimo se za hip k avtoričinemu zapletenemu odnosu do jezika, nad katerim se igrivo navdušuje in v isti sapi pritožuje nad njegovo nemočjo. Glavno merilo dobre literature je morda prav to, da presega jezikovno nezadostnost. Dobro literarno delo torej lahko tematizira okorelost in nemoč jezikovnega izraza, ne more pa (vsaj načeloma) tudi samo pričati o njej. Zgodbe iz Hudičevega jezika si prizadevajo združiti ta paradoks: so jezikovno izdelane in skušajo obenem upovedovati in upodobiti nemoč besed. Matej Bogataj na zavihku knjige ugotavlja, da gre pri tej zbirki – kakor pri Cortázarju, čigar citat stoji na začetku – za »problematiko jezika kot negotovega orodja, ki ne more zajeti stvarnosti, ampak ustvarja svojo, dodano in enako negotovo, izmuzljivo.« Ker pa je jezik Simonitijeve še kako spreten, gotov in močan, se mi zdi, da gre tu bolj za nemoč fabuliranja in strukture.

Poglejmo si še nekaj zanimivih vsebinskih poudarkov – poleg prvega in glavnega jezika –, s katerimi Hudičev jezik vendarle ne skopari. Zgodbe Simonitijeve se rade dotikajo življenj pisateljev in pesnikov (pa tudi drugih resničnih oz. zgodovinskih oseb) ali namigujejo na njihova dela. V prvi zgodbi Ramón de Caballo je avtoričin model za junaka Itala Calvina; rojen je bil na Kubi, a se je z družino kmalu preselil v italijanski San Remo in od tedaj se počuti kot izruvano drevo, zato se po štiridesetih letih vrne v rojstni kraj, kjer nostalgično stika za spomini. Avtorica svojega »Calvina« umesti celo v prizor iz pisateljevega romana Baron na drevesu, ko mladi junak iz uporništva zavrne krožnik s polži in pobegne na drevo. V besedilu Hommage trem kovčkom obdela popotne utrinke iz življenj Guillama Apollinaira (leta 1905), Ivana Cankarja (1918) in Maxa Broda (1939) in jim doda nekaj svoje soli. V Jet lagu spremljamo pesnika Josipa Aleksandroviča Brodskega na poti izgnanstva iz Leningrada v Ameriko, v Življenju in smrti molčeče Silvine pa literarno dvojnico argentinske pesnice Silvine Campo, ki se zaplete v ljubezenski peterokotnik. Tudi zgodba Vse o petku, v kateri pripovedovalec po letalski nesreči pristane na samotnem otoku in tu sreča Petka, s katerim se ne moreta jezikovno sporazumevati, in se sprašuje, kaj je tisto človeško, kar ga ločuje od divjaka in kaj divjaka od legvana, nam je že znana. A to so le najočitnejše navezave na življenje in delo pisateljev in pesnikov, brez dvoma pa je še več takih, ki jih bo opazil, kdor je v teh rečeh dovolj razgledan. Vprašanje, na katerega ne najdem odgovora, je, ali te zunaj- in medbesedilne sestavine prispevajo k literarno estetskemu učinku na bralca? Zdi se, da prej nasprotno: zgodbe se jim preveč podrejajo, namesto da bi sledile lastnemu razvoju, in tu tiči vzrok za njihovo neorganskost.

Biografske in literarne navezave morda nimajo posebne vloge, a so avtorici služile za snov in obdelavo neke druge teme, ki jo zelo zanima. Njene junakinje in junaki so zdaj pesniki, astronomi in kralji, zdaj glasbeniki, slikarji ali ljubimci, a skupno jim je to, da potujejo (Cvetka Bevc bi jim rekla potovci), se iz različnih razlogov selijo po svetu, zapuščajo domače kraje in se vračajo vanje, včasih potujejo na oni svet (Bibavica) ali celo na onem svetu ne najdejo obstanka (Na kopnem). Junaki iz zgodbe Remington Noiseless se denimo selijo v Trst (nekakšno glavno mesto obeh avtoričinih zbirk), družina v zgodbi Iz Oblivije pa je iz političnih razlogov pobegnila v Bolivijo. Tematika poti, potovanja in migracije je v Hudičevem jeziku pomembna v povezavi z jezikovno identiteto. Kamorkoli junaki prispejo, naletijo na oviro tujega jezika in ta jih definira. Avtorica si v zgodbah torej zastavlja vprašanja o narodni, etnični in zlasti jezikovni identiteti. A ne obremenjuje se z odgovori. Zato lahko z gotovostjo iz zgodb izluščimo le to, da se v njih udomači prav tisto, kar je junakom (jezikovno, krajevno ali časovno) tuje.

Zgodbe Veronike Simoniti z nepredvidljivim ritmom odkrivanja malce bizarnih in skrivnostnih zamisli zbujajo bralčevo radovednost. S svojo večplastnostjo mu dajo misliti, a tudi čutiti, da te plasti med seboj niso najbolj ubrane. Lahko bi rekli, da ne dajejo iluzije celovitosti, ker so razprte in se izmikajo razlagam kakor življenje. To se sliši čisto prav, a zgodbe nas, žal, vseeno pustijo hladne. Morda zato, ker se ne moremo vživeti v junake, saj so si ne glede na spol, starost, poklic ali zgodovinski trenutek vsi enaki, kakor so si enaka tudi razpoloženja, ki jih jezik ustvarja, in (interpretativno odprti) sporočilni namigi zgodb. Vse zgodbe Simonitijeve najbrž upovedujejo eno. Ker pa je to eno tako kompleksno in skrivnostno, da mu sploh ni mogoče priti do dna, je treba kljub vsemu dodati, da zbirka Hudičev jezik po kvaliteti ne zaostaja za svojo predhodnico, ki je bila nominirana za nagradi za prvenec in fabulo, in da je vredna branja že zaradi mojstrskega jezikovnega izraza. Če bralcu ali kritiku marsikaj ostaja nejasno, si še vedno lahko misli: »kaj-pa-če-so-za-tem-stvari-ki-jih-ne-razumem?« Za prave pisatelje vsekakor velja, da povejo raje manj kot preveč.

 

 Veronika Simoniti: Hudičev jezik. Ljubljana: LUD Literatura, 2011.