Skoraj doma: Ljubljana

Adriana Czernin: Brez naslova, 2001

17. julija 2017 sem dobila sporočilo, v katerem me je mama v dveh preprostih stavkih obvestila, da je umrl dedek in me vprašala, če obstaja verjetnost, da odložim, karkoli pomembnega že počnem v 1200 kilometrov oddaljenem Hamburgu, in pridem domov na pogreb. Ni mi dišalo.

Kljub vsemu sem – zavedajoč se tako razsežnosti družinskih obligacij kot tudi dvopomenskosti maminih vprašanj – na spletu začela iskati letalsko povezavo, ki bi me na hitro (najraje čez noč) transportirala v Benetke. Po spletu okoliščin je moja pot sovpadala z začetkom poletnih počitnic na severu Nemčije, zato mi je v zadnjem trenutku ostala zgolj trinjasturna pot z vlakom, ki skozi centralno Nemčijo pelje do Münchna in potem čez avstrijske Alpe in Gorenjsko do Ljubljane. 20. julija ob petih in petindvajset minut zjutraj sem v Hamburgu sedla na vlak z namenom, da se vrnem domov.

Dedek je umrl v delavski nesreči pri devetinsedemdesetih. S sklonjeno glavo priznavam, da me je njegova smrt v tistih prvih dneh bolj zanimala s stališča avtorice kot s stališča vnukinje – žalostno melanholična in zelo karakterna je zame simbolizirala mistično stičišče dveh svetov: tistega, ki zaznamuje človeško minljivost, in onega drugega, večnega. Ideja večnosti mi je bila všeč, večnosti v abstrakciji pomena ni bilo treba pojasnjevati. Do takrat sem razvila strategijo odloženega soočanja z vsakdanjimi nevšečnostmi in to je bila ena od nevšečnosti, za katere nikoli nisem imela časa. Trinajst ur sem na vlaku poslušala o petnajstih vagonih, treh sprevodnikih in petindvajsetih poštnih vrečah iz pesmi The City of New Orleans, ki jo je leta 1972 napisal Arlo Guthrie in ki je zame koncentrirano simbolizirala preprostost vasi mojih starih staršev, pa tudi mojo pot s severa Evrope proti izvoru lastne biografije. Trinajst ur sem na vlaku poskušala skleniti premirje s podeželjem.

Ata meni in moji mlajši sestri Rebeki, Janez vsem drugim, je umrl na polju – ker ga je zadela srčna kap, je padel s kmetijskega vozila, potem pa je na poletnem soncu ležal s pomodrelimi okončinami in razbito glavo, dokler ga ni našel stric, ki je poklical policijo in zatem rešilce, ki so nervozno postopali ob truplu in potem enkrat razglasili, da je mož nepreklicno mrtev in da ni ničesar, kar bi moderna medicina – ali bog – lahko storila, da bi ga priklicala nazaj v življenje. Preprosta brutalnost njegove smrti me je pustila brez besed, ampak hkrati tudi skromno in – kot se pogosto zgodi – hvaležno.

Z izjemo tistih prvih otroških let z atom Janezom nisem imela veliko skupnega. Spominjam se, kako dober je bil do naju s sestro, da naju je naučil ljubezni do živali in narave, visok mož z grivo temnih las in z velikim srcem, pa tudi z velikim apetitom po dobri družbi in vinu, človek ki se ti zdi neskončno zabaven, ko si majhen. Od dedka – in celotne družine – sem se začela oddaljevati pri petnajstih, ko sem odkrila romane, ki jih je napisal nobelov nagrajenec Rabindranath Tagore; začarana z višjo spiritualnostjo sem korak za korakom bežala od vsega slovanskega v mojem genetskem zapisu.

Preprosto življenje na kmetiji starih staršev me je plašilo. Prezirala sem nedeljske cerkvene ceremonije, naveličala sem se medenega vonja zrelih malin in vonja po sveže pokošeni avgustovski travi. Spomini na poletne večere ob doma pripravljeni panzanelli iz svežih paradižnikov z vrta so zbledeli, spominjala sem se samo preveč vina in stare televizije v dnevni sobi, ki nikoli ni prenašala ničesar omembe vrednega, ter hreščečega radia v kuhinji, avtomatsko nastavljenega na prvi program Radia Slovenija. Vse zgodbe, vsa glasba, vsi pogovori za tisto mizo na verandi so se mi počasi, ampak zelo zagotovo, zdeli ozkogledi.

Moja starša sta bila drugačna. Liberalna in dovzetna za moje ambicije, sta me vzgojila s popolno podporo in vseobsežnim zaupanjem v mojo ljubezen do literature, pisanja, umetnosti, glasbe in ponočevanja. V resnici sta mi dala toliko ljubezni, da sem začela verjeti, da sem njuna last. Ambiciozni podpori prednikov navkljub sem morala stran od varnosti, ki mi je preprečevala, da bi postala jaz. Jaz sem hotela teater in mesto in Dostojevskega in Kanta ali Millsa ali kateregakoli drugega filozofa, ki je kadarkoli preučeval hedonizem. Hotela sem garderobo, polno Chanelovih torb, Pradinih sandalov in Balenciaginih usnjenih jaken pa tudi vino na jugu Francije in vikende v Los Angelesu, zato sem šla v Pariz in od tam v Berlin in Hamburg in iz Hamburga v Los Angeles in New York in London ali kamorkoli me je pač vodila šefova črna American Express.

Pametni ljudje pravijo, da se – če dovolj dolgo vztrajaš – želje zelo diskretno pretopijo v resničnost. Vse moje navidezne ambicije so postale otipljive, a ta nova otipljivost me ni osrečila. Nekje med večerjami za dva tisoč funtov v Londonu in mondenimi pariškimi zmenki sem izgubila občutek za realnost in hotela stvari, ki jih nisem imela. Izgubila sem občutek za pisanje, nehala sem brati ali hoditi v kino, filmi me niso več ganili. Večere, ki sem jih preživljala doma, je spremljala naraščujoča paranoja. Moje življenje so postali ljudje, ki sem jih poznala, zabave, obleke, margarite v restavraciji hotela Chateau Marmont in služba, ki sem jo oboževala bolj, kot je bilo dobro zame.

Preprostosti se začneš zavedati, ko ti ne preostane nič drugega ali ko te okoliščine prisilijo, da stvari začneš jemati resno. Domov sem prišla v krater poletja, v sladkobni vonj poznega julijskega večera, ki se je zelo po slovansko mešal z žalostjo, ki običajno spremlja smrt. Ljudje so prišli in izrekli sožalje, prinesli so rože, veliko rož, nekdo je na mizo postavil steklenico domačega žganja in potem je drugi začel z zgodbami iz časov, ki so minili, preden sem se rodila. Tisti prvi večer sem šla spat v čisto temnino noči, sinhrono z zvokom majhnih poletnih bitij, v dnevni sobi je potiho igral John Coltrane in prvič po zelo dolgem času si nisem želela, da bi bila kje drugje. Potem sem štirinajst dni zjutraj tekla pod drevesi, na terasi s starši filozofirala o življenju, s petimi prijatelji, ki so ostali, sem pila vino ob Ljubljanici, s sestro sva kuhali večerje. Štirinajst dni sem preživela v istih kratkih hlačah in razvlečeni kratki majici, ki sem jo našla v zaprašeni podstrešni sobi in ki me je spominjala na poletja, ki so se zgodila, preden me je vase posrkal svet.

Če bi lahko, bi vonj tistega julija pretopila v dekadentni parfum, v zdravilo za domotožje. Z eno nežno, mehko potezo sta tista dva tedna rešila vsa eksistencialna vprašanja, ki so se nabirala, odkar mi dom ni bil dovolj. V resnici je bilo najbližje občutku čiste, preproste svobode, občutku, ki v obilju dobrega pretrga pljuča in te pusti omotičnega. Zdaj hočem stvari, ki se jih lahko dotaknem z obema rokama, hočem brati in pisati, hočem premostiti geografske in življenjske razlike, ki me oddaljujejo od ljudi, ki pomenijo. Včasih te smrt potegne nazaj v življenje. Trideset let je trajalo, da sem sklenila premirje s krajem, kjer se danes staplja z včeraj in kjer se vse, česar sem se naučila, vse, kar sem videla, in vse, kar sem vzela za svoje, zreducira v zelo preprostem jazu. Na jugu sem bila zmeraj zelo severnjaška, na severu sem imela južnjaški temperament, v Parizu sem bila malo nemška, v Nemčiji nekako francoska, v Ameriki zelo Evropejka, ampak po pravici, ki mi jo je dodelil rojstni list, dom ne zahteva dodatnega utemeljevanja. Nikjer drugje nisem varna pred vprašanjem »Zakaj tukaj?« in to je včasih dovolj.