AirBeletrina - Škoda te je: o kreativcih in njihovih bližnjih
Kolumna 20. 2. 2017

Škoda te je: o kreativcih in njihovih bližnjih

»In, imaš dosti dela?«

»Ja. Trenutno kar preveč.«

»Ampak … ker se pri nas ne proda nič knjig, vam potem prevajalcem sploh kaj plačajo?«

»Plačana sem po obsegu in ne od prodaje.«

»Aha.«

Minuta molka.

»Knjige bi bilo treba tiskati na časopisne pole,« nadaljuje tast. »Tako ne bi zasedale prostora. Ne pa zdaj, ko se nam to povsod nabira.«

Vzdihne, vstane in počasi, ne da bi me pogledal, zapusti kuhinjo. Jaz obsedim za jedilno mizo.

S taščo izmenjava par besed o denarju. Oziroma o tem, kako ga ni.

»Saj bo bolje,« zavzdihne tašča in pristavi lonec na ogenj.

»No, marsikaj bo, bolje pa res ne.«

Minuta molka.

»Veš, tudi nam ni bilo lahko. Celo življenje sem se žrtvovala: petnajstega sem dobila plačo, šestnajstega je že ni bilo več na računu. Vse je šlo za bajto. Ničesar si nisem privoščila.«

Avtor ilustracije: Jochen Schievink (jochenworld @flickr)

*

To je vrh ledene gore pogovora, ki sem ga imela pred kratkim s svojima taščo in tastom. Čakala sta me v zasedi. V kuhinji. Za mizo, na videz povsem spontano. Veliki pok in naenkrat iz nič o vsem: o mojem delu, zaslužkih, odvečnih knjigah, žrtvovanju. Ko čutiš, ko se zaveš – a na žalost prepozno, ko je že vse mimo, a kako naj bo drugače, če česa podobnega niti v najbolj morastih sanjah ne pričakuješ? –, da je vsaka izjava tam, za tisto mizo v jedilnici, teleološka, da poganja iz dobro preštihanega in pognojenega terena in da ima točno določen namen: ne samo izjava kot celota, temveč vsaka beseda posebej, vsak medmet, vzdih, (umik) pogled(a). Zasačila sta me popolnoma nepripravljeno, brez orožja – našponanega bojnega duha –, bila sem ranljivo in zaupljivo bitje, ki se je, na obisku, do kuhinje privleklo tako rekoč v pižami.

Kolesje refleksije ter miselno-čustvenega prebavljanja se je zagnalo šele s prvimi koraki proti Ljubljani in se z nič manjšo hitrostjo vrti še zdaj; na trenutke imam občutek, da se vrti že nekoliko v prazno, zato tole zapisujem – da se tega občutka otresem, da mu, vsaj navidez, ne priznam veljave.

*

V centru Ljubljane sem se zavlekla v kavarno z internetom, da bi delala, prevajala knjigo, a zaradi šoka, ki sem ga doživela, in miselnega kolesja, ki je brnelo v glavi, tega nisem bila sposobna. Zavila sem na splet, morda bo kaj zanimivega, in kot nalašč naletela na kolumno Gabriele Babnik Šele tedaj, ko pišem, zares sem. Avtoričina poanta je nekako takale: država nas ima, kreativce, za prevarante, mi pa smo ta občutek kar nekako ponotranjili, hvaležni smo ji za vsako suho drobtino, ki pade z njene čedalje bolj skromno založene mize, ustvarjalnost se po sili razmer umika všečnosti, čas pa se logiki sistema primerno peča z birokracijo. Avtoričin zaključni vzklik in obenem zahteva je, naj nam da država že enkrat mir in naj nam ne nalaga (vedno novih) birokratskih obveznosti.

Čeprav se lahko – tako kot verjetno večina široko razumljenih literatarjev (pisateljev, pesnikov, prevajalcev, esejistov, kolumnistov, kritikov in drugih) – pod kolumno Babnikove podpišem z obema rokama, me je v tistem trenutku, v kavarni sredi mesta, spreletelo, da kljub vsem preglavicam, jezi, nezadovoljstvu, eksistencialnim grožnjam itd., ki nam jih povzroča država, to sploh ni problem.

*

Sumim, da ste nekateri ob tej izjavi že skočili v luft, zato naj vas potolažim: ja, seveda je problem, a ta problem se mi ne zdi usoden. Usodnejše se mi zdi nekaj drugega.

*

Usodnejše se mi zdi to, da široko razumljeni literatarji oziroma kreativci, kot jim oziroma nam pravi Gabriela Babnik, bolj prozaično pa samozaposleni na področju kulture oziroma knjige, včasih bijemo kar dve bitki: na eni strani z državo, na drugi pa s širše razumljenimi »domačimi«. In to je ta naš usodnejši problem, tako rekoč usoda, ki se je ne moremo znebiti, je pretentati ali je s kakršnimi koli protesti drugače ugnati – prej nam bo dano, v to sem prepričana, oslepeti. V tem problematičnem odnosu bi pogojno lahko izluščila dve razsežnosti.

*

Prvo zelo lepo demonstrira tašča s svojo izjavo o žrtvovanju.

Moja tast in tašča sta človeka, ki sta v življenju veliko naredila: zase, za svoje otroke, za nas, za mojega moža in najine otroke. Za vse sem jima hvaležna in ju, sploh za njuno iznajdljivost in praktično znanje, zelo spoštujem. To, da nista (akademsko) izobražena, me nikoli ni niti malo motilo, nasprotno, zdelo se mi je, da je to njuna prednost. Imela sta čas in voljo, da sta si nabrala ogromno praktičnega znanja, na primer o tem, kako se gradi hišo, popravlja vodovode, obvladuje elektriko, švasa, seka, vrtnari, šiva, kuha, vlaga in tako naprej. Oba sta nekje osnovnošolsko do srednje poklicno izobražena, delala sta tako rekoč za »tekočim trakom«: tašča ob trgovinskih policah, tast pa za tovarniškim strojem. A zanimivo: s svojima plačama jima je v tistih letih uspelo preživljati štiričlansko družino, hkrati pa si v nekaj letih zgraditi še hišo. Brez dosmrtnih kreditov. Pozneje sta si omislila še vikend na Hrvaškem. Ne, na začetku to ni bila luksuzna vila: kupila sta star, podrt hlev na hrvaški obali in ga – spet s svojima delavskima plačama – počasi spremenila v prijeten trinadstropni vikend. Kapo dol za vso marljivost, delavnost, osredotočenost. A po drugi strani: kdo izmed nas, samozaposlenih kreativcev, se ne bi bil pripravljen žrtvovati na ta način? Morda ima kak kreativec (ali kreativka) to srečo, da je poročen z nekom, ki redno služi spodobne denarce, in lahko vse svoje honorarje nameni gradnji hiše – a glede na višino kreativnih honorarjev si skorajda upam trditi, da bo ta gradnja napredovala tako počasi, da se bo sprevrgla v svojevrstno michelangelovsko non finito skulpturo. Nekateri te »sreče« nimamo, zato se nam očitno ne bo dano na ta način »žrtvovati«. Prav tako ne bomo imeli takšnih pokojnin, kot jih imata tašča in tast. Tastu so se, denimo, v izračun pokojnine štela najboljša leta, tako da se njegova penzija mirno in uspešno kosa s povprečno slovensko plačo. Z nami ne bo tako, za kar seveda ni kriv tast – on je imel pač samo srečo. Nepravično je to, da naši »tasti« današnji svet in realije motrijo, nas pa sodijo prav s te srečne – po taščino »žrtvovanjske« – pozicije.

*

Sistemski prepad med generacijami je globoko zarezal v naše duhove, namesto da bi si z nasprotnih bregov mahali, si žugamo ali obračamo hrbet: prvobrežni, stari, kot temen nevihtni oblak nezadovoljenih pričakovanj visijo nad nami, drugobrežni, mi, mladi, pa v najboljšem primeru pred tem oblakom bežimo kot pred zavestjo o svoji sistemski nemoči, v najslabšem pa brezvoljno tonemo v občutkih celočrtnega poraza zaradi, baje, čisto osebne nesposobnosti. Med takim utapljanjem si kreativci včasih, v uteho, pišemo solidarnostna pisma; v enem izmed njih je moja prijateljica ta problem povzela takole: »Jaz predvsem vidim, kako vsi ti starci sedijo na nepremičninah in gori denarja, vidijo pa čisto samo sebe.«

To je torej stvarna dimenzija problema, o kateri je, mimogrede, v zadnjih letih podrobneje, predvsem pa manj čustveno udeleženo pisal Alojz Ihan.

*

Druga dimenzija je nestvarna, a zato, jasno, še toliko bolj realna. S prvo, sistemsko-finančno-generacijsko, je sicer neposredno povezana: če bi imela redno in (dovolj?) visoko plačo, te druge realnosti morda sploh ne bi opazila. Gabriela Babnik jo oplazi, ko govori o »družbeni skepsi do kreativcev«. Ampak res samo oplazi. Ker ne gre samo za družbo.

Gre za družino. Tisto prvo, prvotno, primarno. Gre za starše, dedke babice, strice, tete, tasta, taščo, če jih pač imate. Zavedam se, da smo si tudi glede tega različni: eni prihajate iz tako imenovanih intelektualnih, kulturnih okolij, družin ali atmosfer, drugi smo pač iz proletarskih, praktičnih, nevzvišenih. Pristno delavsko-socialističnih. Kjer se izobrazba sicer ceni, to ja, a le zato, ker se prek nje – bojda – lahko pride do dobrega, se pravi predvsem rednega delovnega mesta, plače in s tem povezanega »prestiža«. Tako nekako veruje moja stara mama, ki jo imam zelo rada. Tako je živel moj ata, ki sem ga imela kot otrok še raje in ki se je iz navadnega delavca prelevil v izobraženega tekstilnega inženirja, s tem pa tudi v področnega direktorja Induplatija. Česa takega si je stara mama tudi zame vedno želela. Da bi bila, na primer, »prufesorca«, pa na katerikoli stopnji že. In ni razumela, zakaj »rabim« doktorat, ko pa lahko tako službo dobim tudi z diplomo – v šolah, krkah, lekih, rikotih, skratka, povsod, kjer se rusisti dobro tržijo. Ni razumela, da tisto, kar je »dobro« zanjo, ni nujno »dobro« zame, in da tudi doktorata ne »rabim« za nič, ampak ga delam kar tako, ker si pač želim nekaj let sedeti in brati rusko literaturo – v drugem okolju, v drugem jeziku, predvsem pa v miru, a vendarle nekoliko strukturirano, in potem – ja, skrita želja – o tem napisati knjigo. In da tudi te knjige ne »rabim«. Ne za službo, ne za mesto, ne za denar.

Ta razsežnost proletarskega (vulgarnega?) socializma me je vedno fascinirala. Ko izobrazba nima cene sama po sebi, ampak pravzaprav šele in samo na takšnem ali drugačnem »trgu«. Z drugimi besedami: doktorat je smiseln le, če se greš potem »prufesorje«, sicer je to stran metanje časa, energije in živcev (družine). Ta svojevrstna pragmatična vulgarnost seveda prežema družbo v celoti: večkrat se spomnim časa po maturi, ko so me mnogi vrstniki – na žurih, pijankah, v barih, trgovini in kar tako – spraševali, koliko točk sem imela na maturi in kam grem naprej, in so se ob mojem odgovoru – da sem dobila vse možne točke, naprej grem pa na ruščino in primerjalno – počutili malone osebno užaljene. Enkrat so na nekem wc-ju v baru v središču prestolnice iz nekih mladih ust padle celo besede »škoda te je«.

*

Vrnimo se k družini. Ata, kot sem že omenila, je bil »študiran«, rad je bral, a ko je umrl, je stara mama razmišljala, kako naj omare »osvobodi« njegovih knjig. Ko tašči podarim knjige, ki sem jih prevedla, se mi nelagodno zahvali z izjavo, da ona »ni za knjige«. Tast pravi, da bi knjige tiskal na časopisne pole, da mu ne bi zasedale prostora. Edini, ki prebere večino tistega, kar prevedem ali napišem, je moj oče – gimnazijski maturant, ki se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko, a je ni končal, pa ne zato, ker ne bi naredil izpitov, ampak zato, ker do izpitov sploh prišel ni, saj je bilo na poti od železniške do faksa preveč barov, kjer si se lahko ustavil, enega prižgal in padel v knjigo. Tudi on bi si sicer želel, da bi zaslužila več. Več in bolj redno. A je z izbiro, če ji lahko tako rečem, nekako zadovoljen. Včasih se mi zdi, da je za takšen odnos potreben poseben dar, če že ne kar milost. Za tiste, ki se jih božji prst v tem smislu ni dotaknil, pa smo življenjski faliranci. Od tod sporadična (taščina, babičina) vprašanja, ali si morda »ne bi našla česa drugega«.

*

Vir: http://combiboilersleeds.com

Starši in stari starši se v službah, za gostilniškim omizjem, ob vrtni ograji sosedom z našim »poklicem« ne morejo hvaliti. Skrivajo ga, upajo, da gre za prehodno kaprico, da nas bo minilo, da bomo prišli k pameti in ga pač zamenjali. Dostikrat ob vzdihih, namigih, pogledih čutim njihovo jezo in razočaranje, tisti »škoda te je«.

A ko se ta osebnostna, najrealnejša perspektiva zlije s prvo, sistemsko-finančno, se raztreseni kamenčki mozaika šele sestavijo v smiselno, a skrajno bizarno celoto. Zgube brez denarja, ki furamo iz meseca v mesec, bedniki, ki o socialističnem »žrtvovanju« lahko le sanjarimo, smo pravzaprav zato, ker smo si – iz objestnosti, kaprice, svojevoljne, otročje igrivosti, neresnosti itd. – izbrali tisto, kar itak nikogar ne zanima, česar nihče ne rabi, česar bi se vsi radi znebili ali pa vsaj tiskali na tanke, tako rekoč nevidne pole. S to svojeglavo norostjo kreativci mučimo svoje »domače«, ki nam želijo »le najboljše«, z izstopom iz te norosti pa bi na en mah ubili kar dvoje: zadali bi udarec področju, ki je itak namenjeno izumrtju, sami pa bi končno lahko zakorakali redni, spodobni, predvsem pa normalni službi naproti.

*

Država obstaja, a je ni, že davno je splavala po vodi, ki se zliva v jezero neoliberalne tehnokratskosti. Od države zato ne moremo pričakovati temeljitega izboljšanja – vse, kar se dogaja, se dogaja po logiki obstoječega sistema. To pomeni, da bodo izboljšave statusa in stanja samozaposlenih kreativcev – če bodo – minimalne. Ker ne morejo biti drugačne. Nobena stvar v tem sistemu ne more biti ne v skladu z logiko taistega sistema. Je to tako težko razumeti? Stvari se sčasoma seveda bodo spremenile, saj se bodo morale. A to se nikakor ne bo zgodilo v Sloveniji, spremenilo se bo – na veliko skalo in, sumim, za vse nas precej hudo – v središču. Do takrat, jasno, skušajmo od države iztržiti, kar se pač da – v okviru logike sistema. Brez tega bo težko. Sicer pa z energijo varčujmo. Rabili jo bomo: za alternativo, ki jo bo od nas terjala prihodnost.

*

Energija! Pred tednom dni sem na Ministrstvo za kulturo poslala zahtevane dokumente za podaljšanje statusa. Priprava papirjev mi je vzela par večerov in povzročila nekaj nelagodja ob pisanju mejlov urednikom, ali bi mi lepo prosim napisali slavospevno priporočilo. Če se v prvo ne bo izšlo, bom morala nekaj energije vložiti še v pisanje pritožbe. Sitno. V skrajnem primeru se tudi to lahko ne izide: jezna bom, predvidevam, da tudi v stiski, a zaenkrat o tej neljubi situaciji še ne razmišljam.

Razmišljam o tisti energiji, ki propada v cikličnem blodenju okrog občutka antijunaškosti, zafuranosti, nesposobnosti, izneverjenju. O energiji, ki se nepovratno troši v notranjih monologih, uperjenih proti pričakovanjem, željam, tihim ali glasnim prošnjam naših družin. O energiji, ki gre za ohranjanje in obenem boj proti tisti »ponotranjenosti«, o kateri govori Gabi v svoji kolumni.

*

Dostojevski je v eni izmed knjig, ki stojijo na najvišji polici tamle na moji desni, zapisal nekako takole: »Družina nam je dana za to, da se v njej učimo ljubezni.« Patetično? Utopično? Samoumevno? Morda. Dostojevski je živel v času, ko je Rusiji vladal car, ki ga je narod imenoval batjuška, očka. Zavedal se je, da je odnos med državo kot institucijo ter ljudmi v svojem temelju hladen, pragmatičen, birokratski, izkoriščevalski in zatiralski, zato je zagovarjal obliko oziroma ureditev, ki bi bila, kot je menil, najbolj podobna družini – monarhijo. V pisateljevih najlepših monarhističnih sanjah se ljudje v vsaki družini naučijo ljubezni, potem pa se ta odnos – v sicer zbledeli, a vseeno kar največji meri – preslika na odnos med ljudmi in državo. Že takrat, se pravi že v drugi polovici 19. stoletja, se je pisatelj brez dlake na jeziku izrekal o zgrešenosti evropske politične in družbene ureditve, kjer so se, kot je opažal med svojimi potovanji po Evropi, pragmatični in zatiralski principi države začeli zažirati v vse družbene pore, tudi družinske. Po njegovem naj bi to slej ko prej pripeljalo do izumrtja, (samo)izničenja civilizacije.

*

Vem, da eshatološkost in patetika v teh pragmatičnih »časih nesmrtnosti« nista najbolje prebavljivi, a vseeno: bojim se, da bi Dostojevski spet lahko imel – vsaj delno – prav.