Skrbi

 

Berlin, Wedding

Odprem oči. Zavit sem v temo. Očitno je noč.

Mutavo, rahlo pobebavljeno pogledujem okoli sebe. Ničesar mi ne uspe razpoznati. Nič zato. Zbudil sem se, to je vse.

Šok prebujenja se umakne tipanju čutov. Zavest prične počasi kapljati nazaj med ušesa. Videti je, da sem v Ljubljani, v svoji stari, dobri, topli sobiki.

V sosednji sobi spi sestra in kakšnih petdeset metrov od naju ob obrežje Trnovskega pristana mirno pljuska Ljubljanica. Zaprem oči. Za hip ali dva priostrim ušesa, da bi slišal karkršenkoli domač zvok, ampak mesto očitno preveč trdno spi. Max np. Se vidimo jutri, prjati.

Spet se prepustim sladkemu snu … 

Naslednje jutro se zbudim v svoji sobi v Weddingu, enem od severnih berlinskih becirkov, kjer živim že več kot dve leti. Spomin na nočno ekskurzijo skozi prostor in čas sveže utripa v tintari. Vsaj do prve kavike mi ne bo nič jasno. 

Z muko vstanem iz postelje in potipam leden radiator. Definitivno Nemčija.

Klic preteklosti, ki me redno prestavlja nazaj v domačijski kontekst, natančneje v obdobje pred štirimi leti, ko sem si od staršev izprosil jurja evrov (vrnem kmalu varjanta), se usedel v razmahano opel corso in emigriral na severozahod, očitno postaja dosledno pogost nokturni doživljaj.

Nezavedno najbrž vedno glasneje terja to, na kar si obremenjena zavest nikakor noče odgovoriti: kje je dom?  

Vse odkar je pred leti postalo jasno, da Berlin zame ni zgolj tranzitna točka, sem se tovrstnemu, domicilnemu prevpraševanju enostavno odpovedal. Neudobno je. In neprijetno. Tako ali tako pravijo da je dom ponavadi tam, kjer si odraščal. Mogoče imajo prav.

Ob zajtrku mi hrbtenico spreletijo hladni mravljinci. Birokracije se bojim kot hudič križa – danes moram nujno natisniti dokument, v katerem izjavljam, da ne posedujem pohištva, ki bi bilo vredno več kot 7 tisočakov (lol), ga podpisati, skenirati in najkasneje do štirih poslati gospe Violi, prusko hladni uradnici berlinskega Finanzamta.

V nasprotnem primeru me čaka obdavčitev na luksuz, zaradi katere bom čez zimo prisiljen pobirati flaše in žreti cigaretne ogorke.

Zamujam z vstajanjem in pojma nimam, kje je kakšna fotokopirnica. Živčen sem, še preden se je vse skupaj začelo. Z berlinsko finančno upravo se ni za heckat. Enkrat mi je že zamrznila bančni račun.

Že pod tušem se počutim kot Franz K.

Iz mazohističnega čemenja po kotih anksioznosti me naposled zdrami cimrovo bobnenje po vratih.

»Princeska!  Koliko časa še? Srat moram!«

»5 minut! Nehaj se že nacejat s kavo!«

Želim si, da bi bil vsaj danes bolj razumevajoč do svojega sostanovalca. Andi je 43-letni Nemec iz Hamburga, ki je bil pred sedmimi leti top berlinski DJ, potem pa se mu je zgodil problem: droge, ki so za sabo potegnile problem: živčni zlom in kasneje še en problem: davkarijo (!).  Zdaj občasno dela kot natakar, se naliva s kavikami in sanjari o tem, kako bi se vrnil »na vrh«. Tu in tam v kuhinji zaslišim, kako se izpod tuša na ves glas zadere »kokain!« V njem vidim mogoč odmev lastne prihodnosti.

Sicer pa gre za krasnega človeka. Še posebej v primerjavi z bivšima cimroma »Drekšpuro« (za katerim sem moral na sekretu dosledno pucati drek iz školjke) in »Enoletno brisačo« (model eno leto ni zamenjal brisače, s katero se je brisal po umivanju). V štirih letih sem moral zaradi neznosnih cimrov kar osemkrat zamenjati stanovanje. Očitno tudi sam nisem najbolj prilagodljiva oseba. Navsezadnje so bili v Ljubljani moji cimri 28 let moji starši.

Čez zobe malomarno zategnem krtačo in nase mrzlično navlečem Primark robo.

Ob enih sem zunaj.

Hitim proti postaji Gesundbrunnen, kjer se dobiva s prijato Nežo -–ko gre za birokracijo, potrebujem absoluten vrh od emocionalne podpore.

Na ulici se nabira jesen. Med korakanjem po prašnem, razoranem betonu svoje soseske, iz katerega pospešeno puhti poletje, me napolni naklonjenost do okraja, kjer živim.

Tu ni mondenih galerij, POP UP trgovin, veganskih kafičev, »zavednih« potrošniških praks ali smetilskih turistov. Še Nemcev je komaj kaj.

Wedding naseljujejo predvsem kebiji in Špetiji (= Spätkauf – nočna špelunka z alkoholi), prjati Jugosi, Arabci in Afričani. Ko sem prvič odšantal v lokalno izpostavo svoje banke, me je za šalterjem z besedami »Dobrodošli!« veseljaško pričakal gospod Dušan. Wedding je ravno prav divji, da se mu za razliko od preostalega Berlina uspe izmikati gentrifikaciji. Po drugi strani pa becirk ni ravno raj za fotokopirnice. 

Neža od daleč zagleda mojo prestrašeno faco in hiti guglat najbližjo poslovalnico.

»Joj, a bova sploh kaj ujela … « pričnem avtomatsko javkati. V želodcu instantno zaklokota hitri pad razpoloženja.

Jasno, nič ne bova našla. Vse gre narobe. Ne bo mi uspelo natisniti dokumenta (o nični) vrednosti pohištva, nič ne bom poslal na Finanzamt, gospa Viola bo zamrznila moj bančni račun, gladko bom propadel, zaprli me bodo, mama bo jokala …

Max rip Matjaž, Slovenec v Berlinu. 

»Pomiri se. Par postaj s tramvajem, malo hoje pa sva tam.«
»Ja? Ne, resno? Odlično … Očitno je vse pod kontrolo.«

Kaj bi človek sploh brez prjatov. Je dom morda tam, kjer so prijati? Malo v Ljubljani in malo v Berli? Zakaj ne. Včasih so odgovori enostavni. 

Zdaj se zdi čudno, ampak prvi dve leti sem se v Berlinu zagrizeno izogibal lastnemu plemenu. Racionala je bila ta, da se semkaj nisem prifijakal zato, da bi se še naprej udinjal raznoterim kolektivnim praksam, ki so mi bile doma tako zoprne.

Toda naposled, po vsej tej trmoglavi jeremijadi, se kljub še kar skrajnim naporom enostavno nisem bil več zmožen upirati neustavljivi želji po obiranju mimoidočih v sladkobni anonimnosti ljube slovenščine. Človek prične šele na podzemni, nabito polni z zablodelimi ameriškimi turisti, ceniti priročno eksotičnost materinščine ...

Skratka, še preden se nama z Nežo uspe z mobitelom v rokah zarotirati v pravo smer, se z neba ulije slap sive plohe. Prisiljena sva se zložiti pod malo, neonsko strehico lokalne pekarne in neobvezujoče buljiti v dež. Ljudje se kidajo z ulic. Zaplet.

Na študiju scenaristike so me učili, da so ovire predpogoj vsake dostojne dramatike. Hvala lepa.

»Kaj bova pa zdaj?«
»Lačen sem. Pico bi … Ampak najprej opravki. Resno. Nimava več toliko časa. Pliz. Finanzamt!« zajokam.
»Saj vem. Mogoče greva lahko noter po malo kruha?«
»Okej.«

Čez pet minut že žreva trdo tevtonsko peko in stopicljava na mestu. Scalina očitno ne misli jenjati. Postajam nervozen. Kazalec se vztrajno bliža četrti.

»Živčen sem. Fotokopirnica … delovni čas … dokumenti.« Anksioznost naju sforsira nazaj na dež.

Ko se opotekava do zabačene postaje, najini jakni skoraj počrnita od neznosnega litja. Zaslon mobitela, ki zapoveduje smer, prekrivajo debele, grozeče kaplje. Brez njega sva kot dva vračajoča se lososa, ki jima je odpovedala navigacija.

Dvakrat zavijeva v napačno ulico. In potem še enkrat. Koliko je sploh še možnosti?

Ujeta sva v nerešljiv rebus zgrešenega navigiranja, rokohitrsko prelomljenih odločitev in medsebojnega suvanja v različna čustvena stanja. Rezeorvar dnevne patologije se pridno polni. Namrdnjen sem kot kak napihnjen dojencelj.

»Fak, sovražim Berlin. Ogabno.«
»Res je. Fuj.«

Tavava. Mislim, da se počasi bližam robu. Najbrž bi moral nazaj na psihoterapijo. Čisto nič ne bi bilo narobe, če bi me zaprli v kakšno ustanovo.

 »Ej, tamle je postaja!«
»Ratalo …. Saj ne morem verjet.«

V trenutku ko se vkrcava na tramvaj, se pipa na nebu zapre in dež preneha drobiti po strehi.

Tračnice naju potiskajo globoko v notranjost Weddinga. Včasih se mi Berlin zdi kot neukrotljiva rastlina, za katero skrbijo razposajeni otroci. Objekti so posejani križem kražem, nekatere ulice so tlakovane dobesedno z blatom. Počasi pričenja zmanjkovati komercialnih objektov. Kebiji in Špetiji se razredčijo … Tramvaj nežno zacinglja in ustavi.

Pri izstopu iz vagona se točno pred nama kot fatamorgana usloči nemarno zbledeli vogal z rumeno tablo, na kateri piše Copy press. Vse dokler ne vstopiva sem s svojo malo, ravnokar vzbrstelo srečo jako previden. Plašno poprimem za kljuko in zajamem sapo. Pritisk med ušesi naraste. Preperela vrata se vdajo.

Mi bo uspelo premagati nemški finančni stroj ali bom klarvno propadel kot najbrž mnogi pred menoj?

Kopirnico ima očitno čez turška družina. Oče se smuka okoli kopircev, mama obrezuje papir, debelušni sinko, ki jih mora šteti največ kakih 13, pa lenobno kot kaki stari aristokrat poseda za računalnikom in nažiga špile. Če na tej točki ne bi bil že povsem razoran od skrbi, bi mi prostor zbujal zaupanje. 

Odrečem se maniram, stečem do najbližjega kopirca, urno stiskam satanski dokument, poln uradniških hieroglifov, malomarno obkljukam obvezne postavke, skeniram list in malemu na papir izpišem svoj elektronski našlov, da mi nanj pošlje fajl. 

Še malo in bom prost. Pogledam na uro. Četrt na štiri. Gospa Viola s Finanzamta bo čez točno petnajst minut zapustila svoje delovno mesto.

Debelinko neverjetno počasi svaljka prste po tipkovnici. Nikamor se mu ne mudi.

Dajmo mali, no. Samo stisni »pošlji«. Maš to. Še dvanajst minut. Potem se prične vikend in vsega bo konec.

»Oprostite, noče poslati na ta naslov.«

O, Kristus!

Mali proti meni obrne zaslon. Napačno je vtipkal moj naslov. Ponovno mu ga črkujem. Popravi in ga znova pošlje.

Deset minut.

Čutim, kako sence razbijajo v ritmu utripajočih živcev. 

»Oprostite, spet noče poslati.«

Zalijejo me valovi prvinskega strahu. Še sedem minut. Kolena zaplešejo, kot da smo v Bergli.

Pa saj to je neverjetno. Star sem 33 let in kos digitalnega papirja, ki se nikakor noče poslati, me bo vsak hip spravil v prerani grob.

V meni vstaja legija strahov, zapisanih v genih – javni dekreti, finančna policija, nemške uniforme, skrivanje v hosti, evtanazija itd. Bržkone so dozoreli vsi pogoji za to, da se mi sredi tele družinske kopirnice konkretno spipa.

Še pet minut!

Ta peklenski kraj, ki se imenuje Berlin in ki ga v tem trenutku sovražim iz dna duše, že ne more biti nikakršen dom. Ne meni ne komurkoli drugemu.

 »Okeeej takole … zdaj bi moralo končno biti na mejlu.«

Pogledam na mobitel.

Čudež. Malemu je le uspelo. Dokument s tresočimi prsti mrzlično prepošljem gospe Violi. Vsega skupaj so ostale še tri minute ... Poslano. Rešen sem. Hozana! Med ušesi mi zaigrajo Vivaldijevi Letni časi.

Opazim, da se je zunaj naredil prav imeniten večer. V glavi mi neha šumeti. V hipu pozabim, čemu se je bilo sploh treba prej cel dan razburjati. Nekateri ljudje baje trenirajo celo življenje, da dosežejo trohico notranjega miru. Kakšni papki.

Mesto mi leži na dlani. Spet ljubim Berlin, prestolnico Nemčije in mojega srca! Na prostem se prepuščam cukrenemu spoznanju, da je posameznik včasih pač korak pred birokracijo. Še posebej, če je ostrega uma.

»Ej, Neža, včasih je posameznik korak pred birokracijo. Še posebej, če je ostrega uma.«
»Ja, čestitam.«
»Hvala lepa.«
»Zdaj greva lahko na pico.«

Ko narediva par korakov nazaj proti postaji, mi nenadoma zacinglja telefon – očitno sem dobil mejl. Sumljivo. Odprem in berem.

Na mojo grozo se izkaže, da sem v teh treh minutah, kolikor je še manjkalo do četrte, od gospe Viole prejel odgovor, v katerem me zaskrbljeno sprašuje, ali sem zares povsem prepričan, da je moje pohištvo tolikšne vrednosti, da je zrelo za takojšnjo obdavčitev. V naglici sem na peklenskem listu obkljukal napačne postavke in se malodane lastnoročno dodatno obdavčil.  

Za hip obstanem na mestu, kot bi bil priča nečloveško srhljivemu prizoru, ki se ravnokar odvija pred menoj. Saj ne more biti res. Nato se zdrznem nazaj v svoje telo, brezumno stečem nazaj v kopirnico in na robu umevanja, malodane že kot čisti psihopat spet zajašem ringelšpil smrti …

… 

Ko se čez nekaj ur po prejemu zagotovila gospe Viole, da je naposled le prejela pravi dokument, izmučen od prelitih strahov dneva vračam proti domu, mi eno od uhojenih poti nepričakovano preseka ogromen reklamni pano nizkocenovnega letalskega prevoznika, ki oglašuje nove linije na jug Evrope. V naše kraje. »Domov«.

Ustavim se, da bi počil, in pogled utrujeno sprehodim po kričeče izrisanem zemljevidu Balkana, dokler se mi oči same ne ustavijo sredi male kokoške. Ob tem me prebode živa podoba ljubljanske ekskurzije pretekle noči. Mogoče pa pri vsem skupaj sploh ne gre za globinsko, mukotrpno prevpraševanje identitete. Morda se zadnje čase sredi noči »v Sloveniji« zbujam zato, ker sem bil pred kratkim pač spet tam. Kolesje spomina me odpelje dalje ... 

Odšantam do postaje. Avtobus odpelje čez štiri minute. Med čakanjem me še naprej ožemajo prizori nedavnega oddiha v domovini, kjer sem večji del časa posedal ob Ljubljanici, sisal kavike na soncu, se heckal s prjati, staršem galantno dopuščal, da mi častijo kosila, in uživaško uprizarjal veseloigro »kozmopolit iz tujine«. 

Z zadržanostjo v srcu ugotavljam da je obvladljiva sreča, osvobojena spon banalnih tegob, kot sta tiskanje dokumentov in strah pred dacarji, v Ljubljani vedno na dosegu roke. Prepustim se navalu domačijskih spominov, dokler iz dehtečega obzorja na razčustvovano podlago naposled ne izstopi boleče spoznanje – v moji mentalni krajini se je bivše mesto prelevilo v »destinacijo«, kjer se kljub občasni nervozi zame nikakor ne more več odviti dan, kakršen je bil današnji.

Egoistične eksistencialne tegobe so očitno nepovratno zapustile kraj, v katerem sem živel skoraj trideset let.

Ob tem postane iskanje odgovora na vprašanje, kje je dom, popolnoma brezpredmetno. 

Dom je namreč vedno tam, kjer so skrbi. In vsaj do nadaljnjega je to Berlin.