Skrivnost sveta je nategovanje skrivnosti

Brati zadnji roman Roberta Bolaña 2666 je kot sprehod po preveč natlačenem mestu, v katerem živijo neinhibirani ljudje in se imajo vseskozi nenavadno fajn – njihovim užitkom se lahko včasih pridružimo, včasih pa nas pustijo hladne. Gre za kričavo, strastno, transgresij in ljubezni polno mesto (omeniti velja, da ima večina prebivalcev srce in politično voljo na levi), ki bi ga bilo dobro kdaj tudi zapustiti, saj – kot vemo vsi, ki smo se kdaj zataknili v takšnem kraju – nas povodenj dražljajev lahko popolnoma otopi. Takšnega mesta ne moremo reducirati zgolj na njegove ulice, na njegovo arhitekturo, hrano ali ljudi, ker mu s tem ne moremo priti blizu; da bi vedeli, za kaj gre, moramo preprosto biti tam.

Uvodna metafora ni naključje. Vezivno tkivo romana 2666 namreč je mesto, in sicer fiktivna Santa Teresa, ki se naslanja na obmejno mehiško mesto Ciudad Juarez, prizorišče grozljivih umorov in izginotij več kot 4000 žensk (femicid, pravijo Angleži) med letoma 1993 in 2003. V tem mestu se s svojimi zgodbami, izpisanimi v petih pripovednih enotah, v petih knjigah zvrstijo štirje literarni strokovnjaki, delno do pretežno blazni čilenski profesor filozofije Oscar Amalfitano, precej prizemljeni in agilni ameriški novinar Oscar Fate, glavni osumljenec nerazložljivih zločinov Nemec Klaus Haas, veriga nemih trupel, ki jim je dano govoriti v obdukcijah, ter nenazadnje Hans Reiter alias Benno von Archimboldi, potencialni Nobelovec, misteriozni, hiperproduktivni pisatelj, ki ga iščejo prej omenjeni literarni strokovnjaki.

2666
Roberto Bolaño
Izdaja:
Cankarjeva založba
Prevajalec:

Vsaka posamezna knjiga črpa iz specifične literarne ali literarno-teoretske tradicije ali pa ustvarja svojo, kot je značilno za nekdaj infrarealista Bolaña. Upor, pa tudi obramba proti za Bolaña dušečemu magičnemu realizmu, ki je hispanoameriško literaturo ponesel v svet, je nujna sestavina njegove proze; zato je ne glede na to, ali je trenutni pripovedovalec šundovski ali histerično levičarski (pripadnik kritične teorije, denimo), ta vselej samozavestno v našem svetu (ki je tudi fiktiven, se ve), šele v pomanjkljivi, bolni, karnevalski resničnosti je namreč mogoče doseči pisateljsko in bralsko epifanijo. Od tod poročila o umorjenih žrtvah, od tod biografija človeka, ki nikoli ni obstajal, bi pa lahko, od tod popisovanje nekega prijateljstva, do katerega je verjetno nekoč prišlo. Kaj bomo od Bolaña pravzaprav dobili, je nemogoče napovedati, v svojem realizmu ali zvestobi zgodbi ni vseskozi enako velikodušen, saj se ne boji digresij, košatenja, anekdotičnih odvodov, ki ne vodijo nikamor, kakor včasih tudi resničnost ne vodi prav nikamor, razen v samo sebe. Njegovo pisanje je demokratično, zato se obnaša povsem nepredvidljivo, celo konfliktno, ne moremo vedeti, kaj bo predstavil detajlno in kaj grobo, v čem je poudarek zapleta in kaj krni razvoj dogodkov. Tako kot bralci vse do zadnje strani 900-stranskega romana ne moremo vedeti, ali je erotično razmerje med Nortonovo in Pelletierom ter Nortonovo in Espinozo ključ do uganke mesta Santa Teresa, težko razumemo, kakšna je vloga duševnega bolnika, ki urinira v cerkvah, kaj hudiča je z gospo Bubis ipd.

Roman 2666 se plete rizomatično in resnici na ljubo ni vsak izrastek enako zanimiv ali koristen ali slogovno dovršen. Ker ima v romanu mesto vse, nima v njem prav nič svojega logičnega mesta ali domovinske pravice – razen tiste tolikokrat omenjene »skrivnosti sveta«.

»Skrivnost sveta« se na eni strani navezuje na misterioznost in ponekod mističnost pripovedovanja (ali je oseba, s katero se srečujemo, v resnici ta, za kogar se izdaja, ali pa je nemara serijski morilec, prevrnjeni nemški nacist, celo britanska vohunka?), drugod pa priča o Bolañovi eksistencialni skrbi, ki naj bi bila temeljno povezana z njegovim življenjem v Mehiki, torej z izkušnjo države, kjer ima smrt poseben status. Ne le da Mehičani svoje mrtve obhajajo posebej veselo – spomnimo se na kičaste, pisane izveske, dekoracije in podobe mehiškega 1. novembra –, v zadnjih dekadah je simbolični odnos do smrti dobil tudi svoje izrazito socialno-politične ustreznike: na ulicah mehiških mest so strelski obračuni enako običajni, kot je v Sloveniji običajen alkoholizem, stopnja kriminalitete pa tako dovršena, da so se mehiški šlagerji spotoma prelevili v narkobalade. Menda je končna rešitev povsem legitimna strategija. Opisana resničnost je literaturo nekdanjega trockista Bolaña, ki je svoje telo in voljo ponudil tudi klavrno propadli čilenski socialistični revoluciji s Salvadorjem Allendejem na čelu, povedla na izjemno zavito pot rušenja meja med realnostjo in fikcijo, med dokumentom in izmišljijo: če je umirati na ulicah mesta Ciudad Juarez banalnost, potem naj tudi literatura prenese banalizacijo lastne skrivnosti. Bolaño nima zadržkov, da nas ne bi kot bralce in naposled še kot osebe postavil na teritorij tveganja, kot je to iskrivo imenoval; potiska nas tja, kamor si kot žive osebe, veliki humanistični bralci, ne bi želeli iti – na glavo med trupla, recimo. Tam, kjer povprečna literatura zajema resnobo obstoja – smrt je grozna zadeva, pravijo –, nas Bolaño vleče za nos. Koherenco zgodbe (alias Življenja) spridi, da bi nam na koncu dal vedeti, da za zgodbe posameznikov (alias Življenja) v resnici nikomur ni mar, celo njim samim čedalje manj. Resnična »skrivnost sveta« je torej posameznikovo življenje, ki nažira samega sebe, življenje, bolj nevarno od sodobne smrti.

Roman 2666 je Bolañov zadnji roman in izšel je posthumno. Tik pred smrtjo je pisatelj, ki je obolel za cirozo jeter, svoje delo predstavil založniku, s katerim sta se dogovorila, da naj bi delo izšlo v petih ločenih knjigah. K sreči se to ni zgodilo, založnik je upošteval Bolañovo prvo željo in knjigo izdal kot celoto, skupaj z nedokončanim petim delom. K sreči zato, ker si je težko zamišljati, da bi samostojne enote lahko zaživele celostno (in tudi tako odmevno) življenje. Vsaka posamezna knjiga namreč vabi k nadaljnjemu razpredanju, navezavi ali pojasnilu, prav kakor tudi celota 2666 vabi k nadaljnjemu pojasnjevanju, ki mu lahko zadosti le branje Bolañovih predhodnih del. Kakor je znano, si je Bolaño dovolil svoje like premetavati iz zgodbe v zgodbo, morda je ohranil njihove fizične lastnosti in spremenil njihovo vsebino ali obratno, osveževal je motive in situacije, vse na značilno igriv, nonšalanten način. Za tem postopkom lahko razberemo velik literarni načrt, že omenjeno rizomatičnost ali pa avtorju, ki na koherenco pisave ne stavi veliko, preprosto ne pripišemo ljubezni do koherence. Vsekakor nas na detektivsko delo napeljuje že naslov, število 2666 se v romanu ne pojavi niti enkrat in zato ostane nepojasnjeno – tudi če poskušamo z različnimi matematičnimi figurami. Razgledani ljudje vseeno vedo povedati, da to število nastopa v drugih Bolañovih delih, zlasti kot letnica, vendar tudi ti izsledki ne pojasnijo ničesar. Naslov romana in smrt – oboje enako arbitrarno.

Svet je Bolañovo prozo začel jemati smrtno resno šele po njegovi smrti, prej je pretresal zlasti hispanoameriško javnost, strice magičnega realizma in predstavnike mlajših generacij, ki so si ga pričeli jemati za negativno referenco, strici magičnega realizma so bili zgodovinsko vendarle predaleč. Svet Bolañovo prozo tudi ceni enako visoko, skoraj brez izjem. Nekaterih argumentov cenilcev kakopak ne gre izpodbijati – status pripovedovalca ostaja zanimiv, pa tudi pripombe o literarnem labirintu so popolnoma na mestu in še kaj –, toda morda velja omeniti, da Bolañov ž-ne-se-kva, sožitje med vsebino in formo in vedno več kot le-to, bralca lahko navduši in enako hitro tudi izčrpa. V romanu cveti tisoče anekdot in vsakodnevnosti, ki mestoma v zasedejo vlogo strukture in fabulativnosti in so, po domače, veliko nakladanje. Še posebej veliki in boleči zastoji so mogoči med prehodi med knjigami, saj bralec ve, da ga čaka same same but different, nepredvidljivo razmerje med dogodki in nedogodki, med liki in neliki, med skrivnostjo in nategom. Seveda lahko kdo ugovarja z zgornjim argumentom, češ življenje je potica, v kateri se vse skupaj nenehno seseda in je redko čedna in uspešna in zares dobra, zato Bolañova literatura opravlja naporno nalogo beleženja tega sesedanja, toda kljub temu ne gre podcenjevati moči urejanja in brisanja. Če drugega ne, Bolaño ni Musil, da bi zmogel naplesti vabeč svet zgolj iz nedogodkov.

Ob tem se pojavlja še nadaljnji pomislek, ki ga lahko ovrednotijo šele hispanisti in ki se veže na občasno nevzdržnost Bolañovega napletanja. Gre namreč za kakovost prevoda Irene Levičar. Sintaksa pisave je mestoma popolnoma zverižena in prej ustreza nekemu tujemu jeziku (v tem primeru španščini) kot slovenščini. Dvomimo lahko, da bo delo takšnega obsega deležno ponovnega prevoda ali izdaje, zato je precej nerodno, da je sodobni klasik, magnum opus nekega pisca, predstavljen v slabi obliki.

 

 Roberto Bolaño: 2666. Prevedla Irena Levičar.  Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki. 1. in 2. del 896 str, skupaj 79.92 €.